Jedro

Ko je bilo ugotovljeno, da toženec ni imetnik stanovanjske pravice za sporno stanovanje, je treba pritrditi stališču izpodbijane sodbe, da toženec ni pasivno legitimiran za tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se tožencu odpove stanovanjsko razmerje za trosobno stanovanje in da mora toženec to stanovanje izprazniti ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Odločitev je utemeljilo s tem, da toženec ni pasivno legitimiran za navedeni zahtevek, ker ni imetnik stanovanjske pravice za to stanovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritrdilo je pravni presoji sodišča prve stopnje, ki je bila s pritožbo edina izpodbijana.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot zgrešeno graja pravno presojo sodišča druge stopnje, da tuj državljan po ZSR ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Navaja še, da je toženec solastnik nove hiše do 3/4, medtem ko je hčerka solastnica do 1/4. Stavbno parcelo je podedoval po ženi. Stanovanjsko razmerje je bilo tožencu pravilno odpovedano. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Toženec na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) ni odgovoril, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo.

V tej revizijski sodbi so uporabljene določbe ZSR (zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 35/82 in 14/84) v skladu z določbo 158. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS 18/91-I).

Revizijska graja uporabe materialnega prava ne upošteva ugotovljene dejanske podlage sodbe in je zato neutemeljena. V pravdi je bilo sporno, kdo je postal imetnik stanovanjske pravice po smrti A, kateri je tožeča stranka dodelila sporno stanovanje (z odločbo z dne 26.11.1975, kakor je navedla v tožbi) in ki je po navedbi tožene stranke (l.št. 11 spisa), kateri tožeča stranka ni ugovarjala, umrla 8.2.1987. Sporno je bilo, ali je postal imetnik stanovanjske pravice toženec ali pa njegova hči B, katero je tožeča stranka najprej tudi tožila s tožbo v tej pravdi, pa nato tožbo zoper njo umaknila. Toženec je glede tega spornega dejstva mdr. navajal (v pritožbi zoper prvo prvostopno sodbo, l.št. 29), da je tožeča stranka po smrti A v svojih evidencah ves čas vodila kot imetnico stanovanjske pravice B, ki je ves čas tudi plačevala stanarino, pri čemer se je skliceval tudi na pritožbi priložene položnice.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani sodbi ugotovilo, da je v skladu z določbo 18. člena ZSR (po smrti A) pridobila stanovanjsko pravico toženčeva hčerka B - in se pri tem sklicevalo na to, da so se na njeno ime glasili tudi računi za posamezne storitve. Iz citirane formulacije ugotovitve, da je po smrti A postala imetnica stanovanjske pravice B, nedvoumno sledi, da gre (tudi) za dejansko ugotovitev in ne morda le za pravno presojo položaja, ki je nastal, ko je umrla imetnica stanovanjske pravice A, v spornem stanovanju pa sta po navedbi tožeče stranke (nezanikani s toženčeve strani) ostala vdovec toženec in njegova (ter pokojninčina) hči B. Kakor hitro pa gre za dejansko ugotovitev v sodbi prve stopnje, ki je sodišče druge stopnje ni preskušalo (ker tožeča stranka s pritožbo ni uveljavljala pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ampak le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava), moralo pa jo je upoštevati kot podlago svoje odločitve - jo mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoje, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Zmotna uporaba materialnega prava je tudi edini uveljavljani revizijski razlog (neglede na to, da dejanske podlage pravnomočne sodbe po določbi člena 385.3 ZPP niti ni dovoljeno izpodbijati z revizijo). Odločilna (v pomembnem delu dejanskaĐ) ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je po smrti A postala imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje B, je narekovala pravno presojo, ki jo pomeni izpodbijana pravnomočna zavrnilna sodba. Stanovanjsko razmerje je bilo po določbi 60. člena ZSR (nanj se je sklicevala tožeča stranka v tožbi) mogoče odpovedati le imetniku stanovanjske pravice in zaradi take odpovedi le od njega zahtevati izpraznitev stanovanja. Ko je bilo ugotovljeno, da toženec ni imetnik stanovanjske pravice za sporno stanovanje, je treba pritrditi stališču izpodbijane sodbe, da toženec ni pasivno legitimiran za tožbeni zahtevek tožeče stranke. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodba ne pomeni materialnopravno zmotne sodbe.

Glede na doslej obrazložena stališča revizijskega sodišča pa se je izkazalo, da za revizijsko presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne sodbe ni odločilno, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da toženec po ženini smrti niti ni mogel postati imetnik stanovanjske pravice, ker je tujec, državljan Republike Italije, stanovanjsko pravico pa je lahko po ZSR pridobil le naš državljan. Zato na revizijsko grajo tega pravnega stališča sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče ne odgovarja.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker odgovora na revizijo ni bilo.