Jedro

Po 1. odst. 31. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od naslovnika izjavo, da ponudbo sprejema. Kdaj je pogodba sklenjena na podlagi pravilno uveljavljene prednostne pravice nakupa, Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ne pove izrecno. Iz možnega večjega števila prednostnih upravičencev in načina sprejemanja ponudb pa sledi, da je sklenitev pogodbe na podlagi ponudbe, dane po določilih ZKZ prednostnim upravičencem, drugačna kot to določa ZOR. Možno je namreč, da pravilno uveljavi pravico do prednostnega nakupa več upravičencev istega prednostnega reda. Ker zakon nobenemu od njih ne daje močnejše pravice za sklenitev pogodbe, je edini možen zaključek, da lahko prodajalec izbira, kateremu od upravičencev istega prednostnega reda bo ponudeno zemljišče prodal. To pa nadalje pomeni, da prodajna pogodba na podlagi ponudbe, dane po določilih ZKZ prednostnim upravičencem, ni sklenjena takrat, ko prejme ponudnik upravičenčevo izjavo o sprejemu ponudbe. Situacija je enaka tudi v primeru, če je prednostni upravičenec samo eden.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva tožnica tožencu prodala parcelo št. 2099/88 za 832.950,00 SIT, druga tožnica (oz. njena pravna prednica) pa parcelo št. 2099/238 k.o.G. za kupnino 109.012,50 SIT. Toženca je zavezalo, da mora tožnicama plačati kupnino za omenjeni parceli ter mu naložilo, da jima mora povrniti 170.422,50 SIT in 40.830,50 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev. Navaja, da odvetnik Z. J. ni predložil pooblastila za zastopanje tožnice F. Z. v 60-dnevnem roku. Sodišče je dopuščalo različne izgovore omenjenega odvetnika in sicer da zaradi tožničine smrti pooblastila ne more predložiti v zahtevanem roku ter da sklep v zapuščinskem postopku še ni pravnomočen. Sodišče je neupravičeno podaljševalo rok za predložitev pooblastila in namesto da bi tožbo zavrglo, je doseglo, da je dedinja po tožnici F. Z. končno le predložila pooblastilo. Nepravilno je tudi kar se tiče postopka v zvezi s predložitvijo pooblastila za I. G.. Odvetnik Z. J. je sicer predložil pooblastilo za omenjeno tožnico, vendar ker podpis na tem pooblastilu in podpis na pooblastilu I. G. M. M.-jevi nista identična, bi moralo sodišče šteti, da pooblastilo odvetniku ni pravilno. Vendar se na vse to ni oziralo in je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da mora šteti, da je odvetniku Z. J. pooblastilo podpisala tožnica I. G.. Tožeča stranka bi morala ob dvomu, ki ga vsaj posredno priznava tudi sodišče prve stopnje (v razlogih je zapisalo, da bi bilo izvedensko mnenje grafologa povsem smiselno), dokazati, da gre za podpis I. G.. V tej zadevi je tako nedokazano, da je bila primerjalna pisava dejansko pisava tožnice I. G.. Sicer pa toženec ni vedel, da ga njegova ravnanja zavezujejo v takem obsegu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. V tem primeru gre namreč za opravičljivo zmoto, saj je bil toženec prepričan, da je z odgovorom na ponudbo le zaznamoval svoj interes za sklenitev pogodbe o nakupu nepremičnin.

Bil je prepričan, da se bo glede podrobnejših dogovorov o kupnini in ostalih sestavinah pogodbe dogovoril šele po ogledu nepremičnin.

Pritožba je utemeljena.

K pritožbenim navedbam o kršitvah postopka: M. M. je kot edina dedinja F. Z., torej kot njena univerzalna naslednica vstopila v zapustničin procesni položaj. Univerzalna civilnopravna sukcesija ima namreč "ex lege" za posledico tudi procesnopravno sukcesijo. Pri procesnopravni sukcesiji ostajajo elementi objektivnega procesnopravnega razmerja nespremenjeni; sprememba zajema le subjekte procesnopravnega razmerja. Zaradi neprekinjene kontinuitete objektivnega procesnopravnega razmerja novi procesni subekt (sukcesor) ne začenja pravdnega postopka znova, marveč ga nadaljuje v stadiju, v katerem je bil takrat, ko je vanj vstopil. To pomeni, da so postala procesna dejanja odvetnika Z. J., ki so bila prej (resolutivno) pogojna, s trenutkom, ko je namesto F. Z. vstopila v pravdo M. M. (ki je odvetniku Z. J. dala pravilno procesno pooblastilo), brezpogojno učinkovita (arg. iz 98. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Očitana kršitev postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP torej v postopku tožnice M. M. zoper toženca S. L. ni podana.

