Jedro

Ker je bil tožniku za isto obdobje, kot ga je uveljavljal s tožbo, bolniški stalež z odločbo toženca, izdano po vložitvi tožbe oziroma tekom sodnega postopka, že priznan, tožnik nima več pravnega interesa, zato se tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo in tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 281,26 EUR v roku 8 dni.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopkovnih pravil. Navaja, da je sklep pristranski v korist toženca. K pritožbi je predložil zadostno medicinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno njegovo zdravstveno stanje, potek zdravljenja ter tudi, da zdravljenje še ni zaključeno. Meni, da je bilo kršeno načelo 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), da je bilo sodišče pristransko in da je nepravilno upoštevalo navedbe toženca, da je zaradi novih dejstev v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, primer ponovno obravnaval ter z odločbo z dne 4. 9. 2012 podaljšal bolniški stalež od 11. 8. 2012 do 30. 9. 2012. Toženec ni sam od sebe ponovno obravnaval njegovega primera, saj se je ponovno obravnava pričela na predlog njegove osebne zdravnice. Tudi ne gre za novo dejstvo, saj je bil izvid psihiatra z dne 20. 8. 2012 že priložen k tožbi. Toženec je dne 17. 8. 2012 predlog osebne zdravnice zavrgel in vztrajal, da velja odločba zdravstvene komisije z dne 2. 8. 2012. Zaradi protipravnega ravnanja toženca so mu bili neupravičeno povzročeni pravdni stroški. Zato je pravično in pošteno, da zahteva povrnitev povzročenih stroškov za nazaj. Iz upravnega spisa je razvidno, da je toženec protipravno ravnal pri izdaji obeh izpodbijanih odločb z dne 2. 8. 2012 in z dne 17. 8. 2012. Odločba z dne 4. 9. 2012 še ne pomeni pripoznave tožbenega zahtevka, s čimer bi prenehal pravni interes. Glede na predmet spora bi bilo pravično in pošteno pričakovati, da bi mu toženec s tem priznal povrnitev neutemeljeno povzročenih stroškov. Z odločbo z dne 4. 9. 2012 tudi ni odpravljena protipravnost oziroma nezakonitost odločbe z dne 2. 8. 2012, ki bi jo sodišče moralo odpraviti in tožencu naložiti povrnitev stroškov postopka. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bil ob vložitvi tožbe njegov pravni interes popolnoma podan, upravičeno je bil v veliki negotovosti glede ravnanj toženca še posebej, ko je tudi v ponovnem postopku trdovratno zavračal, da je njegov bolniški stalež upravičen in utemeljen. Če bi toženec njegov tožbeni zahtevek pripoznal, bi njegov pravni interes prenehal. V negotovosti, ki še vedno traja, je glede povrnitve neutemeljeno povzročenih stroškov. Nikakor ne more pristati na to, da bi mu lahko toženec z nevestnim in nezakonitim ravnanjem povzročil škodo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša materialne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s tožbo vloženo 21. 8. 2012 izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 2. 8. 2012 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 17. 7. 2012, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 1. 8. 2012 do 10. 8. 2012, od 11. 8. 2012 pa je zmožen za delo. V tožbi je tožnik navajal medicinsko dokumentacijo, iz katere po njegovem izhaja, da za delo začasno ni zmožen, ker ni končano zdravljenje. Izrecno se je pri tem skliceval tudi na mnenje psihiatra z dne 20. 8. 2012, da ni sposoben za kakršnokoli delo ter skladno s tem predlagal spremembo izpodbijanih odločb toženca in ugotovitev, da je bil tudi od 11. 8. 2012 nezmožen za delo.

Že v odgovoru na tožbo pa je toženec navajal, da je zaradi novih dejstev v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika ponovno obravnaval primer ter z odločbo z dne 4. 9. 2012 podaljšal začasno nezmožnost za delo od 11. 8. 2012 do 30. 9. 2012. Tožnik je nato na naroku dne 9. 1. 2013 konkretiziral svoj tožbeni zahtevek in uveljavljal bolniški stalež do 30. 9. 2013, torej do dneva, ko mu je toženec bolniški stalež tekom sodnega postopka z odločbo z dne 4. 9. 2012 priznal in s tem izpolnil tožbeni zahtevek.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožniku z odločbo z dne 4. 9. 2012 bolniški stalež od 11. 8. 2012 do 30. 9. 2012, torej za isto obdobje kot ga je tožnik uveljavljal v tem postopku, že priznan ter pravilno zaključilo, da pravna korist tožnika za vložitev tožbe ni več podana. Posledično je tožbo v skladu z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Pravni interes za takšno ugotovitev je posebej predpisana predpostavka za dopustnost te tožbe. Če ta interes ni podan, je tožba nedopustna in se zavrže. Pravni interes je podan, če se nahaja tožnik glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odpravljena. Pomeni, da mora interes biti podan ves čas postopka in tudi na koncu glavne obravnave. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora tožnik tožbo umakniti, ali pa jo sodišče zaradi pomanjkanja te predpostavke zavrže. V obravnavanem primeru je toženec po vložitvi tožbe, z odločbo z dne 4. 9. 2012 odločil, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi od 11. 8. 2012 do 30. 9. 2012. Prav zato, ker je toženec za isto obdobje, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo ter na naroku tožbeni zahtevek tudi specificiral, že odločil o bolniškem staležu, ni več obstajala negotovost in tudi ni bil več podan pravni interes. Pri tem ni relevantno, ali je šlo za nova dejstva ali ne. Vsekakor pa dokumentacija, ki datira po dnevu dokončne odločbe, to je po 2. 8. 2012, predstavlja novo dokumentacijo.

Sodišče je tožniku na podlagi ugotovitve, da je pri tožniku ob vložitvi tožbe obstajal pravni interes in da je bila tožba tožnika upravičena in zato upravičeni tudi stroški postopka, v celoti priznalo priglašene stroške sodnega postopka.

Utemeljeno pa ni priznalo stroškov upravnega postopka oz. kot navaja tožnik v pritožbi, stroškov za nazaj. Glede na določbo 63. člena ZDSS-1 se lahko v sporih iz 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa. Vendar se ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, tudi postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je to določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. To pa v posledici pomeni, da so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo 1. odstavka 151. člena ZPP, samo tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Tako se je izrekla tudi že sodna praksa (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 848/2005 z dne 21. 9. 2006).

V konkretnem primeru tožnik tudi ni v sodnem postopku izpodbijal odločb izdanih v predsodnem postopku z dne 2. 8. 2012 in dne 17. 7. 2012 glede stroškov upravnega postopka. Le v primeru, da bi bili odločbi sporni tudi glede odločitve o stroških postopka, bi lahko bili predmet sodnega postopka in obravnavanja, v tem primeru po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem., v nadalj. ZUP), stroški upravnega postopka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter glede na neuspešno pritožbo o stroških pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.