Jedro

Z vožnjo brez čelade so nastale določene škodne posledice, ki jih ne bi bilo, če bi tožnik ravnal tako, kot je treba (ne bi bilo poškodb na glavi ali pa bi bile te manjše). To dejstvo pa ne more vplivati na soodgovornost oškodovanca, ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti v okviru presoje, ali je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode (drugega toženca) in določenimi škodnimi posledicami (poškodbami na glavi).

Izrek

Pritožbi se v delu, ki se nanašata na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti (odgovornost tožene stranke za 90% tožnikove škode) zavrneta in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbama v delu, ki se nanašata na odločitev o znesku tožbenega zahtevka, se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v ugodilnem delu glede višine odškodnine in v stroškovni odločitvi (1. in 3. točka izreka) ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženca tožniku nerazdelno plačati 1.917.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da morata toženi stranki tožniku povrniti 785.364,00 SIT, prvi toženi stranki 793.288,00 SIT, drugi toženi stranki pa 186.586,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe druge tožene stranke D. P., ki je bila vložena po poteku pritožbenega roka (24.10.2003), ni smelo upoštevati.

Prva tožena stranka S. d.d. izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče, da drugemu tožencu ni uspelo dokazati, da bi nevarno situacijo povzročil tožnik s spremembo smeri svoje vožnje, napačno.

Dokazno breme glede nedopustnega ravnanja je na tožeči stranki, ki takšno ravnanje zatrjuje. Ugotovitev izvedenca, da bi drugi toženec trčenje lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo 77 km/h, ni dovolj velik argument in razlog za odločitev prvostopenjskega sodišča. Pomembno je, da je drugi toženec pred zaviranjem vozil najverjetneje bližje sredinski črti in da v desno usmerjena zavorna sled osebnega avtomobila nakazuje pravilnost variante drugega toženca. Podatek o omejitvi hitrosti na 40 km/h oziroma 60 km/h je v nasprotju z ugotovitvijo policista, prisotnega na kraju prometne nezgode o omejitvi hitrosti na 80 km/h. Soprispevek tožeče stranke znaša najmanj 25%. Odškodnina za vse postavke nepremoženjske škode je previsoko odmerjena. Ugotovitev o višini premoženjske škode 30.000,00 SIT, pri kateri se je sodišče prve stopnje oprlo le na oceno policistov, ki so opravili ogled, ni sprejemljiva. Tožeča stranka je tista, ki bi morala izkazati obseg in višino premoženjske škode.

Tudi druga tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrobnejše obrazložitve pritožnik ni podal. Pritožbi sta delno utemeljeni.

1. O temelju tožbenega zahtevka: Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja vsebujeta 1. in 2. odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določata, da se pri nesreči premičajoči se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek), če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (2. odstavek). Prva tožena stranka ima v načelu prav, da dokazno breme za dokazovanje nedopustnega ravnanja nosi tista stranka, ki to zatrjuje. To pa, prevedeno na konkretni primer, pomeni, da mora tožeča stranka dokazati, da je drugi toženec kršil pravilo o dovoljeni hitrosti, tožena stranka pa, da je tožnik izvedel nedovoljen premik z vozilom, s čimer naj bi kršil 38. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 - 29/90, ZTVCP). Medtem ko je sodišče prve stopnje presodilo, da drugi toženec ni spoštoval omejitve hitrosti, pa tožena stranka pri dokazovanju nedopustnega tožnikovega manevra v prometu ni bila uspešna in ga sodišče prve stopnje ni sprejelo kot del dejanske podlage svoje odločbe. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava zaradi nepravilne interpretacije pravil o dokaznem bremenu torej ni utemeljen.

Kar zadeva kršitev pravila o dovoljeni hitrosti, ki jo je zagrešil drugi toženec, pritožbeno sodišče ne dvomi ne v ugotovitev sodišča prve stopnje o omejitvi hitrosti na spornem odseku javne ceste na 60 km/h ne o hitrosti vožnje prvega toženca pred zaviranjem 91,5 km/h. Pri tehtanju dokazne vrednosti podatka o omejitvi hitrosti (80 km/h), ki izhaja iz predloga za uvedbo postopka o prekršku z dne