Drugače je pri postopku tožnice I. G.. Odvetnik Z.J. je kot pooblaščenec I. G. sicer predložil strankino pooblastilo. A ker je sodišče podvomilo v pristnost pooblastila, bi moralo postopati v skladu s 3. odst. 97. člena ZPP in odvetniku naložiti, naj predloži overjeno pooblastilo. Dokazno breme pravilnosti pooblastila kot procesne predpostavke nosi namreč tisti, ki zatrjuje, da je pooblaščenec, ne pa nasprotna stranka (98. in 97. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da založi predujem za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom (ki bi podal mnenje o pristnosti podpisa na pooblastilu), in ko je nato, ko predujem ni bil založen, štelo, da je pooblastilo v redu, je kršilo določbe 98. in 97. člena ZPP. In ker bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (sodišče prve stopnje namreč očitno dvomi v pristnost tožničinega podpisa na poodlastilu; drugače ne bi zapisalo: "Povsem verjetno je, da je vse skupaj napisal nekdo drug, ki ima interes, da sodišče verjame, da gre za podpis I. G.."), gre za bistveno kršitev postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP. Glede na to, da je iz pritožbe vsaj smiselno mogoče razbrati, da se toženec pritožuje tudi iz tega razloga, ji je pritožbeno sodišče ugodilo, tisti izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na postopek po tožbi I. G., razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri katerem bo treba upoštevati določbe 3. odst. 97. člena ZPP.

O uporabi materialnega prava: Po 1. odst. 31. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od naslovnika izjavo, da ponudbo sprejema. Kdaj je pogodba sklenjena na podlagi pravilno uveljavljene prednostne pravice nakupa, Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ne pove izrecno. Iz možnega večjega števila prednostnih upravičencev in načina sprejemanja ponudb pa sledi, da je sklenitev pogodbe na podlagi ponudbe, dane po določilih ZKZ prednostnim upravičencem, drugačna kot to določa ZOR. Možno je namreč, da pravilno uveljavi pravico do prednostnega nakupa več upravičencev istega prednostnega reda. Ker zakon nobenemu od njih ne daje močnejše pravice za sklenitev pogodbe, je edini možen zaključek, da lahko prodajalec izbira, kateremu od upravičencev istega prednostnega reda bo ponudeno zemljišče prodal. To pa nadalje pomeni, da prodajna pogodba na podlagi ponudbe, dane po določilih ZKZ prednostnim upravičencem, ni sklenjena takrat, ko prejme ponudnik upravičenčevo izjavo o sprejemu ponudbe. Situacija je enaka tudi v primeru, če je prednostni upravičenec samo eden. Pravni učinki prejema izjave o sprejemu ponudbe po ZKZ namreč ne morejo biti različni - odvisni od števila upravičencev istega prednostnega reda, ki so pravilno uveljavili svojo pravico do prednostnega nakupa. Med ponudbo po ZKZ in ponudbo po ZOR je torej razlika prav glede načina sklenitve pogodbe.

Upravičenec lahko uspešno uveljavi prednostno pravico nakupa samo v 30-dnevnem roku iz 3. odst. 23. člena ZKZ. Če v omenjenem roku ponudbe iz 1. odst. 23. člena ZKZ ne sprejme noben prednostni upravičenec, in če se to ne zgodi niti ob ponovni ponudbi (4. odst.23. člena ZKZ), lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče kateremukoli kupcu. Prodal pa ga ne bo po ponudbi iz ZKZ, ampak po ponudbi iz 32. člena ZOR. V tem primeru pa je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od naslovnika izjavo, da ponudbo sprejema (1. odst. 31. člena ZOR).

Za odločitev o tožbenem zahtevku (s katerim zahteva tožnica M.M. ugotovitev, da je bila prodajna pogodba sklenjena in da ji mora toženec plačati kupnino) je torej bistveno, ali je toženec nastopal kot upravičenec do prednostnega nakupa, ali ne. V prvem primeru tožbeni zahtevek verjetno ne bi bil utemeljen (pogodba namreč ni bila oz. ne bi bila sklenjena s tem, ko je oz. ko naj bi ponudnica prejela toženčevo izjavo o sprejemu ponudbe, zaradi česar tudi ni bil oz. ne bi bil podan pravni naslov za izpolnitev "pogodbe"). V drugem primeru pa bi bila utemeljenost zahtevka odvisna od tega, ali je ponudnica (ne pa morda kdo drug - npr. upravna enota) prejela toženčevo pisno izjavo, da sprejema njeno ponudbo. In ker sodišče prve stopnje ničesar od tega ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo tudi v delu, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice M. M. ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 370. člena ZPP).

Glede na pojasnila, dana v prejšnjih odstavkih, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.