Jedro

Ko je bil na nezazidanem stavbnem zemljišču objekt zgrajen, se je pravica uporabe na (prej) nezazidanem stavbnem zemljišču lahko prenesla na drugega, in sicer skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenim objektom. To izhaja iz 7. člena Zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, po katerem pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču ni bilo mogoče prenašati na druge, razen če se jo je preneslo skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenim objektom. To izhaja tudi iz 38. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, ki je določal, da s prenosom lastninske pravice oziroma pravice uporabe stavbe, zgrajene na dodeljenem stavbnem zemljišču, preide na tistega, ki pridobi stavbo, tudi pravica uporabe zemljišča.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba in slep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe (sklep pod točko I. odločbe z dne 24. 3. 2015). S sodbo je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da prva do četrta tožena stranka brez pravnega naslova posegajo v lastninsko pravico tožečih strank s tem, da: - prva tožena stranka uporablja drvarnico bližje k stanovanjski hiši in parc. št. 1, ki leži na parc. št. 2, - druga do četrta tožena stranka pa s tem, ko uporabljajo dve drvarnici, ki se nahajajo dlje od hiše in parc. št. 1, kar vse je označeno na gradbenem načrtu z dne 22. 5. 2013 kot ena stavba in leži delno na parc. št. 2 in delno na parc. št. 3 k. o. X, ter v njih shranjujejo svoje stvari, hodijo in vozijo, parkirajo in se zadržujejo na parc. št. 2 in 3. Naložilo jim je, da v celoti prenehajo s tako uporabo drvarnic, da so jih dolžni izprazniti oseb in stvari v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe in se v bodoče vzdržati takih ravnanj. Naložilo jim je še, da so dolžni opustiti vsakršno drugo poseganje v lastninsko pravico tožečih strank na parc. št. 2 in 3, zlasti hojo, vožnjo, parkiranje in zadrževanje na teh parcelah.

2. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zoper prvo toženo stranko v znesku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2013 in za znesek 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2015 ter za solidarno plačilo enakih zneskov s pripadki zoper drugo do četrto toženo stranko je zavrnilo (točka III. izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek prve tožene stranke po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je prvi toženec lastnik garaže s površino 10,50 m2, stoječe na parc. št. 2 k. o. X, kar predstavlja delež 2,605 % zemljišča parc. št. 2 in parc. št. 3 k. o. X v površini 74 m2, kar predstavlja delež 7,946 %, ter za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pri navedenih nepremičninah v korist prvega toženca (točka IV. sodbe).

3. O pravdnih stroških je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (točka V. izreka sodbe).

4. S sklepom z dne 19. 6. 2015 je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim so tretja do peta tožeča stranka zahtevale od toženih strank, da v roku 8 dni od izdaje začasne odredbe izpraznijo drvarnici, stoječi na parc. št. 2 in 3, da so za primer, da tega ne bi storili, za to pooblaščeni upniki bodisi sami bodisi po izbrani tretji osebi na stroške dolžnikov, da so slednji dolžni za nadomestno izpolnitev založiti s sklepom določene stroške, da velja začasna odredba še 30 dni po pravnomočnosti postopka ter plačilo pravdnih stroškov.

5. Zoper sodbo vlagajo pritožbe vse pravdne stranke, zoper sklep pa tretja do peta tožeča stranka.

6. Tožeča stranka izpodbija sodbo v točki III. in V. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (člen 339/1 ZPP(1) v zvezi s 7. in 285. členom ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Zahtevek za plačilo uporabnine je bil dovolj konkretiziran in dokazno podprt (fotografije, mapna kopija, izvedenec gradbene stroke, priče). Sodišče je ugotovilo pozicijo obeh objektov – drvarnic oziroma garaž, površina prvega objekta med strankama ni bila sporna, torej je ni treba dokazovati. Če je sodišče menilo drugače, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo. Zavrnitev zahtevka iz procesnih razlogov je prestroga. Določbe 285. in 7. člena ZPP so nepravilno uporabljene.

