Jedro

Tožnik ni izkazal ekonomske ali socialne diskriminacije, prav tako pa ni niti navedel, da bi bil v Alžiriji kot Berber podvržen diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, kot izhaja iz Priročnika UNHCR. Sodišče zato ugotavlja, da tudi v tem delu tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito povedal, da je Alžirijo zapustil, ker so konec julija 2019 aretirali njegove prijatelje, s katerimi je skupaj enkrat na teden v maju in juniju 2019 demonstriral kot Berber na demonstracijah. Med protestom so protestnike slikali in kasneje so jih pričele varnostne sile aretirati. Ko je to videl, je zapustil državo in odšel v Turčijo. Pred tem je do odhoda iz države bival pri sorodnikih izven mesta ..., tja je odšel v začetku avgusta 2019. Izvorno državo je zapustil 2. 10. 2019. Če bi se moral vrniti, bi moral zagotovo v zapor, kot njegovi prijatelji.

2. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru 13. 8. 2020. Nek slikopleskar ga je po končanih 9 razredih šole (ob podaji prošnje je navedel končanih 7 razredov šole) začel učiti za ta poklic in kasneje se je ukvarjal s tem. Zaslužil je 200 evrov, kar je zadostovalo za življenje, če je živel skromno. Lahko je pomagal družini. Živeli so v majhni hiši, v najemu. V Alžiriji so živeli slabo oziroma skromno. Izvorno državo je zapustil, ker je Berber in ker so Berberi diskriminirani s strani Arabcev. Nimajo enakih pravic kot Arabci, zato so protestirali. Od odgovornih v Alžiriji so zahtevali, da jim omogočijo dostojno delo. Ko je bilo v njihovih krajih delo, so za njegovo opravljanje pripeljali Arabce. Njim dela niso ponudili. Na protestih so vsi imeli berbersko zastavo in transparente, na katerih je pisalo, da zahtevajo zamenjavo odgovornih Arabcev za njihov kraj. On ni bil organizator. Vedno so čutili razliko med Arabci in Berberi. Niso čutili enakosti, to so želeli spremeniti. Nazadnje je bil na protestu junija 2019. Njegove prijatelje so priprli julija 2019. Policija jih ni priprla na protestih, prihajali so k njim domov in jih odpeljali. Policija njega ni prišla iskat. Ne ve, zakaj njega niso nikoli iskali. Od junija 2019 do oktobra 2019 ga policija ni iskala doma. Doda pa, da tudi on ni bil doma, saj je odšel živet k sorodnikom v provinco Anaba. Čakal je, da bi videl, kaj se bo zgodilo s prijatelji. Ker ni bilo rezultatov, je zapustil Alžirijo. Policija je zaprla večino ljudi, ki so nosili berberske transparente. Policija je priprla njegove prijatelje, ko so bili v kavarni, ni jih priprla doma. Meni, da jih je policija prepoznala preko slik. Kot Berber je bil tožnik diskriminiran, soočal se je z rasizmom. Ko se je s prijatelji pogovarjal v berberskem jeziku, so mu Arabci rekli, da se mora pogovarjati v arabščini - bilo je veliko stvari, na več področjih odražen rasizem. Po pozivu, naj to pojasni, je povedal, da se je veliko soočal z rasizmom. Ni imel svobode govora v svojem jeziku, v šoli se ni mogel učiti v