Jedro

Upravno zadevo pomeni določitev, ali je tožena stranka tista, ki je od izvajalca javne službe dolžna prevzemati odpadno embalažo, in določitev deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe. Gre namreč za odločanje o obveznosti oz. pravici na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo. V takem primeru pa je treba pri odločanju uporabiti določbe ZUP, med drugim izdati odločbo, ki ima predpisane sestavne dele. Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem primeru podlaga za izdajo zahtevane odločbe ZUP, v kar Uredba kot podzakonski predpis ali sklenitev pogodbe ne moreta posegati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo: (1) da se tožba in (2) predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 20. 12. 2013 zavržeta in (3) da tožeča stranka sama nosi stroške pravdnega postopka in postopka zavarovanja.

2. Tožeča stranka je zoper naveden sklep vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča stopnje. Priglaša stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot izvajalec lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki zahtevala, da sodišče toženi stranki (Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ji je dalo dovoljenje za ravnanje z odpadno embalažo) naloži, da mora na odjemnem mestu v S. prevzeti in odvoziti vso odpadno embalažo v deležu 35,21% na podlagi sklenjene Pogodbe o oddaji odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek (v nadaljevanju pogodba). Pravna podlaga za sklenitev pogodbe so Uredba o ravnanju z odpadki, Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju uredba), Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami v okviru izvajanja javne službe ravnanja z odpadki in Objava deležev družb za ravnanje z odpadno embalažo za leto 2013 Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 6. 8. 2013. Tožeča stranka je zahtevala še izdajo začasne odredbe.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za upravno zadevo in je zato treba tožbo zavreči zaradi sodne nepristojnosti (prvi odstavek 18. člena v zvezi z 274. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker pravdno sodišče ni pristojno presojati glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni pristojno odločati niti glede utemeljenosti predloga za začasno odredbo, zato je sodišče prve stopnje tudi tega pravilno zavrglo (drugi odstavek 18. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 266. člena in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožeča stranka zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem, ko je kršilo prvi člen ZPP.

7. Obveznost tožene stranke ne izhaja iz civilnopravnega razmerja, kot navaja tožeča stranka, temveč je določena obveznost družbe za ravnanje z odpadno embalažo (uredba pa ne pove, katere družbe in v kakšni količini), da prevzame zbrano odpadno embalažo določena v drugem odstavku 26. člena ter prvem in drugem odstavku 19. člena uredbe. Kot izhaja iz četrtega odstavka 18. člena in petega odstavka 19. člena uredbe pa se s pogodbo med strankama določi samo način oddaje in prevzema in stroške v primeru neposrednega prevzema odpadne embalaže v zbiralnicah ločenih frakcij, torej sam način izvajanja obveznosti in pravic, ki so določene z uredbo. V obravnavani zadevi gre, tako kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za upravno zadevo, saj gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen Zakona o upravnem postopku – ZUP). Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (upravni organ) je na podlagi šestega odstavka 19. člena Uredbe objavilo Objavo deležev družb za ravnanje z odpadno embalažo za leto 2013 z dne 6. 8. 2013 s katero je določilo deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2013. Odločilo je, da je delež tožene stranke 35,21%. Vendar pa bi o deležu družb moralo biti odločeno z upravno odločbo, saj gre za odločanje o pravici, obveznosti oz. pravni koristi pravne osebe na področju upravnega prava. ZUP določa, da upravni organi o upravnih zadevah odločajo z odločbo predpisane oblike in vsebine (207. in 210. člen ZUP). Objava po obliki, vsebini in seznanitvi strank ne ustreza kriterijem ZUP (210. člen ZUP). Niti iz uredbe niti iz nobenega drugega predpisa ne izhaja, da bi objava deležev družb sama po sebi predstavljala upravno odločbo, ne glede na njeno vsebino, kar pomeni, da z njo ni bilo odločeno o ničemer, temveč gre zgolj za objavo neke odločitve, ki bi morala biti sprejeta po zakonitem postopku. Kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče o morebitnih pravicah in dolžnostih tožene stranke z upravnim aktom sploh še ni bilo odločeno z zakonito odločbo, ne glede na sporno objavo. Res je, da sta stranki sklenili pogodbo, vendar pa mora biti obveznost tožene stranke iz področja upravnega prava kljub temu ugotovljena z upravno odločbo. Tudi sama uredba določa, da se s pogodbo uredi le sam način izvajanja obveznosti in pravic t.j. oddaje in prevzema odpadne embalaže, ne pa tudi vsebine obveznosti in pravic. V skladu z navedenim je sodišče pravilno sledilo sklepu Upravnega sodišča I U 956/2010 z dne 25. 8. 2010 in sklepu Upravnega sodišča RS I U 1748/2012 z dne 31. 1. 2013. 8. Sodišče prve stopnje je dovolj utemeljeno obrazložilo odstop od sodne prakse. S Sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 966/2009 z dne 6. 4. 2009 in s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani Z 3/2012 z dne 25. 1. 2012 sta sodišči res dovolili izdajo začasne odredbe v podobnem primeru, vendar je novejša sodna praksa odstopila od stališča, zavzetega v navedenih sklepih. Tako je od tega stališča odstopilo tudi sodišče s sklepom Zg 215/2012 z dne 30. 11. 2012, s sklepom VII Pg 4784/2013, katerega je s sklepom I Cpg 1665/2013 z dne 10. 12. 2013 potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani. V vseh navedenih sklepih je sprejeto enako pravilno stališče in sicer, da gre v zadevi, kot je obravnavana, za upravno zadevo in mora Ministrstvo za kmetijstvo in okolje izdati upravni akt, s katerim bo določilo obveznosti oz. pravice tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča ni sporno, da pomeni upravno zadevo določitev, ali je tožena stranka tista, ki je od izvajalca javne službe dolžna prevzemati odpadno embalažo, in določitev deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe. Gre namreč za odločanje o obveznosti oz. pravici na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo. V takem primeru pa je treba pri odločanju uporabiti določbe ZUP, med drugim izdati odločbo (207. člen ZUP), ki ima predpisane sestavne dele (210. člen ZUP). Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem primeru podlaga za izdajo zahtevane odločbe ZUP, v kar Uredba kot podzakonski predpis ali sklenitev pogodbe ne moreta posegati.

9. Tožeča stranka nepravilno navaja, da ji ni zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Višje sodišče opozarja, da tožeča stranka lahko vloži tožbo zaradi molka organa in zahteva izdajo upravnega akta, kar v primeru enostopenjskega postopka ureja tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Določa, da sme tožnik vložiti tožbo v upravnem sporu pod pogoji iz drugega odstavka istega člena tudi v primeru, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe (tretji odstavek 13. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom ZUS-1 pa sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Če v tem primeru upravno sodišče spozna da je tožba upravičena, ji s sodbo ugodi in naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda (69. člen ZUS-1).

10. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k pritožbeni odločitvi in zato ni bil potreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP mora zato tudi tožeča stranka sama kriti stroške odgovora na pritožbo.