Jedro

Tožnik ni podal navedb niti ni ponudil dokazov, zaradi točno katerih dogodkov naj bi mu zatrjevana škoda (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) nastala, poleg tega pa je sam sodišču pojasnil, da nima nobenih psihičnih posledic, razen da ima posledice, ker je 7 let hodil na sodišče, kar ga hudo "nervira". Slednjega pa ni navajal v tožbi kot razlog za nastanek škode.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti 494,10 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni brez obresti, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v novem sojenju odločilo o še spornem tožbenem zahtevku za plačilo 12.500,00 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov in oba zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna tožencema nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.128,30 EUR, v roku 15 dni brez obresti, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je zoper sodbo pritožila. Tožnik v pritožbi navaja, da je 7 let po nepotrebnem hodil po sodiščih, trošil denar, čas in se nerviral, ker toženca ne želita zgraditi ceste, ki jo imata vrisano v gradbenem dovoljenju (v nadaljevanju: GD), izdanem 30. 6. 2011. V letih 2015 - 2017 sta zgradila 2 objekta, do katerih ni dostopa za gasilska in reševalna vozila, ker je služnostna cesta široka le 2,1 m. Zaradi tega stanovanjska stavba še danes nima uporabnega dovoljenja, "gostinski lokal" pa še po 6 letih sploh ni legaliziran. GD sta toženca skrivala, od tožnika pa želela iztožiti širše cestišče, da jima ne bi bilo treba zgraditi ceste po svoji posesti, vrisane v GD. Tožnik v nadaljevanju najprej pojasnjuje dve zadevi, ki jih višje sodišče napačno tolmači (str. 11 - 12): (-) 1. citat: "Prav tako v nasprotju s sodno poravnavo tožnik sklepa, da sta tožena s sodno poravnavo pridobila služnostno pravico za potrebe oskrbovanja zidanice, ne pa za stanovanjski objekt". Tožnik navaja, da se sodišče moti. V sodni poravnavi z dne 3. 7. 2015 je pridobljena stvarna služnost po delno asfaltirani in delno betonski cesti, do parcel (zidanic) v lasti tožencev. Cesta je široka le 2,1 m (takšna je bila zgrajena) in v tem je problem. Vsak novi zahteven ali manj zahteven stanovanjski objekt mora imeti zagotovljen neoviran dostop za gasilska in druga interventna vozila, kar po tej cesti ni mogoče; (-) 2. citat: "Tožnik te ugotovitve in zaključke neuspešno izpodbija ... z zatrjevanjem nerelevantnih dejstev, da za obstoj GD ni vedel vse do leta 2020, da sta ga toženca skrivala, njega pa tožila za služnost in preprečevanje služnosti". Tožnik navaja, da sta toženca vseskozi skrivala GD, njega pa tožila, da jima ne bi bilo treba zgraditi ceste. Če bi vedel za obstoj GD, ne bi tožencema leta 2015 podpisal poravnave za služnost, kar je popolnoma jasno in logično. Toženca sta vložila še eno tožbo proti njemu, in sicer za kratenje služnosti, ker sta vedela, da ne ve za njuno GD. Zaradi smradu iz odprtega jaška v neposredni bližini objekta, kjer stanuje hčerka z družino, je poleti 2020 zaprosil UE Š., kako imata toženca urejeno kanalizacijo iz zidanice, v kateri prebiva sin tožencev z družino, in dobil odgovor, da je zidanica spremenjena v stanovanjski objekt in del GD (zunanja ureditev), izdanega 30. 6. 2011. Tako od dne 10. 8. 2020 ve za GD A. A. Služnostna cesta je ozka in zelo strma (30 % naklon), od bivališča hčere je oddaljena le 1 m, po njej je treba voziti v 1. prestavi in s polnim "gasom". Ob robu ceste je 1,8 m visoka lesena ograja. Tožnik nato v pritožbi podaja navedbe glede odškodninskega zahtevka. In sicer najprej ponovi, da sta toženca leta 2011 pridobila GD za spremembo zidanice v stanovanjski objekt s prizidavo, v katerem imata vrisano široko dostopno cesto po svoji posesti do nekategorizirane občinske ceste. Po predvideni cesti v GD bi bil mogoč neoviran dostop za gasilska in reševalna vozila. Tožnik navaja, da je normalno, da si najprej urediš dostop do novogradnje in šele potem gradiš. Toženca tudi nujno rabita dostop do "gostinskega objekta", ki sta ga zgradila leta 2017 in še ni legaliziran in je dostopen ravno tako po tej služnostni cesti. Da tožencema ne bi bilo treba zgraditi ceste, sta proti tožniku vložila dve tožbi, sedaj pa ga izsiljujeta preko občine R. Prva tožba je bila vložena leta 2014 (preden sta toženca začela z dozidavo zidanice in jo spremenila v stanovanjski objekt). Še pred vloženo tožbo za določitev stvarne služnosti preko njegovih parcel so toženca in še dva lastnika parcel predlagali odkup cestišča po 2,00 