7. Na pritožbo je odgovorila prva tožena stranka. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbene postopka.

8. Prva tožena stranka sodbo izpodbija v točkah II. in IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pod točko II. in ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku, vse s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodba nima razlogov o aktivni legitimaciji tretje do pete tožeče stranke. Niti ob vložitvi tožbe niti ob visečnosti pravde niso bili lastniki pac. št. 2 k. o. X. V pravdi niso nastopale prave stranke. Tožniki niso dokazali, kje ležijo sporne drvarnice. Le zatrjujejo, da so na parc. št. 2 in 3 k. o. X, a za to ne ponudijo dokazov. V mapni kopiji, ki so jo predložili (z dne 11. 6. 2013), drvarnice niso razvidne. Iz mapne kopije, ki jo je predložila tožena stranka (z dne 16. 5. 2014), drvarnice niso vrisane v zemljiškem katastru. Tožeča stranka vtožuje nekaj, kar po podatkih katastra ne obstaja. Predlog je nesubstanciran, nesklepčen, nedokazan in ga bi bilo treba zavrniti. Geodetski načrt je zgolj strokovna podlaga za bodočo spremembo. Zaenkrat je nerelevanten. Sodišče se je nepravilno oprlo nanj. Tudi če bi bil že evidentiran v uradnih podatkih zemljiškega katastra, iz njega izhaja, da drvarnica prve tožene stranke ne stoji na parc. št. 2 in 3, kot je zmotno in protispisno ugotovilo sodišče, pač pa na parc. št. 1 in 2. Za prvo toženo stranko je sporna meja med parc. št. 1 in 2. Predlagala je sodni postopek. Od njega je odvisno, v kakšnem delu sporni objekt sploh stoji na vtoževani parceli. Ne drži, da toženec ni podal trditev o sodnem postopku za ureditev meje. Prilaga razpis naroka. Razlogi sodišča o razpolagalni sposobnosti dr. A. A. pri razpolaganju z garažami, ki so bile predmet kupne pogodbe z dne 14. 8. 1968, so nekonsistentni. Na ugovore iz 10. točke 2. pripravljalne vloge pritožnika sodišče ni odgovorilo. Kot novoto navaja, da je prodajalka po uveljavitvi ZLNDL(2), ko se je na tej podlagi spet vknjižila kot lastnica, z istimi nepremičninami 13. 11. 2008 povsem veljavno razpolagala tako, da jih je darovala tožniku v tem sporu B. B. Prilaga darilno pogodbo in dodaja, da jo je pridobila šele pred kratkim. Vztraja, da je veljavno že leta 2003 od predlastnika S. kupil garažo s funkcionalnim zemljiščem v izmeri 74 m2. Ovira za vknjižbo na podlagi ZLNDL je bilo le dejstvo, da garaža ni bila vrisana v zemljiškem katastru. Napačno je odločeno o priposestvovanju. V njegovo dobo je treba vštevati tudi dobroverno posest njegovega pravnega prednika vse do C. C. Odločitev o nasprotni tožbi je nepravilna oziroma preuranjena. Pri specifikaciji nasprotnega tožbenega zahtevka je bil omejen in odvisen od opustitev dolžnih aktivnosti tožnikov, ki bi morale pripeljati do objektivne spremembe in vpisa stavb – garaž v zemljiško knjigo.

9. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanih delih. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

10. Druga do četrta tožena stranka izpodbijajo sodbo v točki II. in V. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njihovih navedbah je zmotna ugotovitev, da so drvarnice – garaže v dejanski oblasti toženih strank. Tožeča stranka je sama trdila, da jih uporabljajo tudi tretje osebe. Zato je sodišče poseglo v njihove pravice. Bistveno pa je, da tožeča stranka ni dokazala, kje ležijo sporni objekti. Sodišče je prezrlo jasne ugovore toženih strank, da stojijo na parc. št. 1. Za nasprotne trditve (da stojijo na parc. št. 2 in 3) tožeča stranka ni ponudila relevantnega dokaza. Geodetski načrt z dne 22. 5. 2013 to ni, ker so mu tožene stranke nasprotovale. Namenjen je bil drugemu postopku, v katerem niso sodelovale in se o njem niso mogle izjasniti. Sodišče ga ne bi smelo upoštevati.

11. Tožeča stranka je odgovorila tudi na to pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Dokaz o legi drvarnic je geodetski načrt z dne 22. 5. 2013. Nasprotovanje tožencev je bilo pavšalno. Navedbe o nesodelovanju v postopku pridobitve so pritožbene novote. Toženci bi morali ponuditi nasprotni dokaz.

