Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, katerega opis je vsebovan v opisu kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (razen abstraktnega dela), za katerega je bila zoper obdolženca pravnomočno zavrnjena obtožba. O tem kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari, torej o istem historičnem dogodku, je bilo odločeno na način, zaradi katerega velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolženega A. A. se izpodbijana sodba pod tč. I po uradni dolžnosti spremeni tako, da se iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zoper obdolženega A. A. zavrne obtožba, da je tujo stvar poškodoval s tem, da je dne 15. 1. 2014 okoli 22:18 ure na parkirišču pred stanovanjskim blokom ... pristopil do vozila Daewoo Lanos, reg. št. …, last B. B., in imel pri sebi dve steklenici, napolnjeni z bencinom in zamašeni s tkanino, torej zažigalni bombi molotovki, nakar je s pomočjo vžigalnika zažgal tkanino molotovk ter ju vrgel na vetrobransko steklo vozila reg. št. … tako, da sta se steklenici razbili na vetrobranskem steklu, bencin pa se je nato na prednjem delu vozila vnel, nakar je s kraja pobegnil, s tem pa je povzročil poškodbe vetrobranskega stekla na vozilu last B. B. in jo je s tem oškodoval za najmanj 400,00 EUR.

S čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanka B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 400,00 EUR napoti na pravdo.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod tč. I obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan oškodovanki B. B. plačati 400,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo sodne takse, na podlagi četrtega odstavka istega člena pa ga je plačila ostalih stroškov oprostilo. Z isto sodbo je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo (tč. II) za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 in odločilo, da stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil obdolženec in pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da mu izreče denarno kazen oziroma nižjo zaporno kazen.

3. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon na način iz 3. točke 372. člena ZKP. V prvem odstavku 10. člena ZKP je določeno, da nihče ne sme biti preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen, ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Navedena zakonska prepoved ponovnega sojenja v isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 31. členu, kot tudi nekateri mednarodni predpisi. Omenjena prepoved pomeni, da sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje ponovno kaznovati (ne bis in idem) oziroma znova meritorno odločati o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res judikata). Prepoved se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna in oprostilna sodba), kot tudi na nemeritorne (formalne) sodne odločbe (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka). V primerih oprostilne in zavrnilne sodbe ter ustavitve kazenskega postopka domneva nedolžnosti, ki je ustavna in zakonska pravica in ki velja za vsakogar, preraste v neizpodbojno domnevo, in tudi, da je v teh primerih prepoved ponovnega sojenja absolutna. Pravnomočnost omenjenih vrst odločb v obravnavanem kontekstu pomeni, da je o predmetu obtožbe oziroma o kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo dokončno odločeno, zaradi česar, razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, o teh zadevah ni dopustno ponovno sojenje. Razsojena stvar je torej procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot tudi državno tožilstvo. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto oziroma z identiteto storilca ter identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (njenega izreka) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Ravnanje v nasprotju z obravnavanim načelom torej pomeni kršitev materialnega zakona po tretji točki 372. člena ZKP (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 300/2003 z dne 3. 3. 2005).

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, ki naj bi ju storil 15. 1. 2014, njune zakonske znake pa naj bi uresničil z enim samim ravnanjem. Iz opisa dejanja torej izhaja, da naj bi obdolženec z enim samim ravnanjem uresničil dve prepovedani posledici, to je poškodovanje tuje stvari in povzročitev splošne nevarnosti. V konkretnem primeru gre za tako imenovani realni stek.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pot točko II izreka zoper obdolženca izdalo zavrnilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po členu 314 KZ-1, ker je državna tožilka na glavni obravnavi zoper obdolženca umaknila obtožni akt. Opis dejanja v zavrnilnem delu sodbe obsega (tudi) popolnoma enak opis izvršitvenega ravnanja, kot je v izreku izpodbijane sodbe za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, za katero je bil obdolženec spoznan za krivega. Na koncu opisa dejanja je v izreku obsodilne sodbe sicer navedena višina škode, ki jo je obdolženec povzročil s svojim ravnanjem in je v zavrnilnem delu sodbe ni, vendar škoda ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. V izreku obsodilne sodbe je opisano, da je obdolženec „imel pri sebi dve steklenici, napolnjeni z bencinom in zamašeni s tkanino, torej zažigalni bombi molotovki, nakar je s pomočjo vžigalnika zažgal tkanino molotovk ter ju vrgel na vetrobransko steklo vozila reg. št. … tako, da sta se steklenici razbili na vetrobranskem steklu, bencin pa se je nato na prednjem delu vozila vnel“, popolnoma enako izvršitveno ravnanje pa je opisano tudi v opisu dejanja za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, za katero je bila izdana zavrnilna sodba. Zoper zavrnilni del sodbe pritožba ni bila vložena, zato je sodba v tem delu postala pravnomočna.

7. Presoja obravnavane zadeve na podlagi v točki 4 (te sodbe) navedenih normativnih okvirov pokaže, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo kazenski zakon, ker je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, katerega opis je vsebovan v opisu kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (razen abstraktnega dela), za katerega je bila zoper obdolženca pravnomočno zavrnjena obtožba. O tem kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari, torej o istem historičnem dogodku je bilo odločeno na način, zaradi katerega velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

8. Pritožbeno sodišče je zato ob preizkusu po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožbo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari zoper obdolženca iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo.

9. Ker je izdana zavrnilna sodba, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

10. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP, ki določa, da v primeru izreka zavrnilne sodbe obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.