Jedro

Oškodovanec mora dokazati škodo, ki mu je nastala. Sodišče je svojo odločitev o tem, kakšne bolečine in nevšečnosti je tožnik trpel, oprlo predvsem na navedbe – občutja tožnika. Ni pa objektiviziralo svoje odločitve upoštevaje zaključke izvedenca medicinske stroke, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I in III razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Kar je zahteval tožnik več je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 608,08 EUR pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in posledično zoper odločitev o stroških (točka III izreka) se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava tako po temelju kot višini. Napačni zaključek sodišča, ki je ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel krč mišičnih viter ob hrbtenične muskulature in da gre za pravno priznano škodo. Da je tožnik utrpel poškodbo samo po sebi še ne utemeljuje odškodnine (sodba II Cp 2989/2013). Izvedenec medicinske stroke je navedel, da ne gre za telesno poškodbo, ampak za sunkovito in hitro krčenje mišic viter – spazem (mišični krč) kar ni poškodba. Hitrost trčenja je bila 6 km/h. Na tožnika pa so delovale sile primerljive s kihanjem, seskokom s stopnice. Škoda tožnika je bila neznatna in tako pravno nepriznana. Podredno se tožena stranke pritožuje tudi zoper določeno višino odškodnine. Težave, ki jih navaja sodišče je opisal sam tožnik (ne tudi izvedenec) in so torej subjektivne in niso objektivizirane. Posledično napačni odločitvi je napačna tudi odločitev o stroških.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je dne 17. 12. 2011 zavarovanec tožene stranke blago trčil v zadnji del avtomobila, ki ga je vozil tožnik. Tožena stranka je materialno škodo tožniku že poravnala. V obravnavani zadevi pa uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpel in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (zahtevek za odškodnino za strah je bil že pravnomočno zavrnjen).

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila določena v 179. členu OZ in sicer mora upoštevati stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo.

Drži pritožbena navedba, da dejstvo, da je tožnik utrpel poškodbo (po mnenju izvedenca krč), samo po sebi še ne utemeljuje pravice do odškodnine. Oškodovanec mora dokazati škodo, ki mu je nastala. Sodišče je svojo odločitev o tem kakšne bolečine in nevšečnosti je tožnik trpel oprlo predvsem na navedbe – občutja tožnika. Ni pa objektiviziralo svoje odločitve upoštevaje zaključke izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je v mnenju povedal, da tožnik ni utrpel take poškodbe, kot so navedene v medicinski dokumentaciji z dne 18. 12. 2012. V dopolnitvi mnenja z dne 5. 3. 2014 pa je prišel do zaključka, da je tožnik utrpel krč (spazem) mišičnih viter obhrbtenične muskulature. Krč sam po sebi ne predstavlja poškodbe. Nastane zaradi sunkovitega in hitrega krčenja mišičnih viter, kaže pa se v obliki bolečin manjše ali večje stopnje za različno časovno obdobje.

Po povedanem je bilo sodbo razveljaviti. Zadeva se vrača prvemu sodišču v novo odločanje. Sodišče naj v ponovni obravnavi postopek dopolni v zgoraj nakazani smeri, zlasti pa objektivizira navedbe in doživljanje tožnika z upoštevanjem mnenja izvedenca, in nato na podlagi ugotovljenega odloči ali tožniku odškodnina gre ali ne in če kolikšna je.