berberščini. Simbola Berberov ne sme dvigniti. Na ponoven poziv, naj opiše kakšen dogodek diskriminacije, je povedal, da ne ve, kako naj se izrazi. V šoli so bili Arabci in Berberi, ki so se držali bolj zase. Čutil je diskriminacijo v šoli, v razredu, ko je bil učitelj Arabec. Njega je diskriminiral in je vedno pomagal arabskim učencem. Povedal je še, da je Alžirijo zapustil legalno, z letalom. Na letališču ni imel nobenih težav in tudi državo je zapustil brez težav. Če bi se preselil v drug kraj v Alžiriji, bi ga še naprej iskala policija in bi imel težave pri iskanju dela. Njegovo življenje v Alžiriji sicer ni bilo ogroženo, nikoli mu nihče ni grozil. Če bi se vrnil v Alžirijo, ve, da bo v zaporu.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev Alžirije in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel diskriminacijo s strani Arabcev. Kot Berber je doživljal rasizem, udeležil se je tudi protestov za pravice Berberov. Ker so nekaj njegovih prijateljev zaprli, je sam čez nekaj mesecev zapustil državo. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. V postopku je navajal zgolj posplošene navedbe o rasizmu in diskriminaciji s strani Arabcev ter navajal različne izjave o prijetju in aretacijah svojih prijateljev, s katerimi je protestiral, ob tem pa se njemu več mesecev po protestih ni zgodilo nič, nihče ga ni iskal, državo pa je zapustil povsem legalno, brez težav. Pred tem pa je živel v drugem kraju, kjer se mu ni nič zgodilo. Okoliščine, ki jih je tožnik navedel, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz njegovih navedb je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Navajal je zelo posplošene izjave, da je bil kot Berber diskriminiran, in sicer, da se je soočal z rasizmom, ob tem pa ni znal povedati niti enega konkretnega dogodka, ki se je zgodil njemu osebno in bi ga sam zaznaval kot rasizem. Izpovedal je zgolj, da so mu Arabci rekli, da se mora pogovarjati v arabščini ter da je arabski učitelj bolj pomagal arabskim učencem kot njemu. Nobena izmed teh trditev po mnenju tožene stranke ne izkazuje, da bi bil tožnik v izvorni državi podvržen diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, kot to našteva Priročnik UNHCR, prav tako v njegovem primeru ne gre za ekonomsko ali socialno diskriminacijo. Svojih izjav ni konkretiziral z osebnimi izkušnjami, prav tako za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Njegovo življenje v izvorni državi ni bilo ogroženo niti mu nihče ni grozil. Navajal je samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih države (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Alžirije. Toženka nima razloga za utemeljen dvom v točnost te navedbe. Izjavil je, da bi v primeru vrnitve v Alžirijo šel v zapor. Razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je povezal s tem, kar je zgodilo njegovim prijateljem in ne njemu osebno, prav tako je spreminjal izjave glede prijetja in aretacij svojih prijateljev.

5. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da ni upoštevala, da je tožnik Berber, češ da je splošno znano dejstvo, da so Berberi, kot pripadniki manjšine v Alžiriji diskriminirani v razmerju do večinskega arabskega prebivalstva – glede možnosti za uporabo svojega jezika, šolanja, zaposlitve ipd. Prav tako ni upoštevala, da je bil tožnik kot Berber zaradi tega diskriminiran pri šolanju pri uporabi berberskega jezika in preganjan zaradi sodelovanja na demonstracijah, za kar bi naj tožena stranka morala pridobiti informacije o izvorni državi. Razlogi izpodbijane odločbe so v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik meni, da ne drži, da bi v postopku spreminjal svoje izjave grede aretacij njegovih prijateljev zaradi demonstracij. Navaja, da je vseskozi izpovedoval enako - da se je skupaj s prijatelji udeleževal demonstracij za pravice Berberov, da so protestnike fotografirali in da so jih kasneje nekaj (ne pa vseh) aretirali. Toženi stranki očita, da se do njegovih navedb ni opredelila - gre namreč za dejanja preganjanja iz političnih razlogov (in ne le diskriminacije). Nadalje še očita, da ga tožena stranka ni seznanila z nejasnostmi v izpovedbi in meni, da bi ga morala oz. bi mu z dodatnimi vprašanji morala omogočiti pojasnilo o neskladnostih, tako je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Poleg tega tožnik meni, da bi ga tožena stranka morala seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države. Iz zapisnika ni razvidno, da bi bil tožnik seznanjen s tem, kaj pomeni, da je Alžirija uvrščena med varne izvorne države oz. na podlagi katerih okoliščin je Slovenija odločila, da Alžirijo uvrsti na ta seznam. Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožena stranka tudi ni preverjala, ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Glede na njegove individualne okoliščine, četudi se nanje tožnik ni skliceval, bi naj morala tožena stranka upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil, kolikor bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. ali 3. člena EKČP, tako da bi morala oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik na take okoliščine skliceval ali ne, česar pa tožena stranka ni storila. Ker tožnik v upravnem postopku mednarodne zaščite ni imel pooblaščenca meni, sta mu bili kršeni njegovi pravici do obrambe in izjave, poraja pa se tudi dvom o tem, na kakšen način je bil informiran o samem postopku, češ da informiranje poteka tako, da prosilcem za mednarodno zaščito predvaja video posnetek, ki traja 5 minut in na katerem so prebrani členi iz ZMZ-1. O postopku mednarodne zaščite v Sloveniji tako nimajo možnosti pridobiti zadostnih informacij niti dostopa do pravne pomoči. Tožena stranka v postopku prosilcem za mednarodno zaščito ne omogoča brezplačne pravne pomoči. Kar pa zadeva odplačno pravno pomoč, pa bi s tem morala prosilca seznaniti, čeprav je splošno znano dejstvo, da prosilci za azil nimajo denarja niti za osnovne lastne potrebe, so pretežno slabo izobraženi in prava neuki. O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito bi naj morala odločiti v rednem upravnem postopku, s preverjanjem vseh relevantnih dejstev in okoliščin. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, podredno pa še, naj po odpravi izpodbijane odločbe tožniku prizna status begunca oziroma pravica do subsidiarne zaščite.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno utemeljuje svoja stališča. Opozarja, da tožnik ni z ničemer konkretiziral dejanj, ki bi bila uperjena zoper njega na relevantnih področjih, kot so dostop do šolanja ali trga dela, nujne zdravstvene oskrbe, socialne pomoči, možnost nastanitve itd. Tožnik je različno navajal prijetje in aretacije svojih prijateljev, ki naj bi bili priprti zaradi protestov, medtem ko se njemu na protestih ni zgodilo nič, nikoli ga policija ni iskala, dodatno pa je sam povedal, da njegovo življenje v Alžiriji ni bilo nikoli ogroženo. Pojasnjuje tudi, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen, da je Alžirija po Odloku določena za varno izvorno državo. S tem je imel tožnik vse možnosti, da v postopku izkaže vse okoliščine, zaradi katerih zanj Alžirija ne bi bila varna. Poleg tega je izvorno državo zapustil legalno z letalom, česar ne bi mogel storiti, če bi bil res iskana oseba v Alžiriji. Tožnik je imel tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, Pred podajo prošnje je bil tožnik ustrezno informiran in vprašan, če želi pri sprejemu prošnje pravnega zastopnika, pa je to zanikal. Dodatno je prejel tudi brošuro, s katero se je seznanil o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito ter na prošnji izrecno potrdil, da je vsebino razumel. Pred navajanjem razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je bil ob podaji prošnje še enkrat vprašan, ali je razumel vse, kar je bilo povedano na informiranju, na kar je zopet odgovoril pritrdilno. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov, vendar v konkretni zadevi niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo prve alineje 52. člena ZMZ-1, kot je to sicer presodila tožena stranka. Navedb o preganjanju tožnika kot Berbera zaradi udeleževanja demonstracij oziroma diskriminacije tožnika zaradi pripadnosti Berberom s strani Arabcev namreč ni mogoče opredeliti kot nekaj nepomembnega. Vendar pa navedena ugotovitev tožene stranke ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve, saj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadošča že izpolnitev vsaj enega izmed zakonsko naštetih pogojev 52. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru torej pogoja iz druge alineje 52. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi tožnik namreč ni izkazal, da bi on sam bil zaradi navedenega udeleževanja demonstracij kakorkoli individualno preganjan oziroma da bi mu grozila v Alžiriji resna škoda, s tem pa ni izpodbil domneve, da je zanj Alžirija varna izvorna država.

