Jedro

Samostojni obrtnik, ki odpove opravljanje dejavnosti, ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, če je z opravljanjem dejavnosti ustvarjal takšen dobiček, ki mu je zagotavljal socialno varnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 19.4.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stropnje, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB) ločimo obvezno in prostovoljno zavarovanje za primer brezposlenosti. Prostovoljno zavarovanje, ki velja za samostojne obrtnike, se še ne more izvajati, ker še niso v skladu s 15. členom navedenega zakona določeni natančnejši pogoji za to zavarovanje. Ne glede na to pa so samostojni obrtniki zavarovani za primer brezposelnosti, ker po zakonu o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/90) plačujejo tudi prispevek za zaposlovanje. Zato so v primeru brezposelnosti upravičeni do denarnega nadomestila, če se brez svoje krivde ali proti svoji volji znajdejo brez zaposlitve. V primeru odjave obrti obrtnik ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, če je z opravljanjem obrtne dejavnosti ustvarjal takšen dobiček, ki mu je zagotavljal materialno in socialno varnost. Toženi organ ugotavlja na podlagi zapisnikov pristojnega upravnega organa za javne prihodke, da je tožnik v letu 1991 ustvaril 277.787,00 SIT dobička, v letu 1992 - do 29.2.1992, ko je prenehal opravljati samostojno gostinsko dejavnost, pa 568.444,00 SIT dobička. Dobiček v navedeni višini je tožniku omogočal nadaljevanje obrtne dejavnosti. Zato se ne more šteti, da je tožnik brez svoje krivde oziroma proti svoji volji ostal brez zaposlitve. Tožnik v tožbi navaja, da mu ni znano, na kateri podlagi je tožena stranka ugotovila, da je ustvaril dobiček v navedeni višini. Če bi bilo to res, ne bi odjavil obrti in ostal brez zaposlitve. Tožnik ni ustvaril leta 1992 568.444,00 SIT dobička, ampak 198.374,00 SIT izgube. Tožena stranka ni imela nobene dejanske in pravne podlage za svoje zaključke. Ker ni ugotovila resničnega stanja stvari, je nepravilno uporabila materialni zakon. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pomotoma ugotovila, da je tožnik v letu 1992 ustvaril 568.444,00 SIT dobička, ker je zapisnik oz. fotokopija zapisnika uprave za javne prihodke z dne 29.6.1992 zelo slaba oz. nečitljiva. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja je od pristojne uprave za javne prihodke pribavila odločbi, s katerima je bil tožniku odmerjen davek od dejavnosti. Iz teh odločb izhaja, da je tožnik v letu 1991 v svoji obrtni dejavnosti ustvaril dobiček v višini 457.783,00 SIT, v letu 1992 pa v višini 106.591,00 SIT. Predlaga, da se iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi, tožba zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da je samostojni obrtnik upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, če pride do odjave obrti iz objektivnih vzrokov - tako, da se torej brez svoje krivde ali proti svoji volji znajde brez zaposlitve. Pri tem je ustvarjeni dobiček, ki je obrtniku omogočal nadaljnje opravljanje obrtne dejavnosti lahko eden od pomembnih, ne pa tudi edini kriterij za ugotavljanje ali je do odjave obrti prišlo brez krivde obrtnika. Ugotavljanje višine ustvarjenega dobička pa je predhodno vprašanje, ki sicer spada v pristojnost drugega upravnega organa (144. člen zakona o splošnem upravnem postopku).

Sklep tožene stranke, da je tožnik v letu 1992 ustvaril 568.444,00 SIT dobička in da zato ne izpolnjuje enega od osnovnih pogojev za priznavanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, nima podlage v zbranih dokazih. Iz zapisnika izpostave Republiške uprave za družbene prihodke z dne 29.6.1992, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, po mnenju sodišča izhaja, da je tožnik po napovedi ustvaril 189.374,00 SIT izgube, po ugotovitvi organa pa dobiček v višini 68.444,00 SIT (znak + pred številko 68.440,00 je toženi organ štel za številko 5).

V odgovoru na tožbo pa se tožena stranka sklicuje na nove dokaze, ki jih je pribavila že po izdaji izpodbijane odločbe in v katerih so navedeni povsem drugačni zneski tožnikovega dobička, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Iz teh odločb davčnega organa tudi ni razvidno ali gre za dokončne odločbe ali pa jih je tožnik izpodbijal s pritožbo.

Sodišče tako ugotavlja, da je dejansko stanje ugotovljeno v izpodbijani odločbi glede bistvenih okoliščin nepopolno in v nasprotju s podatki v spisih. Zato je na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena iz razloga po 3. točki 10. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).