EUR za m2 ali pa bodo tožili za služnost. Tožnik navaja, da z njegove strani pripravljene služnostne pogodbe niso sprejeli. Za obstoj GD, ki sta ga toženca skrivala, ni vedel. Če bi zanj vedel, služnosti ne bi podpisal. S tožbo, v kateri sta toženca zahtevala, da jima podpiše služnost v širini ceste 3,1 m (2,1 m cesta plus 2 x po 0,5 m ob robu ceste), nista uspela, ampak je obveljala služnost samo na betonski cesti, kar je tožnik predlagal v svoji pogodbi, tj. 2,1 m. V kolikor bi podpisal služnost v širini 3,1 m, bi moral takoj odstraniti protihrupno leseno ograjo, ki je obstajala že pred podpisom služnosti. Zaradi nepotrebne tožbe je imel nekaj nad 700,00 EUR nepotrebnih stroškov (nekaj nad 100,00 EUR za pripravo služnostne pogodbe, 600,00 EUR pa za odvetnika po sami tožbi). S tožbo torej niso uspeli (služnostna 3,1 m), ampak so "iztožili tisto", kar je predlagal brez tožbe. Druga tožba je bila vložena leta 2019 zaradi kratenja služnostnih pravic in življenjske ogroženosti sina z družino, ker je služnostno cestišče preozko. Tožnik pojasnjuje, da je proti koncu leta 2019 dobil od odvetnika sedanjih tožencev poziv, da mora v roku treh dni odstraniti leseno ograjo ob cesti, živo mejo, STOP znak, kamere in količke ob cesti ter tožencema plačati 4.000,00 EUR odškodnine, ker po služnostni cesti ni možen dostop za gasilska in druga intervencijska vozila do stanovanjske stavbe, kjer prebiva sin z družino - družina je življenjsko ogrožena, če bi prišlo do nesreče (za GD, kjer imata toženca vrisano široko cesto po svoji posesti, še ni vedel). Ponudil je jima rešitev, ki bi jo danes verjetno sprejela, a sta šla v tožbo. V tožbi sta edino spremenila rok izvršbe iz treh dni na osem dni, od sodišča pa zahtevala, da izda odlok za takojšnjo odstranitev lesene ograje ob cesti, ker je to življenjskega pomena za varnost sina z družino. Sodišče ni ugodilo zahtevi po takojšnji odstranitvi lesene ograje, zato sta se pritožila na višje sodišče, kjer pa tudi nista uspela. Do glavne obravnave nato sploh ni prišlo, ker je bila sklenjena sodna poravnava, iz katere je razvidno, da tožniku ni treba poravnati 4.000,00 EUR zaradi motenja služnosti, odstraniti lesene ograje ob cesti, žive meje, STOP znaka in kamer, kar sta toženca zahtevala v tožbi. Dva količka, ki sta bila tik ob robu ceste, sta bila odstranjena že pred vložitvijo tožbe (ob robu ceste sta bila le en dan), vsi drugi pa so ostali, saj so od ceste oddaljeni več kot 20 cm. S to tožbo sta A. A. tožniku po nepotrebnem povzročila za okrog 900,00 EUR stroškov. Sodišče je dalo vedeti, da pri poravnavi nosi vsak svoje stroške. Tožnik v pritožbi izpostavlja še izsiljevanje preko občine R., kjer je zaposlena toženka. Navaja, da je pred nekaj meseci dal na občino R. vlogo za soglasje s prostorskim načrtom za prizidek pri gorci. Po približno 3 mesecih je dobil odgovor, da mora služnostno cesto, ki jo uporabljata toženca, prenesti v lastništvo občine R., preden bojo njegovo vlogo obravnavali glede skladnosti s prostorskim načrtom občine. Tožnik trdi, da je to direktno izsiljevanje, za katerim verjetno stojita toženca. Njegova zidanica ni noben nelegalen dvokapni kubus; klet je bila zgrajena leta 1966, etaža pa leta 1975, za kar ima potrebne dokumente. Nad njegovo gorco pa stojita dva kubusa v lasti A. A. - stanovanjski objekt brez uporabnega dovoljenja in nedoločen nelegaliziran objekt, oba zgrajena v letih 2015 - 2017. Toženca, ki imata 3 stavbe levo in desno ob tej cesti, imata največji interes, da postane služnostna cesta last občine R. Če bi bila cesta v občinski lasti, bi veliko pridobila: 1. ne bi jima bilo treba zgraditi ceste, ki jo imata vrisano v GD; 2. brez problemov bi pridobila GD in legalizirana nedoločen objekt; 3. ne bi jima bilo več treba vzdrževati služnostne ceste - urejanje samonikle žive meje in čiščenje snega pozimi (tožnik navaja, da sam uporablja le zelo majhen del ceste, na kateri imata toženca pisano služnost). Tožnik zaključuje pritožbo z navedbami, da toženca že 9. leto na vse načine pritiskata nanj, da jima ne bi bilo treba zgraditi ceste, vrisane v GD. Ker sta GD skrivala, tožnika pa tožila za služnost, je imel s sodišči okrog 1.600,00 EUR nepotrebnih direktnih stroškov. Za nepremoženjsko škodo pa je zahteval 1.000,00 EUR, skupaj torej 2.600,00 EUR. Hoditi po sodiščih tožniku predstavlja določen stres, saj do zdaj (do 71. leta) še ni bil na sodišču. Zaradi tega je začel jemati tudi pomirjevalne tablete Helex. Zahteva, da mu toženca plačata 2.600,00 EUR odškodnine .

