Jedro

Kot temeljni kriterij za presojo, ali je upnikova zahteva za povrnitev stroškov upravičena, je določena njihova potrebnost za postopek. Upnik v pritožbi meni, da so bili stroški njegovega predloga za določitev sodnih penalov potrebni, višje sodišče pa temu pritrjuje. Že iz dolžnikovih navedb namreč izhaja, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil v roku iz izvršilnega naslova, ravno tako pa je nesporno, da obveznost tudi v trenutku vložitve predloga za določitev sodnih penalov še ni bila izpolnjena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške zahteve za določitev sodnih penalov v znesku 169,24 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka (glede zavrnitve stroškovnega zahtevka upnika nad zneskom 169,24 EUR) potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 52,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršilni postopek zaradi določitve sodnih penalov ustavilo (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da upnik sam nosi stroške sestave zahteve za izdajo sodnih penalov (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se upniku priznajo in odmerijo ter dolžniku v plačilo naložijo vsi priglašeni stroški, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam upnika in vztraja, da je obveznost izpolnil 20. 12. 2018. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, da upnik sam krije svoje stroške zahteve za določitev sodnih penalov, oprlo na 158. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter na ugotovitev, da je dolžnik obveznost izpolnil 20. 12. 2018, še preden je bil seznanjen z upnikovo zahtevo za določitev sodnih penalov, upnik pa je sodišče o tem obvestil šele 18. 1. 2019, česar ni mogoče subsumirati pod pravni standard „takoj, ko je stranka izpolnila zahtevek“ iz te določbe.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšna odločitev napačna. Prvi odstavek 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ namreč ureja primere, ko mora tožeča stranka (v predmetni zadevi upnik) povrniti stroške toženi stranki (dolžniku), medtem ko je v predmetni zadevi sodišče odločalo o obratni situaciji, ko torej upnik zahteva povrnitev stroškov od dolžnika. Že iz tega razloga torej navedene določbe ni mogoče uporabiti.

7. Pravno podlago za odločitev o stroških, katerih povrnitev upnik zahteva od dolžnika, predstavlja peti odstavek 38. člena ZIZ, ki kot temeljni kriterij za presojo, ali je upnikova zahteva za povrnitev stroškov upravičena, določa njihovo potrebnost za postopek. Upnik v pritožbi meni, da so bili stroški njegovega predloga za določitev sodnih penalov potrebni, višje sodišče pa temu pritrjuje. Že iz same dolžnikove vloge z dne 18. 1. 2019, ki jo je sodišče prejelo 21. 1. 2019, namreč izhaja, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil v roku iz izvršilnega naslova, ravno tako pa je nesporno, da obveznost tudi v trenutku vložitve predloga za določitev sodnih penalov še ni bila izpolnjena (dolžnik priznava zamudo pri izpolnitvi in navaja, da je obveznost izpolnil 20. 12. 2018, predlog za določitev sodnih penalov pa je bil vložen že 14. 12. 2018).

8. Glede na ugotovitev, da so bili stroški upnikovega predloga za določitev sodnih penalov potrebni, se višje sodišče do obširnih pritožbenih navedb glede vročitve dolžnikove vloge z dne 18. 1. 2019 upniku posebej ne opredeljuje, saj niso več odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Kot potrebne je višje sodišče upniku priznalo stroške sestave zahteve za določitev sodnih penalov v višini 200 točk po 1. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) (in ne priglašenih 700 točk), povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV ter sodno takso v znesku 55,00 EUR (po plačilnem nalogu z dne 17. 12. 2018), skupaj torej 169,24 EUR.

10. Po povedanem je višje sodišče upnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka delno spremenilo tako, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške predloga za določitev sodnih penalov v znesku 169,24 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka (glede zavrnitve stroškovnega zahtevka upnika nad zneskom 169,24 EUR) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik je s pritožbo delno uspel, zato mu mora dolžnik povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to, da je upnik s pritožbo zahteval povrnitev stroškov v znesku 454,83 EUR, je višje sodišče stroške odmerilo od tega zneska v višini 140,64 EUR (200 točk za sestavo pritožbe, 2% materialni stroški, 22% DDV in sodna taksa v znesku 26,40 EUR). Ob upoštevanju 37% uspeha s pritožbo mu mora tako dolžnik v roku 8 dni povrniti 52,33 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.