Jedro

Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča zgolj na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog P 29/201-49 z dne 22. 5. 2024 ugodi in se plačilni nalog razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Ob vložitvi tožbe je bil tožnik oproščen plačila sodne takse, imel je tudi brezplačno pravno pomoč. Pravda se je končala s sklenitvijo sodne poravnave, s katero je bilo dogovorjeno, da toženka tožniku na račun njegovega deleža na ugotovljenem skupnem premoženju izplača 11.000 EUR v devetnajstih obrokih. Hkrati sta se dogovorila, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2.S plačilnim nalogom z dne 22. 5. 2024 je bil na podlagi četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) tožnik pozvan k plačilu 409 EUR sodne takse (1/3 takse za tožbo). Njegov ugovor zoper plačilni nalog, v katerem je med drugim ugovarjal, da je bil že oproščen plačila sodne takse in da ne zmore plačila takse, saj zaradi svojih let ne dobi dela ali službe, kot tudi ne polne socialne podpore, je bil zavrnjen.

3.Zoper zavrnilni sklep vlaga tožnik laično pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predloga, v kateri ponavlja, da sklenjena sodna poravnava s toženko ne predstavlja delnega uspeha. Opisuje, zakaj meni, da je bil v pravdnem postopku izigran in zaveden. Poudarja, da je nerazumljivo, da sodišče zahteva povrnitev takse, plačila katere je bil oproščen tudi v okviru brezplačne pravne pomoči, posebej ob vedenju sodišča in vseh nastopajočih v postopku, da je prijavljen na Zavodu za brezposelne in prejema socialno podporo zgolj v višini 65 EUR na mesec Zato meni, da takse ni dolžan plačati in naj jo plača toženka.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavanem postopku je sodišče odločalo o plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Skladno z navedenim zakonskim določilom mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks in ki v postopku delno uspe ter na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Plačilo takse ji naloži sodišče prve stopnje.

6.Pri odmeri in plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 gre za specifičen položaj. Tožnik je bil namreč v postopku že oproščen plačila sodnih taks in zanj sklep o oprostitvi še vedno velja. Ob vložitvi tožbe plačila sodne takse ni zmogel, ne da bi bilo sicer občutno ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov (11. člen ZST-1). Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona razlaga določilo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Tak je bil namen zakonodajalca. Iz zakonodajnega gradiva k 15. členu ZST-1 namreč izhaja, da mora biti pridobitev premoženja dejanska in ne zgolj formalna, ker je smiselno, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje.

7.Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Zato za uporabo te zakonske določbe ne zadošča na podlagi izvršilnega naslova pridobljeno premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala stranka plačati, ampak je potrebna še presoja njene zmožnosti za plačilo takse.

8.Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila, zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje.

9.Tožnik se že ves čas tega postopka sklicuje na taksno oprostitev, ki jo je dosegel ob vložitvi tožbe in smiselno navaja, da tudi po končani pravdi plačila sodnih taks ne zmore. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ugovor zoper plačilni nalog (če ni že prej) z dne 1. 7. 2024 na red. št. 105a pravdnega spisa presojati z vidika, ali so sploh podane predpostavke za nastanek naknadne taksne obveznosti, ki jo je sodišče odmerilo s plačilnim nalogom z dne 22. 5. 2024. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik na podlagi sodne poravnave pridobil izplačilo, ki presega del takse (409 EUR), ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila sodne takse. A to še ne zadošča za naknadno naložitev plačila sodne takse, ob tem, da je tožnik skladno s sodno poravnavo pridobil znesek 11.000 EUR, ki ne presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih - ZSVarPre (23.274,24 EUR).

10.Sodišče bi moralo zato, upoštevaje navedeno, zlasti ugotoviti, ali je njegovo premoženjsko stanje tako, da mu omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje. Tega pa sodišče, kljub tožnikovim trditvam v ugovoru, da je njegovo premoženjsko stanje slabo (da ni zaposlen in prejema majhno socialno pomoč), še ni storilo.

11.Zaradi napačne uporabe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč sodišče doslej še ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja o pritožnikovem premoženjskem stanju in zmožnostih za plačilo naknadne odmere sodne takse. To bo moralo storiti v nadaljnjem postopku ob pravilnem upoštevanju obrazloženih materialnopravnih izhodišč glede razlage četrtega odstavka 15. člena ZST in v okviru podane trditvene podlage pritožnika, ki jo je glede svojega premoženjskega stanja podal v ugovoru, sodišče prve stopnje pa bo lahko samo po uradni dolžnosti ob že znanih obveznih podatkih preverilo njihovo resničnost.

12.Glede na navedeno je izpodbijani sklep in posledično plačilni nalog napačen oziroma najmanj preuranjen. Zato je bilo treba pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da je ugovoru ugodilo in plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje naj torej ponovno ugotavlja in presodi, ali so podani pogoji, da tožniku naloži v plačilo del takse oziroma ali je nastala taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Če bo ugotovilo, da niso podani pogoji za plačilo sodne takse, potem ni podlage za izdajo plačilnega naloga tožniku.

-------------------------------

1Velja pojasniti, da je sodna taksa del pravdnih stroškov.

2Glej Predlog ZST-1, Poročevalec DZ RS, št. 7/2008 k 15. členu, in odločbe VSL I Cp 328/2020, I Cp 258/2022, I Cp 2236/2015, II Cp 2549/2017, II Cp 1393/2019 itd.

3Glej odločbe I Cp 258/2022, I Cp 328/2020, II Cp 2549/2017, II Cp 2049/2018, VSL II Cp 1273/2019.

4VSL I Cp 679/2015 z dne 23. 3. 2015, I Cp 1186/2016 z dne 6. 5. 2016 in VSK I Cp 173/2018 z dne 25. 8. 2018.

5Sodna praksa je že zavzela stališče, da npr. ni mogoče naložiti plačila sodne takse za sodno poravnavo, kadar se na njeni podlagi pridobi premoženje, pa strankino premoženje, kljub pridobljenemu premoženju, ne presega premoženjskega cenzusa po ZSVarPre (23. in 27. člen). Glej odločbe VSL II Cp 2549/2019, I Cp 258/2022, I Cp 328/2020 id.

6Od 1. 4. 2024 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 282,88 EUR.