Jedro

Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.

V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.

V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 2/2020-43 z dne 12. 10. 2020, se razveljavi v III. točki izreka v delu, v katerem se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o 3. točki tožbenega zahtevka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da odloči o 3. točki tožbenega zahtevka. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo dopolnilne sodbe in odločilo, da se sodba IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019 dopolni tako, da Upravno sodišče v delu 2., 3. in 4. točke tožbenega zahtevka ni pristojno za odločanje (III. točka izreka) in da se zadeva v obsegu iz III. točke po pravnomočnosti tega sklepa odstopi Okrajnemu sodišču v Celju (IV. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za tožbo v upravnem sporu po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj ima tožnica glede 2., 3. in 4. točke tožbenega zahtevka na voljo drugo sodno varstvo. Glede 2. točke zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je bilo dejanje vodenja prekrškovnega postopka zoper njo nezakonito in neustavno ter da je toženka s tem kršila njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 3., 14., 22., 23., 34., 35., 38., 125. in 134. člena Ustave, je ugotovilo, da tožnica z njo uveljavlja kršitev osebnostnih pravic. Sodno varstvo teh pravic je po presoji sodišča prve stopnje zagotovljeno v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti in ne pred Upravnim sodiščem.

3. Tožnica bi lahko takšen zahtevek uveljavljala na podlagi prvega odstavka 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj odreditev prenehanja dejanja, s katerim se krši kakšna osebnostna pravica, predpostavlja ugotovitev posega v osebnostne pravice. Prav tako bi na navedeni podlagi lahko zahtevala preprečitev takšnih kršitev, kar uveljavlja v 3. točki tožbenega zahtevka, in odstranitev posledic teh kršitev, kar uveljavlja v 4. točki tožbenega zahtevka. Na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se je zato sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno in sklenilo, da se zadeva v navedenem obsegu na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP po pravnomočnosti tega sklepa odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev njene ustavne pravice do poštenega sojenja, enakosti in enakopravnosti. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 152/2019, v katerem mu je bilo naloženo, da v ponovljenem postopku odloči o zahtevku. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno uporabilo postopkovna pravila in materialno pravo o razmejevanju med upravno zadevo in civilnopravnim razmerjem, s tem pa je bila pritožnici kršena pravica, da o njenem zahtevku odloči z zakonom določeno sodišče, in njena pravica do enakosti in enakopravnosti, saj ravnanje sodišča predstavlja očitno samovoljo in arbitrarnost. 5. Meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da ima pritožnica na voljo drugo sodno varstvo po 134. členu OZ, prezrlo prvi odstavek 1. člena OZ, ki določa, da OZ vsebuje pravila za obligacijska (civilnopravna) razmerja. Ravnanje tožene stranke ni bilo storjeno v civilnopravnem razmerju, v katerem sta osebi v položaju prirejenosti, ampak s pozicije moči oblastvenega organa in s tem pritožnici nadrejenega subjekta. Poleg tega so ravnanja tožene stranke, glede katerih pritožnica uveljavlja sodno varstvo v 2., 3., in 4. točki tožbenega zahtevka, neposredno vezana na ravnanje iz pravnomočno že razsojene 1. točke tožbenega zahtevka. Meni, da je s tem, ko je pravnomočno razsojeno, da je za odločanje o 1. točki tožbenega zahtevka pristojno upravno sodstvo, po temelju nesporno in "stvar pravnomočnega", da je tudi za preostale tožbene zahtevke pristojno Upravno sodišče. 6. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o tožbenem zahtevku, ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato je podan tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica opozarja še, da je izpodbijani sklep nepopoln, saj v njem glede na navodilo Vrhovnega sodišča, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo, v izreku ni odločeno, da bo o stroških odločalo Okrajno sodišče v Celju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je toženka v postopku o prekršku št. 0612-42/2017/9 izrekla pritožnici kot okrožni sodnici Okrožnega sodišča v Celju ter v tem svojstvu odgovorni osebi opozorilo na podlagi 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 93. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki naj bi ga storila s tem, da v stečajnem postopku št. St 2231/2013 brez podlage v zakonu ali osebni privolitvi posameznika na spletnih straneh ni zavarovala osebnega podatka (EMŠO) kupca nepremičnine, kar je imelo za posledico, da je bil ta osebni podatek na spletni strani AJPES javno objavljen in tako dostopen vsem uporabnikom tega portala nekaj dni, to je od objave do pritožničine odreditve umika objave tega sklepa. Pritožnica je zoper navedeno opozorilo vložila tožbo, s katero je sodišču prve stopnje predlagala, da to opozorilo odpravi (1. točka tožbenega zahtevka), da ugotovi, da je dejanje vodenja predmetnega prekrškovnega postopka zoper njo in izdano opozorilo nezakonito in neustavno ter da je toženka z njima kršila pritožničine človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 3., 14., 22., 23., 34., 35., 38., 125. in 134. člena Ustave (2. točka tožbenega zahtevka), da toženki naloži, da v roku treh dni uniči opozorilo, ki ga hrani v svojem arhivu, in s tem zagotovi, da ne bo več hranila osebnih podatkov o pritožnici iz opozorila (3. točka tožbenega zahtevka), da toženki prepove, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila dejanja iz 2. točke tožbenega zahtevka in tem podobna ravnanja (4. točka tožbenega zahtevka) in ji naloži povrnitev pritožničinih stroškov postopka (5. točka tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje je s sodbo IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019 odločilo o 1. točki tožbenega zahtevka, in sicer je odpravilo opozorilo Informacijskega pooblaščenca št. 0612-42/2017/9 z dne 25. 5. 2017 in odločilo o stroških postopka. Pritožnica je vložila predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki ga je sodišče prve stopnje s sodbo IV U 100/2017-19 z dne 7. 5. 2019 zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 152/2019 z dne 11. 12. 2019 na podlagi pritožničine pritožbe to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje, pri tem pa mu naložilo, da mora predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugoditi in odločiti še o 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim se je izreklo za nepristojno.

