Jedro

Pogodbena kazen je bila dogovorjena kot civilna sankcija za kršitev pogodbenih obveznosti poleg izstavitve dobropisa oziroma bremepisa, določenega v četrtem odstavku 47. člena Dogovora, za znesek nepravilno zaračunanih zdravstvenih storitev in ne namesto le-teh. Gre torej za posebno pravico, dogovorjeno med pravdnima strankama s pogodbo, ki temelji izključno na določbah pogodbe oziroma Dogovora, na katerega se pogodba sklicuje in katere namen je sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Tak dogovor pravdnima strankama dovoljuje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in ga ne prepoveduje noben od veljavnih predpisov. Tako dogovorjena pogodbena kazen zato po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja odškodnine za katero od tipičnih vrst škode po OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Da je temu tako je po presoji pritožbenega sodišča zaključiti tudi iz vsebine tretjega odstavka 47. člena Dogovora, kjer je določeno, da zavod sredstva iz naslova pogodbenih kazni nameni za programe za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je za znesek 187,00 EUR s pripadki, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 147813/2010 z dne 25. 10. 2010 ostane v celoti v veljavi, tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2010 dalje do plačila ter 50,50 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 6. 11. 2010 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 47,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

To sodbo sodišča prve stopnje delno, glede zneska glavnice 187,00 EUR s pripadki, izpodbija s pravočasno pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem izpodbijanem delu zavrne.

Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je z izstavitvijo dobropisa tožeči stranki povrnila vso škodo, ki jo je predhodno povzročila z nepravilnim zaračunavanjem storitev, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker samega dejstva oziroma obsega povrnjene škode ni upoštevalo pri odločanju o pogodbeni kazni. Meni, da bi bila tožeča stranka upravičena vtoževati le razliko med 500,00 EUR ter 187,70 EUR, kar znaša 312,30 EUR. Navaja še, da toženi stranki ni znano kaj je sodišče sklepalo na podlagi izdaje dobropisa oziroma povračila škode, vendar je bilo v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo, prav tako pa, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka na pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz druga odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so razumljivi in jasni in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Ob dejanskem stanju kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno tudi ne izpodbija, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, čeprav deloma utemeljena na napačni materialno pravni podlagi, kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka 17. 6. 2010 pri toženi stranki opravila 20. redni finančno-medicinski nadzor, s katerim je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka napačno obračunala zdravstvene storitve v znesku 187,70 EUR. Tožeča stranka je o tem izdala zapisnik in toženi stranki izrekla 500,00 EUR pogodbene kazni ter v tem znesku izstavila račun z dne 30. 6. 2010. Tožena stranka je za 187,70 EUR tožeči stranki izdala dobropis, medtem ko računa ni poravnala, saj prereka izrek pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo: (-) pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2009, s katero sta določili medsebojne pravice in obveznosti glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev ter dogovorili, da bosta za urejanje medsebojnih odnosov, ki niso v tej pogodbi podrobneje opredeljeni, neposredno uporabljali določila veljavnega Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2009 (v nadaljevanju Dogovor) ter druge akte zavoda in zakonske predpise (16. člen), (-) Dogovor (priloga ...), katerega določila je tožena stranka sprejela s podpisom pogodbe; v 43. členu določa, da je izvajalec, ki krši pogodbeno obveznost dolžan zavodu povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala, če zavod pri nadzoru ugotovi, da izvajalec zavodu zaračuna storitev neupravičeno ali v previsokem znesku, mora zavodu izstaviti storno obračuna (četrti odstavek 47. člena), zaradi preveč obračunane zdravstvene storitve pa zavod izvajalcu izreče pogodbeno kazen glede na vrednost nepravilno obračunanih primerov (drugi odstavek 47. člena Dogovora), (-) tožeča stranka je pri rednem nadzoru ugotovila, da je tožena stranka obračunala 187,80 EUR preveč zdravstvenih storitev s čemer je kršila pogodbene obveznosti po 5. točki prvega odstavka 46. člena Dogovora in je tožeči stranki za ta znesek nastala škoda po 12. členu pogodbe, zato je tožeča stranka skladno s pogodbenim Dogovorom izrekla toženi stranki pogodbeno kazen, ki je glede na vrednost zaračunanih storitev znašala 500,00 EUR.

Na podlagi zgoraj navedenih pogodbenih določil je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili ustrezne sankcije za primer ugotovljenih kršitev pogodbe. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka z obračunom za 187,80 EUR preveč zaračunanih zdravstvenih storitev od dejansko opravljenih storitev storila kršitev pogodbenih obveznosti po 5. točki prvega odstavka 46. člena Dogovora in je tožeči stranki za ta znesek nastala škoda po 12. členu pogodbe. Skladno z določilom četrtega odstavka 47. člena Dogovora je bila tožena stranka za preveč obračunane zdravstvene storitve tožeči stranki dolžna izdati dobropis v znesku 187,80 EUR in s tem odpraviti zagrešeno pogodbeno kršitev, kar pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne izključuje pravice tožeče stranke do plačila pogodbene kazni kot je dogovorjena v drugem odstavku 47. člena Dogovora.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je citirana določila Dogovora razlagati tako kot jih je razlagalo sodišče prve stopnje, to je, da sta pravdni stranki dogovorili poleg odprave nepravilnosti, ki je v izstavitvi dobropisa za preveč obračunane zdravstvene storitve, tudi pogodbeno kazen za kršitev pogodbene obveznosti. Pogodbena kazen je bila tako dogovorjena kot civilna sankcija za kršitev pogodbenih obveznosti poleg izstavitve dobropisa oziroma bremepisa določenega v četrtem odstavku 47. člena Dogovora za znesek nepravilno zaračunanih zdravstvenih storitev in ne namesto le-teh. Da gre v obravnavanem primeru za civilno pravno sankcijo je zaključilo tudi sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre torej za posebno pravico, dogovorjeno med pravdnima strankama s pogodbo, ki temelji izključno na določbah pogodbe oziroma Dogovora, na katerega se pogodba sklicuje in katere namen je sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Tak dogovor pravdnima strankama dovoljuje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in ga ne prepoveduje noben od veljavnih predpisov. Tako dogovorjena pogodbena kazen zato po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja odškodnine za katero od tipičnih vrst škode po OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Da je temu tako je po presoji pritožbenega sodišča zaključiti tudi iz vsebine tretjega odstavka 47. člena Dogovora, kjer je določeno, da zavod sredstva iz naslova pogodbenih kazni nameni za programe za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu. Tako dogovorjena pogodbena kazen zato nima narave pogodbene kazni kot je urejena v 247. členu in naslednjih OZ, na katere se zmotno sklicuje sodišče prve stopnje. Stališče tožene stranke, da bi bilo potrebno škodo, ki je bila povrnjena z izstavitvijo dobropisa, všteti v znesek določene pogodbene kazni in za ta znesek tožbeni zahtevek zavrniti, kot naj bi to izhajalo iz določila prvega in drugega odstavka 253. člena OZ ter ostalih v pritožbi navedenih določb, je tako po presoji pritožbenega sodišča zgrešeno in je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti pravilno zaključilo, da izdani dobropis v znesku 187,80 EUR po četrtem odstavku 47. člena Dogovora ne izključuje pravice tožeče stranke, da zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (preveč obračunanih zdravstvenih storitev) toženi stranki izreče pogodbeno kazen (v celotnem znesku), kot je to pojasnjeno v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu za znesek 187,00 EUR s pripadki potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).