Jedro

Oškodovanec lahko zahteva plačilo odškodnine neposredno od odgovornega in glavnega urednika, če je ta objavil žaljiv članek, ker je vsaka objava članka posledica njegove zavestne odločitve in tedaj naklepna, kar pomeni tudi njegov zavesten pristanek na škodljive posledice - škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Tudi ob novem sojenju je prvo sodišče odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi objave članka v časopisu A. in to v znesku 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe in mu povrniti pravdne stroške v znesku 237.042,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.1993 naprej. S tem je v pretežnem delu tožnikovemu zahtevku ugodilo in ga zavrnilo le v obrestnem delu, kolikor je tožnik zahteval plačilo obresti od dneva vložitve tožbe naprej.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. prvega odst. 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa prisojeno odškodnino zniža, toženi stranki pa prizna pravdne stroške ali njihov sorazmerni del. V pritožbi navaja, da je odgovornost prvotožene stranke povezana z odgovornostjo drugega toženca, ugotovitev prvega sodišča o odškodninski odgovornosti slednjega pa graja kot netočno. Prvo sodišče v novem postopku ni izvedlo nobenega novega dokaza, kljub temu pa je v nasprotju s svojo odločitvijo v prvi sodbi ugotovilo, da je drugi toženec ravnal z eventualnim naklepom. Drugi toženec ni imel namena objaviti teksta z neprikritimi imeni. Nasprotna ugotovitev prvega sodišča je posledica napačne dokazne ocene, ki samemu drugemu tožencu in pričama V. A. in B. P. ni verjelo in je prezrlo materialni dokaz - listek z navedbo "imena prekri". Sporni zapis je potrebno obravnavati le v kontekstu s člankom, ki obravnava problematiko pravosodja in mariborskega sodstava in bi bila tudi njegova objava brez imen zato smiselna. Anonimno pismo ni bilo objavljeno kot informacija, zato so nesprejemljive navedbe sodišča, da bi drugi toženec moral navedbe v spornem tekstu preverjati. Drugi toženec je ravnal v skladu z določbo drugega odst. 74. člena Zakona o javnem obveščanju, saj je ocenil, da je zapis žaljiv, naročil pa njegovo objavo brez imen. Sodišče je v nasprotju z zakonom odločilo tudi o obliki in višini odškodnine, pri čemer se pritožba sklicuje na 199. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR), na dejstvo, da je bilo objavljeno opravičilo, popravek oz. pojasnilo tožnika, objavljena pa je bila tudi kazenska sodba, s katero je bil drugi toženec obsojen zaradi kaznivega dejanja obrekovanja, V. in drugi toženec pa sta se tožniku tudi opravičila.

Slednjih okoliščin prvo sodišče ne obrazloži, so pa takšne, da tožnika ne opravičujejo do denarne odškodnine, še maj pa tako visoko prisojene, kar v pritožbi utemeljuje s povzemanjem tožnikove izpovedbe in s primerjavo odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za druge oblike negmotne škode.

Tožnik pa izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, s katerim je prvo sodišče zavrnilo obrestni zahtevek tožnika za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. tč. prvega odst. 353. člena ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prisodilo tožniku odškodnino v celoti, zato je to njegov denar od vložitve tožbe in mu od tedaj pripadajo tudi obresti. Če pa je štelo, da je tožnikov odškodninski zahtevek v višini 600.000,00 tolarjev utemeljen glede na inflacijska gibanja od dneva sodbe dalje, bi moralo priznati obresti od vložitve tožbe dalje pač od zneska, ki bi ga štelo za primerno odškodnino v času vložitve tožbe. Sodišču druge stopnje zato predlaga spremembo sodbe tako, da tožniku prisodi obresti od dneva vložitve tožbe naprej, podrejeno pa v tem delu predlaga njeno razveljavitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritrditi je potrebno pritožbi tožene stranke, ki graja oceno prvega sodišča, da bi bila objava spornega teksta brez imen nesmiselna in s zato odreka vero drugemu tožencu in ugotavlja, da je drugi toženec škodo povzročil tožniku namenoma. Utemeljeno namreč pritožba opozarja, da je potrebno obravnavati smiselnost objave teksta brez imen v kontekstu s spodaj objavljenim komentarjem, ki obravnava problematiko pravosodja oz. mariborskega sodstva. Kljub takšni ugotovitvi pa je odločitev prvega sodišča o neposredni odškodninski obveznosti drugega toženca, iz razlogov, ki bodo navedeni, materialnopravno pravilna. Tudi odločitev za objavo spornega teksta s prečrtanimi imeni pomeni odločitev za objavo negativnih vrednostnih sodb (prav zaradi konteksta) o delavcih mariborskih sodišč, torej sodnikih in tedaj tudi tožniku. Odločitve drugega toženca, da objavi takšen zapis (anonimnega pisma brez imen), pomeni odločitev (ki pa je seveda lahko le zavestna), da objavi tekst, ki žali sodnike (primerjaj 74. člena Zakona o javnem obveščanju Ur. l. SRS št. 2/76 in št. 42/89), kar pa seveda nadalje pomeni njegov zavesten pristanek tudi na škodljive posledice takšne objave - tožnikovo škodo. To pa ima za posledico sklep, da je drugi toženec povzročil škodo tožniku, čigar ime je bilo celo objavljeno, namenoma in da tožnik utemeljeno zahteva povrnitev škode tudi neposredno od njega (drugi odst. 170. člena ZOR). Zaradi povedanega pa so vse ostale pritožbene trditve, ki izpodbijajo temelj odškodninske obveznosti drugega toženca, za odločitev nepomembne. Prav tako pa so nepomembne tudi za sklep o odškodninski obveznosti prvotožene stranke, saj slednji ni uspelo dokazati, da so njeni delavci ravnali s potrebno profesionalno skrbnostjo in se tedaj ekskulpirati prav zaradi ugotovitve, da je njen delavec (drugi toženec) povzročil škodo namenoma (prvi odst. 170. člena ZOR).

