Jedro

Pravice do družbene pomoči otrokom nimajo otroci, ki ne živijo v Sloveniji in katerih starši, ki tudi ne živijo v Sloveniji, prejemajo v Sloveniji pokojnino (55. člen zakona o družbenem varstvu otrok).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 12.10.1993, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do družbene pomoči otrokom in sicer na podlagi 55. člena zakona o družbenem varstvu otrok. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da tožnik v Republiki Sloveniji nima statusa zaposlene osebe, kar bi mu omogočilo pridobitev pravice do družbene pomoči otrokom, prav tako pa tudi otroci nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kar bi jim tudi omogočilo pridobitev pravice do družbene pomoči otrokom, zato je odločitev organa prve stopnje o odklonitvi pravice do družbene pomoči otrokom zakonita in pravilna. Glede na razglasitev samostojne Republike Slovenije zakon o družbenem varstvo otrok, ki je začel veljati konec leta 1979, državljane vseh drugih bivših republik SFRJ postavlja v enak položaj kot vse druge tuje državljane.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napačno ugotovila, da otroci upokojencev, ki nimajo stalnega bivališča v Republiki Sloveniji, nimajo pravice do družbene pomoči otrokom, saj zakon o družbenem varstvu otrok takega pogoja ne vsebuje. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, da ugotovi, da je tožnik upravičen do družbene pomoči otrokom, da je izplačevalec družbene pomoči od 1.5.1993 dalje dolžan izplačati zapadle tožnikove dajatve, od pravnomočnosti sodbe dalje pa redno izplačevati mesečne zneske pripadajoče družbene pomoči otrokom tožnika, ter da je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi in meni, da je dejansko stanje v celoti raziskano. Prav tako tudi ne drži navedba, da je prvostopenjski organ izdal odločbo z veljavnostjo za nazaj, tožena stranka pa naj bi jo potrdila. Tožnik je prejemal družbeno pomoč za otroke na podlagi odločbe z veljavnostjo do 30.4.1993. V skladu s 17. členom samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic je tožnik dne 4.4.1993, da bi si zagotovil nadaljnje prejemanje pomoči, vložil predpisano vlogo, organ pa je moral odločiti ali ima vlagatelj od 1. maja 1993 naprej še pravico do pomoči. Čas od vložitve zahtevka do izdaje odločbe ne pomeni, da je bila izdana odločba z veljavnostjo za nazaj. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pravno vprašanje, ali ima tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni sporno in sicer, da tožnik prebiva v Srbiji, da v Sloveniji prejema pokojnino, in v Sloveniji tudi ne prebivajo njegovi otroci v tem primeru po zakonu pravico do denarne pomoči za otroke v Republiki Sloveniji. Določba 55. člena zakona o družbenem varstvu otrok (Uradni list SRS št. 35/79) določa, da imajo pravico do denarne pomoči vsi otroci, ki prebivajo v Sloveniji in otroci, katerih roditelj ima na območju Slovenije lastnost delavca oziroma delovnega človeka, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občana, ob pogoju, da celotni dohodek družine, v kateri otrok živi oziroma v katero spada, ne dosega določene višine dohodka na družinskega člana. Po navedeni zakonski določbi imajo pravico do denarne pomoči vsi otroci, ki prebivajo v Sloveniji in tudi otroci, katerih roditelj ima na območju Slovenije lastnost delavca oziroma delovnega človeka (obrtnika). Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, ki je pojem "lastnosti delavca" razlagala ozko, kar je po mnenju sodišča tudi v skladu z namenom, ki ga ta zakonska določba zasleduje. Status upokojenca ni enak statusu delavca in kolikor bi zakonodajalec imel namen, da navedeno pravico zagotovi tudi otrokom, ki ne prebivajo v Sloveniji, njihovi starši pa v Sloveniji prejemajo pokojnino, bi to moral posebej uzakoniti. Tožnik ima sicer prav, ko trdi, da zakon te pravice ne veže na stalno prebivališče tako kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, vendar po mnenju sodišča ta okoliščina v tem primeru na samo odločitev nima vpliva, saj iz podatkov v spisu ni razvidno, pa tudi tožnik ne trdi, da otroci prebivajo v Sloveniji. Sodišče pri tem še pripominja, da ima odločba o pravici do denarne pomoči veljavnost za določen čas (določba 17. člena samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno varstvenih pravic, po kateri se upravičenost do navedene pravice ugotavlja praviloma vsako leto s 1. majem), kar pomeni, da s pretekom časa odločba preneha veljati. V novem postopku organ ponovno ugotavlja pravnopomembna dejstva, ki so pomembna za odločitev o stvari. Gledano z vidika upravnega postopka to pomeni novo odločanje. Iz navedenega razloga sodišče tudi zavrača tožbeno navedbo, češ da je upravni organ ukinil pravico za nazaj. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, zakaj pravico ukinja in tudi ni navedla razlogov, v čem se je v tem primeru spremenila pravna ali dejanska podlaga, je po mnenju sodišča odločba zakonita glede na prej navedeno stališče povezano z veljavnostjo odločbe za določen čas.

Po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) trpi v upravnih sporih vsaka stranka svoje stroške, zato sodišče predloga tožnika, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka, ni obravnavalo.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).