Jedro

Tožnik ni upošteval, da je bilo o nadurah delno že pravnomočno odločeno. Že prisojene zneske je (ponovno) zahteval. O njih je sodišče prve stopnje odločilo v delu I. točke izreka izpodbijane sodbe, s čimer je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.

Nezakonito je opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva) s strani direktorjev javnih zavodov, ki hkrati opravljajo delo v svojem poklicu, ne da bi bila izpolnjena pogoja soglasja pristojnega ministra, in da je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Tožnik soglasja ministra ni imel (pri čemer ni bistveno, ali je bil lahko prepričan, da ga ne rabi). To pomeni, da je delo opravljal nezakonito (si ga je odrejal nezakonito) in za takšno delo ne more uveljavljati plačila.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se

-delno razveljavi v točki I izreka za zneske:

-za junij 2018 v višini 2.556,96 EUR,

-za julij 2018 v višini 2.110,19 EUR,

-za avgust 2018 v višini 1.005,19 EUR,

-za september 2018 v višini 1.510,93 EUR,

-za oktober 2018 v višini 1.594,62 EUR,

-za november 2018 v višini 867,39 EUR,

-za december 2018 v višini 901,07 EUR,

-za januar 2019 v višini 1.741,57 EUR,

-za februar 2019 v višini 1.271,77 EUR,

-za marec 2019 v višini 1.794,67 EUR,

-za april 2019 v višini 1.452,20 EUR,

-za maj 2019 v višini 1.490,07 EUR,

-za junij 2019 v višini 1.493,37 EUR,

-za julij 2019 v višini 1.871,64 EUR,

vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. dne v prihodnjem mesecu do plačila, ter se v tem delu tožba zavrže.

-delno spremeni, tako da se v ostalem točki I in III izreka glasita:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zneskov:

-za junij 2018 v višini 2.078,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 7. 2018 do plačila,

-za julij 2018 v višini 2.211,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 8. 2018 do plačila,

-za avgust 2018 v višini 236,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 9. 2018 do plačila,

-za september 2018 v višini 1.511,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 10. 2018 do plačila,

-za oktober 2018 v višini 1.402,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 12. 11. 2018 do plačila,

-za november 2018 v višini 1.089,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 12. 2018 do plačila,

-za december 2018 v višini 1.065,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 1. 2019 do plačila,

-za januar 2019 v višini 1.780,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 2. 2019 do plačila,

-za februar 2019 v višini 932,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 3. 2019 do plačila,

-za marec 2019 v višini 1.453,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 4. 2019 do plačila,

-za april 2019 v višini 951,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 5. 2019 do plačila,

-za maj 2019 v višini 1.238,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 6. 2019 do plačila,

-za junij 2019 v višini 1.535,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 7. 2019 do plačila,

-za julij 2019 v višini 1.338,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 8. 2019 do plačila,