10. V obravnavni zadevi je sporno, ali lahko tožnica doseže obravnavo 2., 3. in 4. točke tožbenega zahtevka v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 oziroma pred Upravnim sodiščem.

11. Po 19. in 23. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost in v primeru nepristojnosti odstopiti zadevo pristojnemu sodišču. 12. Sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice je predvideno tako v Ustavi RS kot v zakonu. V drugem odstavku 157. člena Ustave RS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena ureja možnost subsidiarnega upravnega spora. Po tej določbi odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v ustavne pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

13. V zvezi s tem Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je upravni spor glede 2., 3. in 4. točke tožbenega zahtevka dopusten že zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje pravnomočno razsodilo, da je pristojno za odločanje o 1. točki tožbenega zahtevka (odpravo opozorila). Pravnomočnost se namreč nanaša samo na tisti del sodbe odločbe, v katerem sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje zato pri presoji pristojnosti za odločanje o drugih tožbenih zahtevkih ni bilo vezano na prejšnjo odločitev, ki se je nanašala izključno na prvo točko tožbenega zahtevka. Enako neutemeljeno je tudi pritožničino sklicevanje na predhodno odločitev Vrhovnega sodišča o njeni zahtevi za izdajo dopolnilne sodbe v tej zadevi. To sodišče je namreč s sklepom I Up 152/2019 sodišču prve stopnje naložilo le, da mora odločiti še o 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka, očitno pa ne tudi tega, kako mora odločiti. Ta odločitev torej lahko pomeni tudi sklep o nepristojnosti za odločanje.

14. Glede na vsebino zahtevka pa je Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi sprejelo povsem določno stališče, da opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.1 Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.2

15. Iz navedenega stališča, da opozorila ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, po presoji Vrhovnega sodišča logično izhaja tudi, da v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Kot je bilo že obrazloženo, pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen. Zato pritožnica v upravnem sporu ne more doseči obravnave 2. točke tožbenega zahtevka, s katerim zahteva ugotovitev, da je dejanje vodenja prekrškovnega postopka zoper njo in izdano opozorilo nezakonito in neustavno ter da je toženka z njima kršila 3., 14., 22., 23., 34., 35., 38., 125. in 134. člen Ustave RS.

16. V delu tožbenega zahtevka, v katerem pritožnica uveljavlja poseg v 34., 35. in 38. člen Ustave RS ter poseg v njeno pravico do osebnega dostojanstva in njene osebnostne pravice, (ki jih med drugim utemeljuje s tem, da sta bila že samo dejstvo vodenja prekrškovnega postopka kot tudi način vodenja tega postopka zoper njo kot sodnico ponižujoča in sta predstavljala dejanje zoper njeno čast in dobro ime) pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je sodno varstvo teh pravic zagotovljeno v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti in ne pred Upravnim sodiščem. Zgolj to, da pritožnica in toženka nista v civilnopravnem razmerju, na kar opozarja pritožba, za presojo kršitve teh pravic ni relevantno. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča je kršitev teh pravic mogoče uveljavljati v pravdnem postopku tudi, kadar v pravice posegajo ravnanja organov.3 Sodišču prve stopnje zato pri presoji, da ima pritožnica za 2. točko tožbenega zahtevka na voljo drugo sodno varstvo po 134. členu OZ, ni mogoče očitati samovolje oziroma arbitrarnosti.

