Jedro

Škoda pri kršitvah pogodbene obveznosti se praviloma kaže v obliki stroškov, ki so pogodbi zvesti stranki nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma ji ne bi nastali, če bi druga stranka v celoti pravočasno in pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Nastanek škode zaradi neuporabe avtomobila bi toženka lahko preprečila le tako, da bi tožnici za čas popravila oziroma za čas reševanja zahtevka za garancijo omogočila uporabo drugega vozila. Toženka je tožnici to omogočila le v prvem letu po zahtevku iz naslova garancije, v obdobju po tem pa ji je dolžna povrniti škodo, ker avtomobila ni mogla uporabljati. Škoda zaradi nemožnosti uporabe avtomobila so stroški najema drugega avtomobila.

Škoda zaradi neuporabe vozila začne nastajati z dnem, ko ga oškodovanec ni več mogel uporabljati oziroma, v konkretnem primeru, z dnem, ko je toženka tožnici odvzela nadomestno vozilo in traja, kot to izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določil, do izvršitve njene obveznosti vrnitve oziroma zamenjave vozila.

Oškodovanec pravico ima le do najema vozila, ki je enakovredno njegovemu.

Od ugotovljenega zneska odškodnine, ki pokriva stroške najema, je treba odšteti stroške, ki se jim je oškodovanec zaradi neuporabe svojega vozila izognil.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sodba in sklep se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 17.778,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. S sklepom pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 25,60 EUR.

2. Pravdni stranki sta proti sodbi vložili pravočasni pritožbi, tožeča stranka pa tudi proti stroškovnemu sklepu.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačno uporabljenega materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo obrestni del zahtevka. Prav tako sodba nima razlogov o višini določene odškodnine v času od 19. 10. 2015 do konca leta v znesku 1.406,00 EUR, nato od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2018 po 5.280,00 EUR letno in nato od 1. 1. 2019 do 29. 5. 2019 v znesku 534,00 EUR. Sodišče bi lahko ves čas upoštevalo letno najemnino, ali pa ves čas dnevno. Tožena stranka bi morala tožnici ponuditi nadomestno vozilo brezplačno, ponudila pa ji ga je za 42 EUR na dan. Če bi se tožnica odločila za takšen najem, bi morala toženki plačati 55.356,00 EUR. Toženka bi morala tožnico opozoriti, da lahko pri njej dobi vozilo v dolgoročni najem pod ugodnejšimi pogoji. Ne vzdrži očitek sodišča, da bi se tožnica obogatila, če bi ji sodišče priznalo najemnino v znesku 41 EUR na dan. Zaradi takšne odločitve bo tožnica oškodovana, saj bo morala A. A. plačati 54.038,00 EUR. Nobene pravne podlage ni, da je sodišče izhajalo iz najema primerljivega vozila. Če je tožena stranka napisala, da znaša najem 42 EUR na dan, ni bila dolžnost tožnice, da bi preverjala njen cenik. Pravna podlaga za izračun odškodnine je najemna pogodba, ki je bila sklenjena z A. A. in je temeljila na ponudbi toženke. Za tožnico je bila sklenitev najemne pogodbe najboljša rešitev, saj nikjer ne bi dobila vozila v najem z odloženim plačilom. Toženka do 29. 5. 2019, ko je tožnici ponudila nadomestno vozilo, ni naredila ničesar, da bi zmanjšala škodo. Če bi tožnica uporabljala vozilo toženke na podlagi njenega dopisa z dne 9. 10. 2015 in ji plačevala dnevni najem, bi plačala 55.356,00 EUR. Vzrok za sklenitev navedene najemne pogodbe je v ravnanju toženke, ki je vozilo neupravičeno odvzela in zahtevala višjo najemnino za nadomestno vozilo.

