Jedro

ZST v 1. odst. 9. čl. določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. V skladu s 4. čl. ZST je treba plačati takso takrat, ko nastane taksna obveznost, kar je za sodbo takrat, ko je obravnava zaključena oz. če stranka na obravnavi ni navzoča, takrat, ko je vročena stranki, za pritožbo pa ob vložitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba spremeni tako, da se 1. točka 1. odstavka izreka glede odmere takse za sodbo z dne 20.9.1994 razveljavi, v 2. odstavku pa se znesek 41.325,00 SIT zniža na znesek 38.100,00 SIT. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnici odmerilo takso za sodbo z dne 20.9.1994, opr. št. Pd 80/94 v znesku 3.225,00 SIT, za pritožbo z dne 17.11.1994, opr. št. Pd 80/94 v znesku 4.200,00 SIT, za sodbo z dne 24.2.1999, opr. št. Pd 30/97 v znesku 9.900,00 SIT in za pritožbo z dne 15.6.1999 zoper sodbo opr. št. Pd 30/97 z dne 24.2.1999 v znesku 24.000,00 SIT. Skupni znesek sodne takse v znesku 41.325,00 SIT mora tožnica nakazati na račun sodnih taks RS, št. ..., v roku 15 dni in o plačilu predložiti sodišču potrdilo. V primeru neplačila je taksna zavezanka dolžna plačati še kazensko takso v višini 50% pribitka na odmerjeni znesek takse. Zoper to odločbo se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno, ali je sodišče kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost 1000 točk ali 700.000,00 SIT ali njun seštevek. Bodisi, da je kot vrednost spora upoštevalo znesek v vrednosti 1000 točk, znesek 700.000,00 SIT ali njuno kombinacijo, taksa za sodbo z dne 20.9.1994 ni pravilno odmerjena. Enako velja za takso za pritožbo, v kateri je bila sodba izpodbijana le delno, zato bi moralo sodišče kot vrednost spornega predmeta upoštevati le vrednost izpodbijanega dela. Tožnica ugovarja zastaranje obveznosti plačila takse za obe sodbi in obe pritožbi, saj je od zapadlosti teh taks v plačilo do vročitve naloga za plačilo sodne takse že potekel zastaralni rok iz 9. čl. ZST. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da taksna obveznost za sodbo z dne 24.2.1999 obstaja, pa se tožnica sklicuje še na določbo 1. odst. 33. čl. ZST, po kateri se taksa za prvo razveljavljeno odločbo všteje v takso za novo sodbo, česar sodišče prve stopnje pri višini odmerjene takse ni upoštevalo. Pritožba je delno utemeljena. Glede obveznosti plačila takse za sodbo z dne 20.9.1994, opr. št. 80/94 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-ta zastarala. Takrat še veljavni 62. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) je v 3. odst. namreč določal, da plačilo takse po določbah citiranega člena zapade v plačilo z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka. Ker zoper odločitev o stroških postopka v predmetnem sporu ni bila vložena pritožba, je le-ta postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka, to je 18.11.1994. Takrat so stroški postopka zapadli v plačilo, v skladu s 3. odst. 62. čl. ZDSS pa je istočasno zapadla v plačilo tudi taksa za sodbo. Nalog za plačilo te sodne takse je bil tožnici vročen 24.4.2001, kar je po izteku dveh let po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (9. čl. Zakona o sodnih taksah, ZST, Ur.l.SRS št.30/78 s spremembami). Pravilno pa je sodišče prve stopnje odmerilo takso za pritožbo z dne 17.11.1994. Obveznost plačila te takse ni zastarala, ker je zapadlost določal 3. odst. 62. čl. ZDSS. Čeprav je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (Ur.l. RS št. 20/98) v 10. čl. citirani člen ZDSS razveljavil, je v 9. čl. določil, da se taksa za vloge in dejanja, za katera je nastala taksna obveznost (taksna obveznost za pritožbo nastane, ko je pritožba vložena) do uveljavitve tega zakona, plača po dosedanjih predpisih, in po dosedanji taksni tarifi, torej ob upoštevanju 62. čl. ZDSS. Stroški za pritožbo (tudi sodna taksa) so kot stroški postopka zapadli v plačilo z izdajo sodne odločbe pritožbenega sodišča 5.4.2001, nalog za plačilo te takse pa je bil tožnici vročen 24.4.2001. Glede na vrednost spornega predmeta (vrednost s pritožbo izpodbijanega dela je 700.000,00 SIT) in takratne vrednosti točke 94,00 SIT vrednost takse znaša 1% od tolarske protivrednosti spornega predmeta (7.000,00 SIT), kar ob upoštevanju 1. odst. 62. čl. ZDSS znaša 2.100,00 SIT. Ker je takrat veljavna taksna tarifa v tar. št. 3/I določala, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa, je sodišče prve stopnje takso pravilno odmerilo v višini 4.200,00 SIT. Prav tako ni zastarala taksna obveznost za plačilo takse za sodbo z dne 24.2.1999 in za pritožbo z dne 15.6.1999. ZST v 1. odst. 9. čl. določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. V skladu s 4. čl. ZST je treba plačati takso takrat, ko nastane taksna obveznost, kar je za sodbo takrat, ko je obravnava zaključena oz. če stranka na obravnavi ni navzoča takrat, ko je vročena stranki, za pritožbo pa ob vložitvi. Ob upoštevanju citiranih določb ZST to pomeni, da bi taksna obveznost za sodbo z dne 24.2.1999 in za pritožbo z dne 15.6.1999 zastarala šele z iztekom leta 2001. Tožnici je bil nalog za plačilo takse vročen 24.4.2001, kar je pred iztekom zastaralnega roka. Glede višine odmerjene sodne takse pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odmerjena prenizko, vendar sodišče v višino odmerjene takse ni posegalo, ker bi sicer odločilo v škodo stranke, ki se je pritožila. Pritožbeno sodišče pripominja, da v tem primeru ni mogoče uporabiti 1. odst. 33. čl. ZST, na katerega se sklicuje pritožba, ker taksa za prvo sodbo z dne 20.9.1994 ni bila plačana. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je 1. točko 1. odst. izreka glede odločitve o plačilu takse za sodbo z dne 20.9.1994 razveljavilo, v 2. odst. pa skupni znesek dolgovane takse 41.325,00 SIT znižalo na znesek 38.100,00 SIT. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (365.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99).