Ko se drugi toženec v pritožbi sklicuje na 199. člen ZOR in meni, da zaradi opravičila in pojasnila tožniku odškodnina za negmotno škodo ne pripada, mu je potrebno povedati, da odškodnina ze negmotno škodo po 200. členu ZOR (in ob tam navedenih pogojih) pripada oškodovancu ne glede na to, ali je zahteval objavo sodbe ali popravka po 199. členu ZOR. Objava slednjih namreč ne more izključiti duševnih bolečin prizadetega, katerega čast in dobro ime sta z ustavo in zakonom varovana. Tudi po intenzivnosti in trajanju, ki jih izpodbijana sodba navaja s povzemanjem tožnikove izpovedbe (pritožba pa delno oz.

iztrgano iz celote), so duševne bolečine tolikšne, da tožnika opravičujejo do pravičnega denarnega zadoščenja (primerjaj 200. člen ZOR). Tudi po sami višini je prisojena odškodnina primerna. Ena od temeljnih vrednot človeka, ki opravlja sodniški poklic, je nepristranskost, s katero je v grobem nasprotju sprejem kakršnekoli nagrade, dane za takšen ali drugačen izid postopka. Sodnik, ki bi ravnal v nasprotju s takšnimi, že zdavnaj izoblikovanimi in spoštovanmi zahtevami poklica, bi s tem ne samo ogrozil temveč tudi zanikal tisto, zaradi česar lahko sploh opravlja to delo. Zato ima tak očitek, naslovljen sodniku, bistveno večjo težo, kot če je naslovljen nosilcu kakšnega drugega poklica, saj vsebuje očitek, da je pripravljen odločati tako, kot to hočejo stranke, ne pa po pravilih stroke. To pa pomeni, da je tožnik utemeljeno trpel duševne bolečine, ki jih je opisal v svoji izpovedbi, ter da je prvo sodišče prisodilo tožniku glede na trajanje in intenzivnost bolečin tožniku pravično denarno odškodnino, pri čemer tudi ni prezreti, da sama pritožba tožene stranke ocenjuje objavljeni zapis kot grob napad na tožnika (drugi odst. 4. strani pritožbe), pri čemer dejstva, da je bil objavljen popravek oz. opravičilo, prvo sodišče pravilno ni upoštevalo kot okoliščine, ki bi (že zaradi svoje vsebine) lahko pripomoglo k manjši intenzivnosti in trajanju tožnikove prizadetosti, prav tako pa tudi objavljena kazenska sodba ne. Po drugi strani pa to pomeni, da primerjava z odškodninami, ki jih prisoja sodišče za druge oblike negmotne škode, ne glede na to, da mora biti prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tudi individualizirana (in prisojena je), ni mogoča. Odločitev prvega sodišča, ki je poleg glavnice prisodilo tožniku tudi obresti od dneva izdaje sodne odločbe, je pravilna in v skladu s sprejetim načelnim stališčem XXXIII. skupne seje ZS VS republik in pokrajin ter VVS z dne 29.5.1987, Bugojno, objavljenim v Poročilu VS SRS 1987/I, stran 4, točka 1: Odgovorna oseba pride v zamudo s plačilom denarne obveznosti od sodbe sodišča prve stopnje dalje in je zato tudi dolžna plačati zamudne obresti od takrat dalje. Res je odgovorna oseba v zamudi z reparacijo škode (ne pa plačilom šele s sodbo določene denarne obveznosti) že od začetka nastanka škode (primerjaj 186. člen ZOR), to zamudo in pa inflacijska gibanja pa je upoštevalo že prvo sodišče, ko je v primerjavi s svojo prvo odločitvijo prisodilo tožniku vso zahtevano odškodnino, s tem pa je prišlo do izraza tudi dejstvo, da je tožnik kar 3 leta čakal na satisfakcijo (primerjaj tč. 2, stran 4 cit. načelnega mnenja v cit. publikaciji).

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na kar mora po določbi drugega odst. 365. člena ZPP paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo po določbi 368. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh pritožnikov je zajeta z zavrnilnim izrekom (prvi odst. 154. člena, prvi odst. 166. člena ZPP.