3.Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in odloči, da mora tožnik tožencema v roku 15 dni povrniti vse stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, vse do dneva plačila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik v pritožbi ni navedel, iz katerih dopustnih pritožbenih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 338. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6.Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi že pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku zaradi prenehanja služnostne pravice1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju odločalo zgolj še o tožbenem zahtevku, da sta toženca dolžna tožniku plačati 12.500,00 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je namreč zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, ker sodišče prve stopnje v prvi sodbi ni obrazložilo zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.

7.V novem sojenju je sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo tožnikove tožbene navedbe in navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožnik je navajal, da sta toženca s svojim ravnanjem, ki je bilo zavestno in hoteno, preko služnostne poti, ki je zelo ozka in poteka neposredno mimo stanovanjske hiše tožnika, v nasprotju z obstoječo služnostjo, speljala ne samo pot svojih potomcev, ampak sta aktivno sodelovala tudi pri tem, da se je zaradi njune zasebne materialne koristi in pridobivanja materialnih sredstev preko "A. A. vino" in "Klet A. A." usmerilo kar največ izletnikov, pohodnikov in motoriziranih obiskovalcev po služnosti cesti, ne meneč se za vse imisije takšnega početja, ogrožanja varnosti družine tožnika, kot tudi neposredne uporabe njegovih lastnih sredstev, igral, vode in sta s tem bistveno in v velikem obsegu, tako posegla v mirno posest tožnika, še bolj pa povzročila izreden psihofizični stres pri skoraj 80 let starem človeku, ki je posledično hudo trpel in še trpi in mora posledično sedaj uživati pomirilo Helex. Navajal je, da pohodniki, turisti po usmeritvah obeh tožencev neomejeno koristijo sicer ozko in zasebno služnostno cesto brez vprašanja in dovoljenja, uporabljajo igrala njegovih vnukov, njegove klopi in mize. Točijo si vodo na njegovem vodovodnem priključku, ga motijo v mirni posesti in ga vznemirjajo z dretjem, petjem in popivanjem. Na njegova opozorila, da gre za zasebno lastnino se ne ozirajo, mimoidoči tudi smetijo po njegovih nepremičninah, razgrajajo, tako da je bila potrebna celo večkratna intervencija Policijske postaje R., zato je takšno stanje za tožnika povsem nevzdržno. Toženca sta vsekakor vedela in predvidela posledice svojega ravnanja, poznala in poznata posledice, ki s takšnim ravnanjem nastopijo, ter z izvršitvijo tega ravnanja zagotovo privolila v posledice, ki so nastale in sta tako ravnala vsaj z eventualnim naklepom, če ne že z direktnim. Tožnik je tako utrpel premoženjsko kot tudi nepremoženjsko škodo. Premoženjska škoda je nastala zaradi stroškov popravila, uničenega in poškodovanega inventarja ter premoženja tožnika, vzdrževanja higiene, pobiranja odpadkov na njegovi parceli in ponovne ureditve poteptanega vrta. Nepremoženjska škoda pa se kaže v strahu, ki ga je tožnik