12. Zoper sklep o začasni odredbi vlagajo pritožbo tretja do peta tožeča stranka. Uveljavljajo vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlagajo spremembo z izdajo predlagane začasne odredbe ter povračilom stroškov postopka. Težko nadomestljiva škoda (2. alineja 2. člena 272. člena ZIZ(3)) je izkazana. Ne gre samo za ocenljivo materialno škodo, ampak tudi za druge škodljive posledice (sklenitev pogodbe o služnosti s tretjimi osebami za določen čas, podaljševanje najemnih pogodb za bivanje tožnikov v drugih prostorih, nadaljnje pravde za povrnitev nastalih stroškov, zavlačevanje gradnje ipd.). Tudi trditve glede neugodnih posledic za dolžnike (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) so bile dovolj konkretne in natančne. Dolžniki ne stanujejo v stanovanjski hiši, v drvarnicah imajo neuporabne stvari. Lahko jih pospravijo drugam. V primeru neuspeha s tožbo jih bo mogoče brez težav vrniti. Začasni odredbi bi bilo treba ugoditi.

13. Tožene stranke na vročeno pritožbo niso odgovorile.

14. Pritožbe so utemeljene.

15. Iz trditvene in dokazne podlage strank izhaja, da so pravdne stranke zemljiškoknjižni solastniki stanovanjske hiše na naslovu K., ki stoji na parc. št. 1 k. o. X oziroma toženci dejanski etažni lastniki posameznih stanovanj v njej. Tožeče stranke z vrnitvenim (92. člen SPZ(4)) in negatornim zahtevkom (99. člen SPZ) zahtevajo varstvo lastninske pravice na sosednjih parc. št. 2 (mejna parc. št. s 1) in 2 k. o. X. Trdijo, da so izključni (so)lastniki teh parcel, na katerih imajo toženci brez pravnega naslova in dovoljenja tožečih strank postavljen niz treh drvarnic. Uveljavljajo tudi plačilo uporabnine na podlagi 96. člena SPZ, in sicer od junija 2011 naprej, od kar uporabljajo njihove nepremičnine v slabi veri (opomin tožečih strank na izpraznitev garaž oziroma drvarnic in izročitev posesti).

16. Temeljni ugovor toženih strank je bil, da so sporni objekti (drvarnice oziroma garaže) locirani neposredno ob stanovanjski hiši – na parc. št. 1, da so jih tožene stranke preko svojih pravnih prednikov pridobile na podlagi veljavnega pravnega posla (prodajne pogodbe iz leta 1968) in delitve funkcionalnega zemljišča med prvotnimi solastniki stanovanjske stavbe (dedni dogovor iz leta 1963). Sklicevali so se tudi na ZVetL(5)), češ da stojijo (vsaj) na pripadajočem zemljišču k stanovanjski stavbi, ki je funkcionalno njen skupni del in v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Končno so kot način pridobitve svoje lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah uveljavljali še priposestvovanje.

17. Sodišče je ugodilo vrnitvenemu in negatornemu zahtevku po ugotovitvi, da je prodajna pogodba med pravnimi predniki toženih strank z dne 14. 8. 1968 nična in da za priposestvovanje niso izpolnjeni potrebni zakonski pogoji (zakonita posest, dobrovernost tožencev, priposestvovalna doba). Iz enakih razlogov je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek prve tožene stranke. V teh delih sodbo upravičeno izpodbijajo tožene stranke.

18. Za vrnitveni in negatorni zahtevek je stvarno legitimiran lastnik stvari. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tretje do pete tožeče stranke, pri kateri v pritožbi vztraja prva tožena stranka, je pravilno zavrnjen in oprt na zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A7. Razlogi o tem so na list. št. 129 sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. V odgovor na ponovljene pritožbene navedbe, češ da tožniki ne ob vložitvi tožbe ne ob vročitvi tožbe v odgovor (še) niso bili solastniki spornih nepremičnin, pritožbeno sodišče dodaja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da se je zemljiškoknjižni postopek za vpis pridobitve izvedene (lastninske) pravice pričel 17. 5. 2013, tožba pa je bila vložena 10. 6. 2013. Vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vpis (5. člen ZZK-1(6)). Stvarne pravice na nepremičninah pa se pridobijo s trenutkom učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo (7. člen ZZK-1), kar za obravnavani primer pomeni, da so tožniki postali zemljiškoknjižni lastniki že pred vložitvijo tožbe.

19. Drži pa pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov toženih strank. Omejilo se je na presojo pravno veljavne pridobitve lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah s pravnim poslom in priposestvovanjem, vendar so razlogi o teh podlagah pomanjkljivi, nejasni, sami s seboj v nasprotju, nakazuje pa se, da so tudi materialnopravno zmotni.