4. V pritožbi zoper stroškovno odločitev tožnica navaja, da je sodišče napačno uporabilo četrti odstavek 163. člena ZPP, po katerem bi moralo sodišče v sodbi odločiti, katera stranka nosi stroške in v kakšnem deležu. V takšnem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Izpodbijana stroškovna odločitev je zato preuranjena in jo je treba razveljaviti. Prvostopenjsko sodišče pa ji tudi napačno ni priznalo strošek sestave obrazložene vloge z dne 25. 4. 2020. Ugotavlja, da je šlo za pisno napako v stroškovniku, saj gre za vlogo z dne 26. 2. 2020. 5. Toženka s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da pogodba med tožnico in A. A. za najem vozila ni navidezna. V postopku je bilo potrjeno, da gre med najemodajalcem in tožničinim sinom za prijateljsko navezo. Tožnica po zaključku najemnega razmerja ni še ničesar plačala za najem, čeprav bi morala stroške najema poravnati najkasneje do 28. 6. 2019. A. A. je tožnici zagotovil brezplačno uporabo vozila ali pa ji vozila sploh ni izročil v uporabo. Prav tako se ne strinja z odločitvijo, da tožnica lahko najema nadomestno vozilo več kot tri leta in sedem mesecev ter da je iz naslova nezmožnosti uporabe vozila upravičena do odškodnine, ki presega trikratnik vrednosti njenega vozila. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1802/2014 izhaja, da oškodovanec ne more imeti nadomestnega vozila v uporabi neomejeno dolgo, ampak le toliko časa, kot je običajno pri nas, da lahko nabavi novo vozilo. V svojih vlogah je navedla alternativne možnosti za toženkino ureditev mobilnosti, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Poudarja, da si moraš v primeru, ko veš, da boš brez vozila več let, v skladu z dolžnostjo zmanjševanja škode urediti mobilnost temu primerno. Sodišče napačno ni upoštevalo njenega ugovora, da je od priznanih zneskov najemnin potrebno odšteti zneske, ki jih je tožeča stranka prihranila, ker ni uporabljala svojega vozila, kot so stroški registracije, zavarovanja, vzdrževanja itd. Prav tako ni upoštevalo njenega ugovora, da tožnica ne more biti upravičena najemati nadomestno vozilo od 9. 8. 2018 dalje, ko ji je ponudila drugo vozilo kot izpolnitev po sodbi, pa tožnica izpolnitve ni sprejela. Tožnica namreč ne more biti upravičena najemati nadomestno vozilo, če ji je tožena stranka kot izpolnitev ponudila ustrezno drugo novo vozilo, toženka pa je ponudbo neupravičeno zavrnila. Toženka je prišla v upniško zamudo, zato od tedaj dalje ni več upravičena zahtevati nikakršne nadaljnje škode.

6. Toženka je tudi odgovorila na pritožbo tožnice in pritožbenemu sodišču predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni, enako tudi tožničina pritožba zoper stroškovni sklep.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v mesecu oktobru 2014 zoper toženko uveljavljala zahtevek iz naslova garancije za brezhibno delovanje osebnega vozila znamke X, ki ga je od nje kupila v letu 2009. Zaradi okvare vozila, po kateri avtomobil ni bil vozen, je od toženke zahtevala popravo oziroma zamenjavo vozila. Po zavrnitvi zahtevka iz naslova garancije je tožnica svojo pravico uveljavljala s tožbo. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1103/2015 z dne 21. 4. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2205/2017 z dne 20. 6. 2018 je bilo toženki naloženo, da je dolžna tožnici izročiti novo vozilo z enakimi karakteristikami, kot je bilo kupljeno vozilo.