doživljal, tako zaradi neposrednih fizičnih groženj obiskovalcev, ko jim je skušal preprečiti dostop po služnostni cesti, pa tudi zaradi hudega vznemirjanja, zaradi vpitja, dretja, psihičnih ter predvsem fizičnih groženj, neopravičenih uporabnikov služnostne poti. Tožnik se je v takih trenutkih zbal za svoje življenje in zdravje, za zdravje in življenje svoje družine, med drugim tudi zaradi preteklih nesoglasij, ki jih je njegova družina imela s toženci. Ocenil je, da so mu v zvezi z navedenim nastali materialni stroški zaradi popravila inventarja, razkuževanja le - tega, nakupa razkužil, odstranitve številnih odpadkov, ureditve zelenice in vrta, nakupa novih, pohojenih in razbrcanih rastlin v višini 500,00 EUR in toliko odškodnine je zahteval od tožencev za materialno škodo. Ker pa je tožnik trdil, da mu je nastala tudi nepremoženjska škoda, ki je posledica hudega strahu, nespečnosti, anksioznosti, uživanja zdravil in pomirjeval, je zahteval od tožencev tudi plačilo nepremoženjske škode, saj je bil večkrat prisiljen v umik s svojega zemljišča. Počutil se je ogroženega zaradi preteklih nesoglasij. Ob vsakem srečanju z obiskovalci in gosti je doživljal neprijetnosti. Tožnik je zahteval odškodnino za primarni strah, saj mu je ta nastal neposredno ob vsakem škodnem dogodku. Tožnik je šibkejša, starejša oseba in znano je, da te osebe ob stresnih situacijah utrpijo močnejši strah, ko gre za nevaren zunanji dogodek in pretečo nevarnost in je zato iz tega naslova zahteval 8.000,00 EUR. Za sekundarni strah kot refleksno posledico številnih ekscesnih dogodkov in kot bojazen za le - te pa je zahteval 3.000,00 EUR odškodnine. Gre za proces zdravljenja, predelave posledic škodnega dogodka, ki je pri tožniku povzročil dalj časa trajajočo razdraženost, nespečnost, anksioznost, brezvoljnost, zato je začel uživati tudi zdravilo Helex, ki je namenjeno zdravljenju tesnobe s simptomi depresije v zdravljenju mešanih anksiozno depresivnih stanj in paničnih motenj. Tožnik je trdil, da je utrpel še nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin, zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Iz tega naslova je zaradi vseh ekscesnih dogodkov zahteval 1.000,00 EUR odškodnine. Navajal je, da ni sposoben normalno življenjsko funkcionirati, opravljati vsakodnevnih opravil in živeti normalno, je depresiven, nima energije in je brezvoljen, napet in negotov. Tožnik je tako zahteval še zakonske zamudne obresti od vtoževane škode v skupni višini 12.500,00 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila. Toženca sta v odgovoru na tožbo trdila, da tožniku nista povzročila niti premoženjske niti nepremoženjske škode. Zanikala sta, da bi kdorkoli, ki je k njim hodil pomagati pri obdelavi vinogradniških in travniških površin, povzročil škodo tožniku, nobene škode pa tožniku nista povzročila tudi toženca. Tako ne more biti govora o nobeni nepremoženjski škodi, saj ni bilo nikoli nikakršnega konflikta med pravdnimi strankami. Izpostavila sta, da tožnik le občasno prihaja v Cerovec, zaradi česar je tem bolj nemogoč zaključek o primarnem in sekundarnem strahu, ki naj bi mu ga povzročile tretje osebe, ter poudarila, da ni podlage, da bi bila odgovorna za ravnanje tretjih odraslih oseb.

