Jedro

Zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas ni upravičen razlog za stalno prebivanje v RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1714/2000-11 z dne 8.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo št. 252-10/98-51 z dne 9.2.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 23.7.1998. Z njo prvostopni upravni organ ni ugodil prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS, ker ni izkazan upravičen razlog, ki bi opravičeval njeno stalno prebivanje v RS. Zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas ne predstavlja upravičenega razloga za stalno prebivanje v RS.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in so bili pravilno uporabljeni predpisi, na katere se tožena stranka sklicuje. Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 odl. US in 14/99 odl. US-ZTuj), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, poleg tega pa mora obstajati vsaj eden izmed razlogov primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju RS. Po pravilnih ugotovitvah tožene stranke tožnik prebiva v Republiki Sloveniji od 20.4.1993 dalje, zaposlen je kot dopisnik časnika "V.n." iz B. Kot tuj dopisnik je vpisan v register tujih dopisnikov, odločba o vpisu mu je bila na podlagi 1. odstavka 76. člena Zakona o javnih glasilih izdana z veljavnostjo do enega leta. Odločba o podaljšanju pravice do opravljanja dejavnosti obveščanja je bila tako tožniku izdana z veljavnostjo od 17.9.1997 do 16.9.1998. Na podlagi 75. člena citiranega zakona se odločba o vpisu tujega dopisnika v register šteje za osebno delovno dovoljenje. Tudi po presoji sodišča prve stopnje delovnega dovoljenja, izdanega za določen čas - enega leta, ni mogoče šteti za upravičen razlog za stalno prebivanje v državi, saj s pretekom veljavnosti odločbe o vpisu tujega dopisnika v register, preteče njegova akreditacija v RS. S potekom delovnega dovoljenja namreč tujcu preneha delovno razmerje (1. alinea 13. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, Uradni list RS, št. 33/92, 13/93 in 43/98 - odl. US), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe, tujec pa lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS le na podlagi delovnega dovoljenja, kolikor ni z mednarodno pogodbo drugače določeno. Ker se torej dovoljenje za stalno prebivanje tujcu lahko izda, če sta izpolnjena oba pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj in ker upravičen razlog za stalno prebivanje ni izkazan, je bila tožnikova prošnja utemeljeno zavrnjena. Pravilno je bil zavrnjen tudi tožnikov ugovor, ki se nanaša na pristojnost organov, ki odločajo v postopku po Zakonu o tujcih. Na podlagi 1. odstavka 19. člena ZTuj izda dovoljenje za stalno prebivanje republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve.

V pritožbi tožeča stranka dvomi v objektivnost in strokovnost sodbe, ker je podana kontradiktornost v samem datumu odločanja, na prvi strani sodbe piše, da je le-ta sprejeta na seji 8.1.2003, na četrti strani pa stoji datum 4.2.2002. Ne strinja se s stališčem, da delovno dovoljenje, izdano za določen čas do enega leta, ni mogoče šteti kot upravičen razlog za stalno prebivanje v državi, ker ZTuj v nobenem členu ne omenja zaposlitve za določen čas oziroma nedoločen čas kot pogoja za uveljavitev pravice do stalnega prebivališča, temveč upošteva le stalno prebivanje v državi, kar je bistven pogoj za izdajo dovoljenja za stalno bivanje. Sodišče napačno razlaga, da ni izkazan upravičen razlog za stalno prebivanje in napačno razlaga pomen delovnega dovoljenja oziroma odločbe o opravljanju dejavnosti javnega obveščanja v RS. Odločba o opravljanju dejavnosti obveščanja v Republiki Sloveniji ne more biti enaka delovnemu razmerju.

Izdajatelj odločbe (akreditacije) ni delodajalec. To je redakcija - uredništvo in podjetje, s katero ima sklenjeno pogodbo o delovnem razmerju za nedoločen čas. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter toženi stranki naloži, da mu izda dovoljenje za stalno bivanje v RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožeče stranke. Razlogi, s katerimi je zavrnilo tožbo, so skladni s podatki v upravnih spisih in z določbama 1. odstavka 16. člena in 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (ZTuj), po katerih se dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj 3 leta neprekinjeno prebiva na območju RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, poleg tega pa mora obstajati vsaj eden izmed razlogov primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju RS. V skladu s 75. in 76. členom Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94) šteje odločba o vpisu tujega dopisnika v register za osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo do enega leta. Zato tako dovoljenje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za upravičen razlog za stalno prebivanje v državi, saj s pretekom veljavnosti odločbe o vpisu tujega dopisnika v register preteče njegova akreditacija v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da tuji dopisnik ne more opravljati dejavnosti obveščanja v Republiki Sloveniji, ne glede na to ali mu je s tem prenehalo delovno razmerje ali ne. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe in zavrača kot neutemeljene pritožbene ugovore, ki so po vsebini enaki tožbenim ugovorom.

V izpodbijani sodbi je na njeni zadnji strani res datum 4.12.2002. Iz posvetovalnega zapisnika, ki ga je v skladu s 5. odstavkom 127. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS pregledalo pritožbeno sodišče, pa izhaja, da je bila nejavna seja dne 8.1.2003. Gre torej za očitno pisno napako v navedbi datuma, ki jo lahko predsednik senata kadarkoli popravi (1. odstavek 328. člena ZPP v zvezi s členom 16 ZUS) in ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.