20.5.1995 (priloga B3) in podatka o dovoljeni hitrosti 60 km/h, razvidnega iz potrdila Občine Izola, Urada za komunalni razvoj z dne 19.8.2002 (list. št. 133) s skico (C9), je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost potrdilu. To ima značaj javne listine, glede katere Zakon o pravdnem postopku (ZPP) uveljavlja domnevo o resničnosti njene vsebine (1. odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar to toženi stranki ni uspelo. Izpoved policista A.K. (list. št. 51) ne more omajati dokazne ocene sodišča, saj priča zaradi oddaljenosti dogodka sodišču ni mogla posredovati konkretnih okoliščin, v katerih sta s kolegom ugotavljala, koliko je znašala omejitev hitrosti na kraju nezgode, ampak je lahko le načelno odgovoril na vprašanje o veljavnosti prometne signalizacije, ki udeležencem v prometu naznanja omejitev hitrosti. Z opozarjanjem na dve možni varianti poteka škodnega dogodka, ki ju izpostavlja izvedenec cestnoprometne stroke, prva tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti njegovega izračuna o hitrosti vožnje drugega toženca pred zaviranjem. Ne glede na to, kdo je povzročil nevarno situacijo v prometu, velja, da je dolžina zavorne sledi avtomobilista merila 37,9 m, na podlagi česar je izvedenec lahko izračunal hitrost drugega toženca.

Njegove metode dela, ki temelji na pravilih znanosti in stroke, tožena stranka v pritožbi ne prereka.

Ko tožeča stranka navaja, da je bila zavorna sled drugega toženca usmerjena rahlo v desno, kar naj bi nakazovalo pravilnost variante tožene stranke, nekorektno povzema izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Ta je v izvedenskem mnenju poudaril (1. odstavek na 5. strani izvedenskega mnenja, list. št. 65), da v prid ene in druge variante sicer govorijo določeni indici, ki pa so med seboj v ravnovesju, zato časovno-potna analiza ne more dati zadovoljivega odgovora na vprašanje o nedopustnosti vožnje drugega toženca. Ker poteka dogodka, kot ga ponuja tožena stranka, tudi ne podpirajo drugi izvedeni dokazi, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu, utemeljeno štelo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožeča stranka kršila 1. odstavek 38. člena ZTVCP.

Z vožnjo brez čelade so nastale določene škodne posledice, ki jih ne bi bilo, če bi tožnik ravnal, tako kot je treba (ne bi bilo poškodb na glavi ali pa bi bile te manjše). To dejstvo pa ne more vplivati na soodgovornost oškodovanca, ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti v okviru presoje, ali je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode (drugega toženca) in določenimi škodnimi posledicami (poškodbami na glavi). Ker pa se tožeča stranka proti sodbi ni pritožila, je bilo pritožbeno sodišče vezano na načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo pritožitelja.

2. O višini odškodnine: Odločitev o višini odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. V izreku sodbe je sodišče odločilo, da morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati

1.917.000,00 SIT (1.890.000,00 SIT za nepremoženjsko in

27.000,00 SIT za premoženjsko škodo), v obrazložitvi pa je tožniku za posamezne oblike nepremoženjske škode prisodilo

1.500.000,00 SIT (za telesne bolečine), 300.000,00 SIT (za strah) in 800.000,00 SIT (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), kar bi, upoštevajoč 10% prispevek samega tožnika, znašalo 2.340.000,00 SIT. Omenjeno nasprotje (2.340.000,00 SIT oziroma 1.890.000,00 SIT) predstavlja napako v sestavi odločbe (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP), ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

3. O premoženjski škodi: Pomislek prve tožene stranke o primernosti predloga za uvedbo postopka o prekršku z dne 20.5.1995 kot dokaznega sredstva za ugotavljanje višine premoženjske škode na kolesu z motorjem je tehten. Subjekt, ki mora dokazati višino škode kot element odškodninskega delikta, je tožeča stranka.

Navesti mora dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (primerjaj 212. člen ZPP). Glede premoženjske škode na svojem kolesu z motorjem je v tožbi predlagala dokaz z zaslišanjem stranke (I. točka tožbe). Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ampak je sledilo oceni policistov v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, ki ima lahko le orientacijski značaj. Ker tako ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju njene odškodninske odgovornosti in v tem delu z vmesno sodbo potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega zahtevka, pa je ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. in 355. člen ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razvljevitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe (glede nepremoženjske škode) oziroma z izvedbo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza zaslišanja stranke razčistiti dosedaj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (glede premoženjske škode). Šele ko bo izpeljalo dokazni postopek v nakazani smeri, bo lahko uporabilo prosti preudarek (216. člen ZPP), pri čemer pa odločitev ne sme biti arbitrarna, ampak jo bo moralo ustrezno obrazložiti.