-za avgust 2019 v višini 2.401,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 9. 2019 do plačila in tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov: - za junij 2018 v višini 2.556,96 EUR od 11. 7. 2018 do 13. 7. 2018, - za julij 2018 v višini 2.110,19 EUR od 11. 8. 2018 do 13. 8. 2018, - za avgust 2018 v višini 1.005,19 EUR od 11. 9. 2018 do 13. 9. 2018, - za september 2018 v višini 1.510,93 EUR od 11. 10. 2018 do 13. 10. 2018, - za oktober 2018 v višini 1.594,62 EUR od 12. 11. 2018 do 13. 11. 2018, - za november 2018 v višini 867,39 EUR od 11. 12. 2018 do 13. 12. 2018, - za december 2018 v višini 901,07 EUR od 11. 1. 2019 do 13. 1. 2019, - za januar 2019 v višini 1.741,57 EUR od 11. 2. 2019 do 13. 2. 2019, - za februar 2019 v višini 1.271,77 EUR od 11. 3. 2019 do 13. 3. 2019, - za marec 2019 v višini 1.794,67 EUR od 11. 4. 2019 do 13. 4. 2019, - za april 2019 v višini 1.452,20 EUR od 11. 5. 2019 do 13. 5. 2019, - za maj 2019 v višini 1.490,07 EUR od 11. 6. 2019 do 13. 6. 2019, - za junij 2019 v višini 1.493,37 EUR od 11. 7. 2019 do 13. 7. 2019 in - za julij 2019 v višini 1.871,64 EUR od 11. 8. 2019 do 13. 8. 2019.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 429,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške pritožbe v višini 597,31 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna in po odvodu davkov ter prispevkov plača določene neto zneske za obdobje od junija 2018 do avgusta 2019, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenega dne v prihodnjem mesecu (točka I izreka). Zahtevek za obračun in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov za obdobje od novembra 2017 do julija 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je bil tožnik zaposlen za 24 ur tedensko za opravljanje funkcije direktor zavoda in 6 ur tedensko na delovnem mestu zdravnik specialist. Toženka mu je 20 ur preko polnega delovnega časa mesečno plačala. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, čeprav tožnik ni imel soglasja pristojnega ministra. Ugotovilo je, da je bil tožnik prepričan, da soglasja ne rabi, in da je imela toženka kadrovske težave, kar ni pravilno. Tožnik je bil odgovoren za organizacijo dela. V letih od 2015 do 2017 je imel soglasje za delo preko polnega delovnega časa. Delo v letih 2018 in 2019 je bilo nezakonito. Sodišče prve stopnje se do toženkinih navedb glede kadrovskih težav ni opredelilo. Nemogoče je, da bi tožnik vse evidentirane ure dejansko opravil. Tožnik je bil dolžan drugim delavcem odrediti delo preko polnega delovnega časa. Število ur, ki jih je sam opravil, je v nesorazmerju s številom ur drugih delavcev. Prejel je 13.055,26 EUR preveč, kar bi bilo treba upoštevati. Sodna izvedenka je naredila napačen izračun. Nepravilno je upoštevala ure nedeljskega dežurstva in ure, ki so bile do polnega delovnega časa. Ure, ki so bile opravljene in plačane v okviru projekta A., niso bile zakonite. Tožnik ni upravičen do položajnega dodatka. Sodišče prve stopnje mu je neutemeljeno prisodilo vse pravdne stroške. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine navedbe in povzema razloge sodišča prve stopnje za delno ugoditev zahtevku. Poudarja, da je bilo o delu zahtevka že pravnomočno odločeno, in se sklicuje na sodno prakso, da morebitne omejitve ali nezakonitosti pri nadurnem delu ne pomenijo, da delavec ni upravičen do plačila. Ni bilo druge možnosti, kot da nadurno delo opravi tožnik in s tem zagotovi dežurstvo. Zavrnitev zahtevka bi predstavljala kršitev načela vestnosti in poštenja. Zahtevek je prilagodil izračunu sodne izvedenke. Toženka zoper izvedensko mnenje ni imela pripomb. S tovrstnimi navedbami v pritožbi je prekludirana. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik je s tožbo uveljavljal dva zahtevka: (1) za plačilo višjih dodatkov k plači in (2) za plačilo nadur (dežurstva). Odločitev, da zahtevek za plačilo višjih dodatkov k plači ni utemeljen, ni predmet pritožbenega preizkusa. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijani del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo nadur ugodilo, delno obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.S sodbo Pd 223/2020 z dne 14. 9. 2022 je sodišče prve stopnje (med drugim) razsodilo, da je dolžna toženka tožniku (iz naslova nadur) plačati: - za junij 2018 za nočno dežurstvo 1.706,86 EUR, za nedeljsko 744,70 EUR, za nedeljsko nočno 105,40 EUR; - za julij 2018 za nočno dežurstvo 1.685,52 EUR, za nedeljsko 293,37 EUR, za nočno nedeljsko 131,30 EUR; - za avgust 2918 za nočno dežurstvo 764,39 EUR, za nedeljsko 135,40 EUR, za nedeljsko nočno 105,40 EUR; - za september 2018 za nočno dežurstvo 1.018,56 EUR, za nedeljsko 361,07 EUR, za nedeljsko nočno 131,30 EUR; - oktober 2018 za nočno dežurstvo 963,19 EUR, za nedeljsko 271,67 EUR, za praznično 52,69 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR, za praznično nočno 201,69 EUR; - za november 2018 za nočno dežurstvo 547,60 EUR, za nedeljsko 135,38 EUR, za praznično 79,03 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR; - za december 2018 za nočno dežurstvo 363,91 EUR, za nedeljsko 203,75 EUR, za nedeljsko nočno 131,72 EUR, za praznično nočno 201,69 EUR; - za januar 2019 za nočno dežurstvo 1.262,85 EUR, za nedeljsko 294,31 EUR, za praznično 79,03 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR; - za februar 2019 za nočno dežurstvo 940,00 EUR, za nedeljsko 226,39 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR; - za marec 2019 za nočno dežurstvo 1.391,28 EUR, za nedeljsko 271,67 EUR, za nedeljsko nočno 131,72 EUR; - za april 2019 za nočno dežurstvo 1.113,02 EUR, za nedeljsko 181,11 EUR, za praznično 52,69 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR; - za maj 2019 za nočno dežurstvo 1.113,02 EUR, za nedeljsko 271,67 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR; - za junij 2019 za nočno dežurstvo 1.022,06 EUR, za nedeljsko 339,59 EUR, za nedeljsko nočno pa 131,72 EUR; - za julij 2019 za nočno dežurstvo 1.562,51 EUR, za nedeljsko 203,75 EUR, za nedeljsko nočno 105,38 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 14. dne v mesecu za pretekli mesec; v presežku je zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se toženka ni pritožila (pritožil se je tožnik, pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 732/2022 z dne 11. 5. 2023 pritožbi ugodilo, izpodbijani - zavrnilni - del sodbe ter posledično odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje). Ugodilni del sodbe je ob izostanku pritožbe toženke postal pravnomočen (prvi odstavek 319. člena ZPP).