8.Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti še spornega tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžna povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

9.Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da bi moral tožnik izkazati in tudi dokazati protipravno ravnanje tožencev, škodo in vzročno zvezo med protipravnim dejanjem in nastalo škodo, in zaključilo, da tožnik ničesar od navedenega ni dokazal. Kot je navedlo, je tožnik v zvezi z materialno škodo, ki naj bi mu nastala, izpovedal zgolj, da so mu polomili trampolin, naredili nekaj škode na vrtu in da so morali zato vsak dan razkuževati igrala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno razložilo, da tožnik glede materialne škode ni navedel niti, kdo naj bi mu vrt in igrala poškodoval, niti kakšna škoda naj bi mu točno nastala in kdaj. Tožnik teh ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija.

10.Kar zadeva nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni niti podal navedb niti ni ponudil dokazov, zaradi točno katerih dogodkov naj bi mu zatrjevana škoda (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) nastala, poleg tega pa je sam sodišču pojasnil, da nima nobenih psihičnih posledic, razen da ima posledice, ker je 7 let hodil na sodišče, kar ga hudo "nervira". Slednjega pa ni navajal v tožbi kot razlog za nastanek škode. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prijavljen na naslovu Irje, ki je vsaj 4 km oddaljen od spornega kraja v C., prav tako ni izpodbijana ugotovitev, da je tožnikova hči B. B. izpovedala, da tožnik ni prišel nikoli v kakšen konflikt s tožencema, razen enkrat, ko ga je prvi toženec snemal in ga spraševal o kanalizaciji, česar pa tožnik v tožbi ni konkretno zatrjeval.

11.Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, v ponovnem sojenju odločalo zgolj še o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Zato so nerelevantne, sicer pa tudi neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo oziroma obrazložitvijo pritožbenega sodišča očitno v sodbi in sklepu Cp 61/2023 z dne 22. 3. 2023. Pritožbene navedbe se namreč ne nanašajo na še sporen odškodninski tožbeni zahtevek. Nerelevantnih pritožbenih navedb pritožbenemu sodišču ni potrebno presojati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Glede (še sporne) vtoževane odškodnine je tožnik podal le navedbe, kot so povzete zgoraj v 7. točki obrazložitve. Prvič šele v pritožbi podaja navedbe o prvi vloženi tožbi 2014 in drugi vloženi tožbi 2019 oziroma o nepotrebnih stroških, ki sta jih tožniku povzročila toženca v zvezi s tema tožbama, ter s temi navedbami smiselno zatrjuje, da sta mu toženca povzročila škodo, saj na koncu pritožbe navaja, da je imel s sodišči okrog 1.600,00 EUR nepotrebnih direktnih stroškov (in da je za nepremoženjsko škodo zahteval 1.000,00 EUR, torej 2.600,00 EUR skupaj, kolikor zahteva, da mu toženca plačata). Ker tožnik v pritožbi ni navedel in ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona, so te navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi če bi bilo šteti gornje pritožbene navedbe za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), pa je tožnik le-to vložil prepozno, saj se tožba, pod pogoji, ki jih določa ZPP, lahko spremeni le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP) in je torej ni dopustno spreminjati v pritožbi. Zato pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb o tem, kdaj sta toženca pridobila GD in kaj je vsebina le-tega, navedb o izsiljevanju preko Občine R., kjer je toženka zaposlena, in niti navedb o obeh vloženih tožbah.

13.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene oziroma nedopustne in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil materialnopravno pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

14.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora tožencema v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka. Toženca sta se določno opredelila do pritožbenih navedb, zaradi česar so stroški za sestavo odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški. Kot take je pritožbeno sodišče priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v priglašeni višini 625 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife - OT), za sestavo obrazloženega dopisa stranki o odločitvi pritožbenega sodišča v višini 50 točk (tar. št. 43/3 OT) ter 22 % DDV, ne pa tudi stroškov za posvet s stranko in pregled pritožbe v višini 50 točk, ker je ta storitev vsebovana že v storitvi sestave odgovora na pritožbo. Tožnik mora tožencema povrniti 494,10 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki začnejo teči po poteku tega roka, do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 58/2021 z dne 4. 8. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 61/2023 z dne 22. 3. 2023 je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, da se zaradi bistveno spremenjenih okoliščin - zlorabe - pri služečih nepremičninah parc. št. 783/8 in 783/9, obe k.o. ..., ukine pravica hoje in voženj z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji po obstoječi, delno asfaltirani in delno betonski cesti, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. *47/o, št. 783/7, št. 786/7, št. 786/6, št. 786/4, št. 786/3, in št. 787/4, in da sta toženca v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe tožniku dolžna izdati ustrezno listino, ki bo sposobna za izbris služnostne pravice v zemljiški knjigi.