9. Takoj po vložitvi zahtevka iz naslova garancije je tožnica toženki zagotovila nadomestno vozilo, ki ga je tožnica uporabljala eno leto, nato pa je toženka od nje zahtevala, da ga 12. 10. 2015 vrne, sicer ji bodo zaračunavali dnevni najem v višini 42 EUR. Tožnica je takoj po vrnitvi nadomestnega vozila sklenila najemno pogodbo z A. A., ki ji je dal v uporabo vozilo Y za ceno 41,00 EUR dnevno. Najeto vozilo je uporabljala do 29. 5. 2019 (torej tudi še v času po pravnomočnosti sodbe na izročitev novega vozila do katere realizacije še vedno ni prišlo), ko ji je toženka izročila drugo nadomestno vozilo. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo 54.038,00 EUR (po ceni dnevnega najema 41,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.091,00 EUR od 27. 12. 2015 do 17. 4. 2017, od zneska 22.468,00 EUR od 18. 4. 2017 do 7. 12. 2018, od zneska 47.437,00 EUR od 8. 12. 2018 do 25. 2. 2020 in od zneska 54.038,00 EUR od 26. 2. 2020 do plačila. Tako strukturirani tožbeni zahtevek v obrestnem delu je posledica njegovega trikratnega zvišanja tekom prvostopenjskega sodnega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnici za čas od vrnitve nadomestnega vozila toženki 12. 10. 2015 do toženkine ponovne izročitve nadomestnega vozila tožnici 29. 5. 2019 pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila. Z izvedencem avtomobilske stroke B. B. je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je cena najema vozila, kakršnega je tožnica kupila pri toženki, 19,00 EUR na dan oziroma 133,00 EUR na teden, 440,00 EUR na mesec in 5.280,00 EUR na leto. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici za čas od 19. 10. 2015 do vključno 28. 5. 2019 povrniti denarno odškodnino, nastalo zaradi neuporabe vozila v skupnem znesku 17.778,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Pritrditi je treba tožničinemu pritožbenemu očitku, da izpodbijana odločitev glede zavrnitve obrestnega dela tožbenega zahtevka ne vsebuje nobenih razlogov. V tem delu se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritrditi je treba tudi tožničinemu pritožbenemu očitku, da je izpodbijana sodba obremenjena z isto kršitvijo v odločitvi o višini odškodnine za leti 2015 in 2019, saj iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, ali sta zneska 1.406 in 532 izračunana na podlagi upoštevanja višine dnevne, tedenske, mesečne ali morda letne najemnine. Tudi v tem delu zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ga uveljavlja tožnica, je tako podan, podana pa sta tudi pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ju uveljavlja toženka.

12. Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz pogodbenega razmerja med strankama, zato gre za poslovno odškodninsko obveznost, ne pa za neposlovno, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Podlaga za nastanek poslovne odškodnine odgovornosti je določena v 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Oškodovanec je upravičen zahtevati povrnitev škode ob izpolnjenosti naslednjih pogojev: da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, ali jo je izpolnil z zamudo, da je oškodovanec zaradi tega utrpel škodo in da obstaja vzročna zveza med dolžnikovo kršitvijo in nastalo škodo. Toženka je z neizpolnitvijo pogodbene zaveze iz garancijske izjave kršila pogodbeni dogovor. Protipravnost je torej nastopila v pojavni obliki kršitve pogodbene obveznosti. Da je toženka kršila svojo pogodbeno obveznost ni sporno, izhaja pa tudi iz omenjene pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1103/2015 z dne 21. 4. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2205/2017 z dne 20. 6. 2018. 13. Škoda pri kršitvah pogodbene obveznosti se praviloma kaže v obliki stroškov, ki so pogodbi zvesti stranki nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma ji ne bi nastali, če bi druga stranka v celoti pravočasno in pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. OZ v drugem odstavku 482. člena tudi izrecno določa, da ima kupec pravico do povračila škode od prodajalca, ki mu je nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo do njune izvršitve. Enaka zaveza izhaja tudi iz določil Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki ureja t.i. obvezno garancijo, ki nastane neposredno na podlagi zakona že s tem, ko da proizvajalec v promet (prodajo) blago (stvari), za katero zakon določa obvezno garancijo (zavezo) za brezhibno delovanje. Po določilu 21.c člena ZVPot proizvajalec oziroma pooblaščeni servis lahko potrošniku za čas popravila blaga, za katerega je bila izdana obvezna garancija, zagotovi brezplačno uporabo podobnega proizvoda. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da ima potrošnik v primeru, če mu proizvajalec ne zagotovi nadomestnega proizvoda v začasno uporabo, pravico uveljavljati škodo, ki jo je utrpel, ker proizvoda ni mogel uporabljati od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve.