7.Tožnik je tožbo z zahtevkom za plačilo nadur večkrat spremenil, nazadnje z vlogo z dne 6. 8. 2024 (prilagodil ga je izvedenskemu mnenju), pri čemer ni upošteval, da je bilo o nadurah delno že pravnomočno odločeno. Že prisojene zneske je (ponovno) zahteval. O njih je sodišče prve stopnje odločilo v delu I. točke izreka izpodbijane sodbe, s čimer je, kot že navedeno, storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke (delno) ugodilo, izpodbijani del sodbe na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP delno razveljavilo ter tožbo delno zavrglo, kot je razvidno iz izreka.

8.Tožnik je bil, kot je povzelo sodišče prve stopnje iz predložene pogodbe o zaposlitvi in med strankama ni bilo sporno, v delovnem razmerju s toženko za opravljanje funkcije direktor za 24 ur tedensko ter za delo na delovnem mestu specialist V/VI za 6 ur tedensko z neenakomerno razporejenim delovnim časom. Njegov zahtevek za plačilo nadur se nanaša na opravljene nadure nad 20 nadur mesečno (te so bile plačane), koliko je zakonsko dovoljeno število (tretji odstavek 144. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Upoštevaje dejstvo, da je bil tožnik direktor toženke, gre v njegovemu primeru za drugačno situacijo kot v primeru delavcev, ki opravljajo delo preko polnega delovnega časa (ali zakonske omejitve nadur) po odredbi delodajalca. Zanj kot za direktorja javnega zavoda, ki hkrati opravlja delo v svojem poklicu, velja specialna ureditev v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS).

9.23. člen ZSPJS določa vrste dodatkov. Četrti odstavek 23. člena določa, da ne glede na določilo prvega odstavka tega člena, ki določa, kateri dodatki pripadajo javnim uslužbencem, ravnateljem, direktorjem in tajnikom ne pripadajo: položajni dodatek, dodatki za manj ugodne delovne pogoje, dodatki za nevarnost in posebne obremenitve ter dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času; direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, lahko izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra oziroma rektorja, zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti, opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti. Za ta čas jim pripada plača in dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času glede na delovno mesto, na katerem se tako delo opravlja.

10.Kot je razvidno iz zgoraj povzete določbe četrtega odstavka 23. člena ZSPJS, sta za opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva) za direktorje javnih zavodov, ki hkrati opravljajo delo v svojem poklicu, kot je bil tožnik, predpisana dva pogoja: prvi pogoj je soglasje pristojnega ministra, drugi pogoj je, da je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti.

11.Sodišče prve stopnje je v zvezi z drugim pogojem ugotovilo, da je imela toženka kadrovske težave pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva. Takšno ugotovitev pritožba utemeljeno graja tako s procesnega kot vsebinskega vidika, kar pa za odločitev ni bistveno. Ni bistveno iz razloga, ker za opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva) za tožnika ni izpolnjen že prvi pogoj (izpolnjevanja tega pogoja niti tožnik ni zatrjeval), saj ni imel soglasja pristojnega ministra.

12.V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje izpostavilo dopis z dne 16. 10. 2015, v katerem je bilo s strani ministrstva za zdravje podano pojasnilo, da lahko delo preko polnega delovnega časa tožnik, ki je zaposlen za opravljanje funkcije direktor in delo na delovnem mestu zdravnik specialist, opravlja brez soglasja. Opisano pojasnilo v dopisu je že v izpodbijani sodbi prepoznalo kot nezakonito, kljub temu pa je štelo, da je bil tožnik na njegovi podlagi lahko prepričan, da soglasja ministra ne potrebuje. Da navedeno zadošča za utemeljenost zahtevka za opravljeno delo preko polnega delovnega časa (dežurstvo), je materialno pravna presoja, ki je zmotna.