20. Toženci so svoj ugovor pridobitve lastninske pravice na spornih objektih s pripadajočim zemljiščem opirali na kupno pogodbo z dne 14. 8. 1968 med dr. A. A. kot prodajalko in S. kot kupcem. Sodišče je ugotovilo: - da je bila prodajalka zemljiškoknjižna lastnica do 360/836 zk telesa II. hiše K., ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini s parc. št. 4 k. o. Y, - da je imela pri parc. št. 5 in 6, iste k. o. (zdaj parc. št. 2 in 3) vpisano pravico uživanja oziroma uporabe, - da je bil predmet kupne pogodbe z dne 14. 8. 1968 del hiše K. (stanovanje) z dvema garažama na parc. št. 5 in 6 v lasti prodajalke, - da je bila pri parc. št. 5 in 6 k. o. Y po nacionalizaciji do leta 1961 vknjižena družbena lastnina, nato pravica brezplačnega uživanja za prodajalko dr. A. A., od leta 2007 pa po 2. členu ZLNDL zanjo spet vknjižena lastninska pravica.

21. Upoštevaje tedanjo zakonodajo je ocenilo, da prodajalka ni imela razpolagalne pravice za prodajo garaž, ker je bilo prepovedano razpolaganje s pravicami na nezazidanem stavbnem zemljišču in z morebitnimi objekti na njem. Po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč – ZNNZGZ(7) je presodilo, da so bila pogodbena določila o prodaji dveh garaž nična in na tej podlagi zavrnilo ugovor o pridobitvi lastninske pravice s pravnim poslom in s priposestvovanjem. Pri tem je prezrlo, da predmet kupne pogodbe ni bilo nezazidano stavbno zemljišče in prenos pravice uporabe, pač pa, kot je samo ugotovilo, dve (očitno na stavbnem zemljišču že zgrajeni) garaži, za kateri je bilo v pogodbi ugotovljeno, da sta v celoti last prodajalke (listina v prilogi B26). Zmotno je naziranje, da je bil nedopusten prenos lastninske pravice na objektih, ki so stali na zemljišču v družbeni lastnini. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZNNZGZ (3. oddelek 2. poglavja – Gradbena zemljišča) so bila podržavljena vsa zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so ležala v ožjih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Veljala je posebna ureditev za ta zemljišča. Po prvem odstavku 38. člena istega zakona so nacionalizirana gradbena zemljišča ostala v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi Občinskega ljudskega odbora ni izročil v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Po 39. členu ZNNZGZ pa je ime prejšnji lastnik tudi pravico brezplačnega uživanja kmetijskih zemljišč. Lahko je zaprosil, da na nezazidanem gradbenem zemljišču tudi sam zgradi stanovanjsko hišo ali kakšen drug objekt (člen 40 in 41 ZNNZGZ). Dokler se na zemljišču ni zgradil objekt, je nezazidano stavbno zemljišče ostalo le v posesti prejšnjega lastnika in je bilo razpolaganje s pravico brezplačnega uživanja oziroma uporabe res omejeno. Kot ugotavlja sodišče, je bilo to pravico dovoljeno prenesti le na določen krog oseb – sorodnikov (5. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja(8)). Prezrlo pa je 7. člen navedenega zakona, po katerem pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču ni bilo mogoče prenašati na druge, razen če se jo je preneslo skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenim objektom. Ko je bil torej na nezazidanem stavbnem zemljišču objekt zgrajen, se je pravica uporabe na (prej) nezazidanem stavbnem zemljišču lahko prenesla na drugega, in sicer skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenim objektom. To izhaja tudi iz 38. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami(9), ki je določal, da s prenosom lastninske pravice oziroma pravice uporabe stavbe, zgrajene na dodeljenem stavbnem zemljišču, preide na tistega, ki pridobi stavbo, tudi pravica uporabe zemljišča. Pravica na zemljišču je torej sledila pravici na objektu. Veljavno se je prenašala skupaj s pravico na stavbi že po samem zakonu. Z uveljavitvijo ZLNDL pa se je preoblikovala v lastninsko pravico (prvi odstavek 2. člena ZLNDL in prvi odstavek 3. člena ZLNDL).

22. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče presodilo, da je bila kupna pogodba iz leta 1968 v zvezi s prodajo dveh garaž nična, je ostalo dejansko stanje o pridobitvi lastninske pravice tožencev na spornih nepremičninah nepopolno ugotovljeno tako v zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pravnega posla kot s priposestvovanjem. Sodbe zaradi pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogov o pravno odločilnih dejstvih tudi ni mogoče vsebinsko preizkusiti.

23. Vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi v času sklenitve kupne pogodbe (1968) ni bil konstitutivnega, pač pa le deklarativnega značaja. Zato nevknjižba pravice uporabe v zemljiški knjigi na pravnega prednika toženih strank (S.), ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, ni pravno odločilna. Kljub Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini – ZVNDL(10)) se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine prenašala izvenknjižno. Dejstvo nevknjižene pravice uporabe ne more izključiti imetnikove dobre vere. Ker dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso bili razvidni iz zemljiške knjige, jo je treba pri zatrjevani pravno poslovni pridobitvi ugotavljati v vsakem primeru posebej. Pri ugotavljanju, kdo je ob ukinitvi družbene lastnine postal titular lastninske pravice, pa upoštevati tranzicijske predpise – v obravnavanem primeru ZLNDL(11). Pravno odločilnih dejstev o tem sodišče prve stopnje ni raziskalo niti ugotovilo.

24. Enako velja za pravno odločilna dejstva v zvezi s priposestvovanjem. Pravilna je ugotovitev, da priposestvovalna doba teče od uveljavitve ZLNDL naprej (1997). Ugotovitev, da 10-letna priposestvovalna doba ni izpolnjena, pa je v nasprotju z nadaljnjo dejansko ugotovitvijo, da je tožeča stranka od toženih zahtevala izpraznitev oziroma odstranitev objektov 16. 5. 2011. Ugotovitev in razlogov o ostalih pravno odločilnih dejstvih, potrebnih za priposestvovanje (izvajanje posesti) v tem obdobju pa ni.

25. Iz navedenih razlogov je bilo treba vsem pritožbam ugoditi in izpodbijane odločbe razveljaviti, zadevo pa v celoti vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o ugovoru toženih strank glede pridobitve lastninske pravice (ali vsaj solastninske pravice na skupnih delih stavbe parc. št. 1) je predhodno vprašanje tako za odločanje o zahtevanem vrnitvenem in negatornem varstvu tožeče stranke ter posledično za odločanje o predlaganem zavarovanju nedenarne terjatve z začasno odredbo, kot tudi za odločanje o denarnem tožbenem zahtevku za plačilo uporabnine. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju najprej pravilno in popolno ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z zatrjevano (izključno) lastninsko pravico toženih strank na obravnavani nepremičnini in nato ponovno odločiti o utemeljenosti vrnitvenega in negatornega zahtevka. Tožbeni zahtevek bo lahko zavrnilo, če bo ugotovilo, da so ugovori toženih strank utemeljeni. Vendar bo imela morebitna ugotovitev o pridobitvi njihove lastninske pravice učinek le v tej pravdi. Za uspeh z nasprotno tožbo (z učinkom pravnomočnosti proti vsem) pa bo morala prva tožena stranka postaviti določen tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice. Oblikovan mora biti tako, da bo zemljiškoknjižno izvedljiv. Vknjižba lastninske pravice na delu nepremičnine na podlagi sodne odločbe je izvedljiva le v primeru, če zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. Breme postavitve določnega nasprotnega tožbenega zahtevka je na toženi stranki in ne na tožeči stranki. Zato se na njena (opuščena) procesna ravnanja ne more sklicevati.