17. Glede 4. točke tožbenega zahtevka (s katero pritožnica zahteva, da se toženki prepove, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila dejanja iz 2. točke tožbenega zahtevka in tem podobna ravnanja) Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica naveden zahtevek utemeljuje s tožbenimi navedbami, da je dolžna zaradi sebe in svojih kolegov sodnikov preprečiti, da bi si toženka še kdaj v bodoče dovolila kršiti načelo delitve oblasti, neodvisnost sodstva, neodvisnost sodnikov, njihovo imuniteto, varstvo njihove časti in dostojanstva, pravico do enakosti in enakopravnosti ter kršitev njihovih osebnih podatkov. Iz navedenega izhaja, da se prepoved bodočih ravnanj nanaša na uvedbo prekrškovnega postopka zoper sodnike, ki kot že navedeno ne more biti predmet upravnega spora. V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic (za uveljavljanje katerih mora sodišče predhodno ugotoviti kršitev teh pravic iz 2. točke tožbenega zahtevka), pa ima pritožnica, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.

18. Iz navedenih razlogov je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o 2. in 4. točki tožbenega zahtevka, neutemeljena.

19. Pritožnica pa uveljavlja tudi kršitev pravice do varstva osebnih podatkov, ki jo utemeljuje s hranjenjem njenih osebnih podatkov v opozorilu v nasprotju s tretjim odstavkom 53. člena ZP-1, ki določa, da lahko prekrškovni organ vodi evidenco izrečenih opozoril, vendar pri tem ne sme obdelovati osebnih podatkov. Na to presojo se veže tudi 3. točka tožbenega zahtevka, v kateri pritožnica zahteva, da Upravno sodišče toženki naloži, da v roku 3 dni uniči opozorilo, ki ga hrani v svojem arhivu, in s tem zagotovi, da ne bo več hranila osebnih podatkov o pritožnici iz opozorila. S tem pritožnica toženki očita ravnanje po končanem prekrškovnem postopku, ki nima neposredne povezave s potekom in zakonitostjo samega prekrškovnega postopka, ampak ji kot upravljavcu osebnih podatkov očita neupravičeno hrambo teh podatkov.

20. Pravila o varstvu osebnih podatkov posameznikov določa pravo Evropske Unije, in sicer v Splošni uredbi o varstvu podatkov4 (v nadaljevanju Uredba) in nacionalna zakonodaja. Tako Uredba med drugim določa pravico posameznika do izbrisa osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj (17. člen), in pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper nadzorni organ in upravljavca (77, 78. in 79. člen), Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) pa daje posamezniku, katerega podatki se obdelujejo, pravico zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena). Postopek za uveljavljanje te pravice pri upravljavcu določa 33. člen ZVOP-1, prav tako pa lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja. Pri tem v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor ta zakon ne določa drugače (tretji odstavek 34. člena ZVOP-1). To pomeni, da je za presojo kršitve pravice posameznika v razmerju do nosilcev oblasti, ki je povezana z varstvom osebnih podatkov, na kakršno se nanaša 3. točka tožbenega zahtevka, pristojno Upravno sodišče in ne sodišče splošne pristojnosti. Pritožba je torej v tem obsegu utemeljena.

21. Pritožnica je sicer predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni, predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugodi in z dopolnilno sodbo razsodi o tožbenih zahtevkih, vendar pa je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 351. člena ZPP in 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo v III. točki izreka v delu, v katerem se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o 3. točki tožbenega zahtevka, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da o 3. točki tožbenega zahtevka odloči po vsebini kot stvarno pristojno sodišče. Dopolnilno sodbo namreč lahko izda samo tisto sodišče, ki je izdalo prvo sodbo.5 V preostalem delu je Vrhovno sodišče pritožbo glede na vse navedeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

22. Sodišče prve stopnje bo torej moralo pri odločanju o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugoditi in (vsebinsko) odločiti tudi o 3. točki tožbenega zahtevka (77. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1 ter 326. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

23. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2019 z dne 15. 9. 2021. 2 _Ibidem_. 3 Glej na primer sklepa Vrhovnega sodišča I Up 104/2019 z dne 6. 11. 2019, I Up 318/2016 z dne 6. 9. 2017. 4 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov). 5 Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014.