Jedro

Določba 64. člena ZD je bila pravilno uporabljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je oporoka pokojne F. P., roj. K., datirana z 19.6.2002, neveljavna in pravno neučinkovita. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocena izpovedi prič S. O., K. Š. in S. S. je izostala. Tako je S. O. povedala, da zapustnica pred njo ni prebrala ničesar in da je tudi ni videla, da bi kdaj sama pisala. K. Š. je povedala, da je zapustnica včasih kaj malega pozabila ali zamešala. O zapustničini sposobnosti, da razume pomen svojega ravnanja, je zelo konkretno izpovedal S. S.. Sicer pa je bila napačno uporabljena določba 64. člena Zakona o dedovanju, po kateri je pisna oporoka pred pričama veljavna, če oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu je sestavil kdo drug in ko hkrati izjavi pred pričama, da je to njegova oporoka. Iz izpovedb prič J. Ž. in A. Ž. pa ne sledi, da bi bili navedeni zakonski pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Izpeljava navedenega načela proste presoje dokazov se mora posledično odraziti v razlogih sodbe, s katero je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku. Pri tem se razlogi omeje na odločilna dejstva, ki pa morajo biti v skladu s tem, kar je sodišče izvedlo v dokaznem postopku. Revizija očita sodbama nižjih sodišč, da sta navedena določila kršili in da sta zato zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa revizijska trditvena podlaga ne ponuja navedbe konkretnih dejstev, ki bi naj bila v nasprotju s sodbenimi razlogi. Izpovedi prič S. O., K. Š. in S. S. so bile preizkušene v celoti njihovih izvajanj, tudi v tistem delu, kjer revizija meni, da v zvezi s sposobnostjo zapustnice, da se zaveda pomena svojega ravnanja, oziroma da zna brati in pisati, izpovedi niso bile preizkušene. V sodbi sodišča prve stopnje sprejeta dokazna ocena, s katero se je sodišče druge stopnje strinjalo, ne omogoča sklepanja, da bi posamezni deli dokazno preizkušenih dejstev bili v nasprotju z zapisanimi sodbenimi razlogi. Tako obvelja, da v tem delu revizija izpodbija dejanske ugotovitve in dokazno oceno, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni več mogoče. Glede na dejanske ugotovitve je bila pravilno uporabljena tudi določba 64. člena Zakona o dedovanju. Pisna oporoka pred pričama je veljavna, če oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu je sestavil kdo drug in ko hkrati izjavi pred pričama, da je to njegova oporoka. Pravna razlaga, po kateri je bilo navedeni zakonski določbi zadoščeno, temelji na prej opisanih dejanskih ugotovitvah. Revizija v tej smeri ponavlja poleg graje dokazne ocene tudi svoja pravna stališča, ki pa so v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. V tem okviru pa postavlja povsem novo trditev, ki ni bila sestavni del tožbene trditvene podlage. Oporočiteljica naj bi oporoke ne podpisala ob hkratni prisotnosti obeh oporočnih prič. Ne glede na to, da se je na podlagi izpovedi oporočnih prič mogoče opredeliti tudi do te izjave, pa gre za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar pa po določbi 372. člena ZPP ni mogoče. Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti (378. člen ZPP).