14. Nastanek škode zaradi neuporabe avtomobila bi torej toženka lahko preprečila le tako, da bi tožnici za čas popravila oziroma za čas reševanja zahtevka za garancijo omogočila uporabo drugega vozila. Toženka je tožnici to omogočila le v prvem letu po zahtevku iz naslova garancije, v obdobju po tem pa ji je dolžna povrniti škodo, ker avtomobila ni mogla uporabljati. Škoda zaradi nemožnosti uporabe avtomobila so stroški najema drugega avtomobila.

15. Glede na pritožbene navedbe toženke se najprej izpostavlja vprašanje obdobja obstoja njene odškodninske obveznosti oziroma trajanja škodnega primera. Škoda zaradi neuporabe vozila začne nastajati z dnem, ko ga oškodovanec ni več mogel uporabljati oziroma, v konkretnem primeru, z dnem, ko je toženka tožnici odvzela nadomestno vozilo in traja, kot to izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določil, do izvršitve njene obveznosti vrnitve oziroma zamenjave vozila. Toženka je v postopku zatrjevala, da je v skladu z omenjeno pravnomočno sodbo II P 1103/2015 9. 8. 2018 ponudila tožnici drugo (novo) vozilo istih karakteristik, kot je bilo kupljeno, tožnica pa je takšno izpolnitev zavrnila. Napačno je stališče iz izpodbijane sodbe, ki navedene dejanske okoliščine ni štelo za pravno relevantno. Če je bila tožničina zavrnitev izpolnitve toženke, določene z omenjeno sodbo, neutemeljena, od 9. 8. 2018 dalje ni upravičena do povrnitve škode, saj v toženkinem ravnanju ne bi bilo več protipravnosti, z odpadom tega pogoja odškodninskega delikta pa tudi ne več njene odškodninske obveznosti. V tem delu je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar kaže na utemeljenost toženkinega uveljavljanja teh pritožbenih razlogov.

16. Drugo odločilno vprašanje je višina odškodnine, ki naj zaradi nemožnosti uporabe svojega vozila pripade oškodovancu. Po stališču sodišča prve stopnje, ki se je pri tem sklicevalo na utečeno sodno prakso, je odškodnina enaka stroškom najema primerljivega nadomestnega vozila. Tožnica v pritožbi vztraja, da bi ji moralo sodišče kot odškodnino za neuporabo avtomobila prisoditi znesek, ki se ga je s pogodbo o najemu zavezala plačati A. A. za najem njegovega avtomobila. Po tej je dnevni strošek najema 41 EUR, kar je za 1 EUR manj, kot bi znašal dnevni strošek najema avtomobila pri toženki (42 EUR). Po drugi strani pa tudi toženka v pritožbi vztraja, da bi morala tožnica ob upoštevanju dolžnosti zmanjševanja škode, svojo mobilnost urediti dolgoročno (z nakupom drugega vozila na leasing, na kredit, …) ne pa z najemom.

17. Glede obsega odškodninske odgovornosti za kršitev pogodbe velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine. Z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo. Načelo popolne povrnitve škode želi upniku z denarno odškodnino nadomestiti korist od pogodbe, ki je ni dobil od dolžnika. Gre za izpolnitveni interes oziroma za pozitivni pogodbeni interes.1 Navedeno načelo pa ima v OZ omejitev. Po 1. odstavku 243. člena OZ ima upnik oziroma pogodbi zvesta stranka pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Nedvomno je toženka, potem, ko je tožnici odvzela nadomestno vozilo, morala pričakovati, da bo tožnica škodo zaradi neuporabe vozila odpravljala z najemom drugega vozila. Pričakovanja, da bo tožnica zaradi dolgotrajnega protipravnega stanja (koliko časa bo to trajalo nobena od pravdnih strank vnaprej ni mogla vedeti), ki ga je povzročila toženka, škodo odpravljala na načine, ki jih je v tej pravdi predlagala toženka in ki izhajajo iz retrospektivnega gledanja na položaj, ki je nastal leta 2015, niso realna. Nobenega načelnega razloga ni, da bi se izpad rabe, ki ga je povzročila odgovorna oseba, povrnil v manjši meri, tudi če mora odgovorna oseba kot odškodnino za najem nadomestnega vozila plačati več od vrednosti oškodovančevega vozila.2

18. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini stroškov najema vozila. Tudi pri prisoji teh veljajo omejitve. Prva in samoumevna omejitev je, da ima oškodovanec pravico le do najema vozila, ki je enakovredno njegovemu. V skladu z dolžnostjo zmanjševanja škode mora oškodovanec ravnati razumno, kar utegne od njega zahtevati primerjavo ponudb nadomestnih vozil na trgu.3 Iz določbe 4. odstavka 243. člena OZ izhaja, da je pogodbi zvesta stranka dolžna uveljaviti vse razumne ukrepe, da bi se škoda, ki jo je kršitev povzročila, zmanjšala, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Toženka je utemeljeno zahtevala, da se odškodnina v višini najemnine za dnevni najem 41 EUR po najemni pogodbi med tožnico in A. A. za avtomobil Y zmanjša. Po ugotovitvah sodnega izvedenca avtomobilske stroke najeti avtomobil ni primerljiv s tožničinim, saj gre za športni coupe, dvosed, z izredno močnim motorjem (3498 ccm, 206 do 241 kW). Sodišče prve stopnje je s pomočjo omenjenega izvedenca ugotovilo, da bi bil strošek najema vozila, kot ga je imela tožnica, 19 EUR na dan, na teden 133 EUR, na mesec 440 EUR in 5.280 EUR na leto. Tožnica je s sklenitvijo pogodbe o najemu vozila za 41 EUR na dan postopala v nasprotju z načelom iz navedenega 4. odstavka 243. člena OZ. Posledice neskrbnega ravnanja (6. člen OZ) pri sklenitvi takšne pogodbe mora zato nositi sama. Neutemeljene so zato tožničine pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri prisoji odškodnine izhajati iz sklenjene pogodbe o najemu avtomobila.

19. Utemeljen je pritožbeni očitek toženke, da bi moralo prvostopenjsko sodišče od zneska priznanih najemnin odšteti stroške vzdrževanja, registracije in zavarovanja vozila. Za zavrnitev navedenega toženkinega ugovora izpodbijana sodba ne vsebuje razumljivih razlogov (tč. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da ti stroški ne sodijo v najem. Opozoriti je treba na stališče sodne prakse in teorije, da je treba od ugotovljenega zneska odškodnine, ki pokriva stroške najema, odšteti stroške, ki se jim je oškodovanec zaradi neuporabe svojega vozila izognil.4 Če bi uporabljal svoje vozilo, bi imel stroške, ki jih izpostavlja toženka. Ker ga ni uporabljal, je te stroške prihranil. V določbah, ki se nanašajo na poslovno odškodninsko obveznost je tudi izrecno določeno, da je treba pri odmeri odškodnine, če je pri kršitvi obveznosti za upnika poleg škode nastala tudi kakšna korist, to primerno upoštevati (3. odstavek 243. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo toženkinega ugovora o zmanjšanju odškodnine za omenjene stroške. Ker jih ni ugotavljalo, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

20. Glede na gornje razloge se pritožbi izkažeta za utemeljeni, zato je bilo treba izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (354. in 355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljenih pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj bi v nasprotnem primeru kršilo pravico strank do pritožbe, hkrati pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene kršitve določb postopka, ugotoviti, ali je toženka 9. 8. 2018 izpolnila svojo obveznost po omenjeni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero ji je bilo naloženo, da tožnici izroči novo vozilo z enakimi značilnostmi kot prejšnje, po ugotovitvi obdobja toženkine kršitve pravice do uporabe vozila, ugotoviti stroške, ki jih je zatrjevala toženka in se jim je tožnica zaradi neuporabe svojega vozila izognila, ter jih odšteti od ugotovljenega zneska najemnine za primerljivo vozilo.

21. Razveljavitev sodbe je pogojevala tudi razveljavitev sklepa o stroških, glede katerega tožnica sicer pravilno opozarja na napačno uporabo četrtega odstavka 163. člena ZPP.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2/2016, str. 268. 2 Primerjaj Možina Damjan, Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil, Pravni letopis 2010, str. 132-133. 3 Možina prav tam, str. 131 4 Možina, prav tam, str. 132.