13.Predpisano soglasje pristojnega ministra kot eden izmed pogojev za opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva) za direktorje javnih zavodov, ki hkrati opravljajo delo v svojem poklicu, je povezano s tem, da direktorji zavoda "odrejajo" opravljanje dela samim sebi. Delo preko polnega delovnega časa (dežurstvo) ne more biti neomejeno. Predpisani so omejitve nadurnega dela, omejitve maksimalne dolžine delovnega časa v tednu in dolžnost zagotavljanja počitkov, ki jih je treba spoštovati. Namen je v varstvu delavcev pred njihovo pretirano obremenitvijo.

14.Opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva), neupoštevaje zakonske omejitve, ni zakonito. Prav tako nezakonito je opravljanje dela preko polnega delovnega časa (dežurstva) s strani direktorjev javnih zavodov, ki hkrati opravljajo delo v svojem poklicu, ne da bi bila izpolnjena pogoja soglasja pristojnega ministra, in da je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Tožnik soglasja ministra ni imel (pri čemer ni bistveno, ali je bil lahko prepričan, da ga ne rabi). To pomeni, da je delo opravljal nezakonito (si ga je odrejal nezakonito) in za takšno delo ne more uveljavljati plačila, tudi če bi se ugotovilo, da je imela toženka kadrovske težave pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva. Kot direktor je bil dolžan ravnati zakonito in morebitne kadrovske težave rešiti na drugačen način, ne z opravljanjem dela preko polnega delovnega časa (dežurstva), za katerega ni imel soglasja.

15.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženke (še v preostalem delu) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu točke I in v točki III izreka spremenilo, tako da je zahtevek tožnika zavrnilo. V posledici takšne odločitve višine prisojenih zneskov, ki so v izpodbijani sodbi ostali neobrazloženi, ni presojalo.

16.Zaradi spremenjenega uspeha strank v pravdi je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pravno podlago za odločitev predstavlja drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem, če stranka deloma zmaga v pravdi (kot je tožnik v prvem sojenju), naloži eni stranki, da povrne drugi ustrezen del stroškov, in prvi odstavek istega člena ZPP, po katerem je dolžna stranka, ki v pravdi ne uspe (kot tožnik v ponovljenem postopku), nasprotni stranki povrniti stroške. Strankama je priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT), in sicer glede na vrednost spora v posamezni fazi postopka.

17.Pritožbeno sodišče je tožniku za prvo sojenje priznalo: tožba 600 točk, dopolnitev tožbe 800 točk, 6 pripravljalnih vlog po 600 točk, 4 vloge po 50 točk (gre za vloge z dne 14. 9. 2021, 6. 10. 2021, 9. 11. 2021 in 24. 1. 2022, ki vsebujejo le kratke navedbe in dokazne predloge), pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo 800 točk, 6 nadaljnjih narokov po 400 točk, urnina 150 točk, kar skupaj z materialnimi stroški, davkom na dodano vrednost, stroški za prihod tožnika na 6 narokov (v eno smer iz B. v Koper po 1,70 EUR za avtobusno vozovnico) in izvedenino znaša 8.010,71 EUR. V deležu uspeha (48 %) je upravičen do 3.845,14 EUR. Ni mu priznalo potnih stroškov za pooblaščenca in odsotnosti iz pisarne, saj ti, ker ima pooblaščenec sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni stroški. Toženki je za prvo sojenje priznalo: odgovor na tožbo 800 točk, 3 pripravljalne vloge po 600 točk, vloga 50 točk (dokazni predlog), pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo 800 točk, 6 nadaljnjih narokov po 400 točk, urnina 150 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 4.443,24 EUR. V deležu uspeha (52 %) je upravičena do 2.310,48 EUR.

18.Za pritožbeni postopek in novo sojenje, v katerem je toženka uspela v celoti, ji je pritožbeno sodišče priznalo: odgovor na pritožbo 750 točk (skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost 559,98 EUR), 3 naroki v novem sojenju po 300 točk, 2 pripravljalni vlogi po 450 točk, 2 dopisa po 20 točk in 2 vlogi (vlogi z dne 10. 5. 2024 in 10. 6. 2024) po 50 točk (skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost 1.404,63 EUR).

19.Po preračunu je dolžan tožnik toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje plačati stroške v višini 429,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki, ki je s pritožbo uspela, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in OT glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe ter v okviru priglašenih stroškov priznalo: pritožba 800 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 597,31 EUR. Stroške v tej višini ji je dolžan plačati tožnik.

-------------------------------