10. Skladno z drugim odstavkom 20. členom ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

11. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. To je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da je Berber, ki je bil preganjan zaradi udeležbe na demonstracijah zoper odgovorne Arabce v njihovem mestu, hkrati pa naj bi bil tudi diskriminiran s strani Arabcev kot Berber in s tem zatrjeval preganjanje zaradi narodne pripadnosti ter zaradi političnega prepričanja. Vendar pa tožnik ni izkazal, da bi ga policija zaradi udeležbe na demonstracijah preganjala, saj je sam izpovedal, da ga policija nikoli (od junija 2019, ko je zadnjič sodeloval na demonstracijah, do oktobra 2019, ko je državo zapustil) ni iskala na domu niti pri sorodnikih v drugem kraju, kamor je šel živet v avgustu 2019. Prav tako je lahko legalno v oktobru 2019 zapustil državo z letalom, česar ne bi mogel, če bi ga policija iskala in ga želela pripreti. Povedal je tudi, da njegovo življenje v Alžiriji ni bilo nikoli ogroženo. Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja mora obstajati vzročna zveza, ki pa je v tem delu tožnik ni izkazal (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

12. Tožnik je sicer pavšalno zatrjeval še diskriminacijo in rasizem s strani Arabcev, vendar pa je po številnih podvprašanjih tožene stranke o navedeni diskriminaciji in rasizmu, kako ga je osebno tožnik doživljal, kakšne neposredne izkušnje ima s tem, povedal le, da ne sme dvigniti simbola Berberov, vendar tega ni kakorkoli konkretiziral. Dodal je le, da ko se je s prijatelji pogovarjal v berberskem jeziku, so mu Arabci rekli, da se mora pogovarjati v arabščini in zato meni, da ni imel svobode govora v svojem jeziku, vendar pa ni povedal, da se sploh ni smel pogovarjati v berberščini oziroma, da bi, če se je pogovarjal v tem jeziku zato utrpel kake posledice. Povedal je sicer, da se v šoli ni mogel učiti v berberščini. Hkrati pa je povedal, da je bil učitelj Arabec. Po mnenju sodišča je zato logično, da se niso mogli učiti v berberščini, poleg tega je vse navedeno veljalo za cel razred, kjer so bili tudi ostali Berberi, ki se niso mogli učiti v berberščini, ne le on. Navedel je tudi, da ga je ta arabski učitelj diskriminiral, saj je vedno pomagal arabskim učencem, ne pa njemu. Vendar pa sodišče ocenjuje, da tudi navedeno ne predstavlja diskriminacije. Tožnik je namreč končal sedem oziroma devet razredov šolanja, dostop do šolanja je torej imel, s šolanjem pa ni prenehal zaradi diskriminacije, temveč po lastni izjavi zato, ker je moral kot najstarejši delati, da je pomagal preživljati družino. Poleg tega ni navedel nobenih okoliščin diskriminacije, uperjene zoper njega na področjih dostopa do trga dela, četudi je sicer navedel, da so za delo v njihovem kraju pripeljali Arabce, a ni navedel, da bi konkuriral za takšno delo in ga ne dobil zgolj zato, ker je Berber. Sam pa je tudi povedal, da je delal kot slikopleskar in zaslužil dovolj, da je lahko prispeval k preživljanju družine, kar je zadoščalo za skromno življenje. Dostopa do nujne zdravstvene oskrbe in socialne pomoči sploh ni omenjal, pač pa le možnosti nastanitve in sicer, da so stanovali v najeti nepremičnini. Sodišče zato ugotavlja, da tožnik ni izkazal ekonomske ali socialne diskriminacije, prav tako pa ni niti navedel, da bi bil v Alžiriji kot Berber podvržen diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, kot izhaja iz Priročnika UNHCR. Sodišče zato ugotavlja, da tudi v tem delu tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

13. Prav tako tožnik ni izkazal, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih v Alžiriji (tretja alineja 28. člena ZMZ-1) niti ni zatrjeval, kakor tudi ne, da bi mu grozila smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1). Zatrjeval je namreč le, da mu zaradi udeležbe na demonstracijah grozi (dolgotrajni) zapor, zaradi česar se noče vrniti v Alžirijo. Vendar pa tožnik – poleg tega, kot že navedeno v 11. točki obrazložitve, da ni izkazal, da bi ga policija zaradi udeležbe na demonstracijah sploh kdaj iskala ali želela pripreti - hkrati ni zatrjeval in ne izkazal, da bi mu s tem v Alžiriji grozilo mučenje ali nečloveško ravnanje s strani države (resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1) in ne utemeljenega strahu v zvezi s tem.

14. Sodišče ugotavlja, da glede na to, da tožnik ni izkazal, da je v Alžiriji preganjan oziroma da mu v njej grozi resna škoda, tudi ni izpodbil domneve, da je Alžirija zanj varna izvorna država. Zato je tožena stranka pravilno v konkretni zadevi uporabila določilo druge alineje 52. člena ZMZ-1. 15. Tožnik je toženi stranki očital, da ni pridobila poročil o izvorni državi in zato ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja. Glede na to, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi bil v Alžiriji preganjan ali da bi mu grozila resna škoda, tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o izvorni državi, saj je Alžirija skladno z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, tožnik pa ni navedel okoliščin, zakaj zanj ta država ne bi bila varna.

16. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku ob vložitvi prošnje izrecno predstavila dejstvo, da je Alžirija z Odlokom Vlade Republike Slovenije določena za varno izvorno državo, kar je razvidno iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 5. 8. 2020 (na str. 6). To po mnenju sodišča zadošča, da bi lahko tožnik že tedaj podal navedbe o okoliščinah, zakaj Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država, ko je bil povprašan o tem, zaradi katerih osebnih razlogov se ne more vrniti v izvorno državo. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da je bil tožnik ne le ob podaji prošnje (7. stran zapisnika) pač pa tudi na osebnem razgovoru (6. stran zapisnika) izrecno še pozvan, da lahko dodatno navede vse, česar še ni povedal, pa ni ničesar več navedel. Iz zapisnika o osebnem razgovoru pa je tudi razvidno, da mu je uradna oseba tožene stranke postavljala veliko podvprašanj, v zvezi z njegovimi pavšalnimi odgovori na vprašanja o zatrjevani diskriminaciji zaradi pripadnosti Berberom in o tem, ali ga je kadarkoli iskala policija zaradi udeležbe na demonstracijah. Izrecno ga je tudi pozivala, naj pove, ali se je zgodilo še kaj drugega, tako da bi se tožnik nedvomno lahko izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih v obravnavani zadevi.

17. Glede očitka, da tožena stranka ni po uradni dolžnosti upoštevala dejstva ranljivosti prosilcev za azil ter ni upoštevala specifičnih dejstev, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. in 3. člena EKČP, četudi se tožnik nanje ni skliceval, sodišče pripominja, da je ta očitek povsem nekonkretiziran oziroma pavšalen. Kot že navedeno, tožnik sam niti ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da zanj Alžirija ni varna izvorna država, četudi je dokazno breme v zvezi s tem na strani tožnika. Ker pa je Alžirija po Odloku Vlade Republike Slovenije varna izvorna država, toženi stranki tudi ni moč očitati, da ni po uradni dolžnosti upoštevala sicer nekonkretiziranih specifičnih dejstev, v zvezi s katerimi bi bil v primeru vrnitve v Alžirijo kakorkoli podvržen ravnanjem, nasprotnim 2. in 3. členu EKČP. 18. Tožnik še ugovarja, da mu je bila kršena pravica do obrambe oziroma do izjave s tem, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Dvomi tudi o zadostnem informiranju o samem postopku. Sodišče ugotavlja, da navedeni ugovor ni utemeljen. Po mnenju sodišča je bil tožnik pred podajo prošnje ustrezno informiran – prejel je brošuro, s katero se je seznanil o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito, kar je potrdil na 2. strani prošnje, kakor tudi, da je njeno vsebino razumel. Pred podajo prošnje je bil tudi vprašan, če želi pri sprejemu prošnje pravnega zastopnika, pa je to zanikal, kar je razvidno iz zapisnika na 2. strani prošnje. Pred navajanjem razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je bil ob podaji prošnje še enkrat izrecno vprašan, ali je razumel vse, kar je bilo povedano na informiranju, kar je potrdil, kot razvidno iz 2. strani prošnje. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 pa je zagotovljena prosilcem pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Navedeno ni v nasprotju s Procesno direktivo II1 (1(f) odstavek 12. člena ter prvi odstavek 22. člena), ki prosilcem mednarodne zaščite zagotavlja odplačno pravno pomoč na vseh stopnjah postopka. Tožnik pa ne navaja, da bi zahteval pravno pomoč, pa bi mu bila v postopku pred toženo stranko odklonjena, temveč kritizira, da mu ni bila v postopku pred toženo stranko nudena brezplačna pravna pomoč, ki pa je država glede na navedene določbe Procesne direktive II ni dolžna zagotavljati.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke utemeljena po zakonu, vendar iz drugih razlogov, kot razvidno iz te obrazložitve, je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

20. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, kar med strankama niti ni bilo sporno dejansko stanje (saj tožnik v tožbi ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. Zato sodišče tudi ni izvedlo predlaganega zaslišanja tožnika.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.