26. Pri ponovnem odločanju naj bo sodišče pozorno na vse podane ugovore toženih strank. Če se bo izkazalo, da je ugovor izključne lastninske pravice na obeh nepremičninah neutemeljen, se bo moralo opredeliti tudi do ugovornih navedb, da sporni objekti stojijo na funkcionalnem zemljišču stanovanjske stavbe oziroma da gre za skupno zemljišče v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe. Doslej se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Očitno tudi zato, ker je zavzelo stališče, da sporni objekti v celoti stojijo na parc. št. 2 in 3. Obe pritožbi toženih strank pravilno opozarjata, da ta odločitev nima opore v zbranem procesnem gradivu in je protispisna. Dejstva glede dejanske lege objektov so bila med strankama sporna. Geodetski načrt, na katerega se je oprla tožeča stranka in ga je pridobila (sicer s strokovnjakom) izven pravde za pripravo projektne dokumentacije za gradnjo objekta, ni dokaz, ampak kvečjemu del njene trditvene podlage. Sporna lega objektov, ki niso vrisani v katastrskih evidencah, kot je primer v obravnavani zadevi, se dokazuje z izvedencem geodetske stroke. Gre za strokovna vprašanja, na katero je potrebno odgovoriti s strokovnim znanjem, ki ga sodišče nima. Izvedenec geodetske stroke ni bil predlagan. Zato se poraja dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede lege objektov. Ugotovitve sodišča pa so tudi v nasprotju s samo listino, ki jo je uporabilo (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Laična primerjava zarisa dejanskega stanja objektov v gradbenem načrtu, na katerega se je oprlo sodišče, namreč kaže, da eden od spornih objektov vsaj delno stoji tudi na parc. št. 30/3, za katero pa med strankama ni bilo sporno, da je v solasti vseh pravdnih strank. Že to pa omaje oceno oziroma ugotovitev, da so samo tožniki lastniki vtoževane nepremičnine.

27. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožene stranke s svojimi ugovori niso uspele in bo ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku za varstvo lastninske pravice, bo moralo ponovno odločati tudi o nadaljnjem zahtevku tožečih strank za plačilo uporabnine. Pritožba tožeče stranke namreč upravičeno graja odločitev sodišča, ki je zahtevek v tem delu zavrnilo iz procesnih razlogov, češ da ni bil dovolj specificiran. S to ugotovitvijo sodišča se ni mogoče strinjati. Tožniki so namreč podali zadostno trditveno podlago za odločanje o uporabnini v točki IV. tožbe, kjer so jasno navedli, da gre za pomožne objekte. Priložili so njihove fotografije in predlagali izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Navedli so, da skladno z ustaljeno sodno prakso zahtevajo uporabnino v vrednosti mesečne najemnine za primerljive objekte, ki znaša po splošno znanih podatkih trga 100,00 EUR mesečno. V nadaljnjem postopku so predlagali, naj jo oceni izvedenec. Tako podana trditvena in dokazna podlaga je zadostna in primerna za obravnavo, razlogi sodišča pa so neprepričljivi, pavšalni in nepravilni.

28. Končno je utemeljena tudi pritožba toženih strank zoper sklep o začasni odredbi. Zaradi razveljavitve odločbe o glavni stvari bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku skrbno oceniti verjetnost terjatve (prvi pogoj iz 272. člena ZIZ(12)) za njeno izdajo. V zvezi z nadaljnjimi predpostavkami iz 2. alineje 272. člena ZIZ ima sodišče prav, da zatrjevana (premoženjska) škoda ni takšna, da bi bila nenadomestljiva. Ko pa bo ponovno ocenjevalo še pogoje iz 3. alineje 272. člena ZIZ, pa tožečih strank ne bo moglo odpraviti zgolj z ugotovitvijo o pavšalnosti njihovih navedb, ker so tudi v tem delu dovolj določne in sposobne za obravnavo. Pač pa bo moralo razčistiti dejansko stanje – dejanske interese oziroma neugodne posledice tožečih strank. Ni namreč jasno, kako bi zgolj zahtevana izpraznitev objektov vplivala na dostop do zemljišč, na katerih si gradijo stanovanjske hiše. Njihove interese bo moralo tehtati skupaj z neugodnimi posledicami, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale toženim strankam. Ureditveno začasno odredbo, kakršna je obravnavana, je mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za tožence vzpostaviti prejšnje stanje. Če jim začasna odredba nalaga storitev nečesa, česar z njeno razveljavitvijo ne bi bilo mogoče več odpraviti, ali opustitev nečesa, česar naknadno ne bi bilo mogoče več storiti, pa izdaja take odredbe ni mogoča(13) .

29. Končno bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997 Op. št. (3): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami Op. št. (5): Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami Op. št. (6): Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami Op. št. (7): Ur. l. FLRJ, št. 52/1958 Op. št. (8): Ur. l. SFRJ, št. 31/68 s spremembami Op. št. (9): Ur. l. FLRJ, št. 56/54 s spremembami Op. št. (10): Ur. l. SFRJ, št. 12/65 Op. št. (11): Primerjaj odločbo VSL I Cp 961/2014 Op. št. (12): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami Op. št. (13): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97, točka 9