Jedro

KZ-1 v prvem odstavku 299. člena grožnjo in silo določa kot dve samostojni izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja, zatorej zadostuje, da storilec kaznivo dejanja stori bodisi z grožnjo, bodisi s silo. Ker iz konkretnega opisa izhaja uporaba sile, t. j. razpršitev čistila v obraz (oči) in telo obeh policistov, manjko opisa grožnje, ki sicer izhaja iz abstraktnega dela obtožbe, na ustrezen opis znakov predmetnega kaznivega dejanja ne vpliva, saj opis uporabe sile zadostuje. Sila ne pomeni zgolj fizične sile. Sila je, med drugim, ravnanje, s katerim je posamezniku onemogočen ali vsaj otežen voljni nadzor. Teorija grožnjo in silo povezuje na način, da grožnja prerase v kompulzivno silo, če je podkrepljena z uporabo nevarnega sredstva ali s telesnim gibom, ki lahko pomeni začetek uporabe sile. Pršenje čistila v oči in telo, ki ga tožilec v konkretnem delu opiše kot nevarno sredstvo, je ustrezen in potreben opis zakonskega znaka sile. Ali je konkretno čistilo res nevarno sredstvo, glede na njegove kemične sestavine in učinkovanje, je stvar presoje zbranih dokazov, ki je v fazi ugovornega postopka ni moč dati, saj je pridržana razpravnemu senatu, če in ko bo prišlo do glavne obravnave.

Pritrditi je tudi pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo znaki nobenega kaznivega dejanja, saj je v opisu prepoznati tudi vse znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 300. člena KZ-1, če bi se izkazalo, da policista obdolžencu še nista uspela povedati, zakaj sta prišla in z uradnim dejanjem, torej zbiranjem obvestil, še nista začela. In nazadnje je moč pršenje nevarnega sredstva v oči prepoznati tudi v drugih kaznivih dejanjih, saj se z očitanim ravnanjem posega v telesno integriteto, življenje in telo posameznika.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka odločilo, da se ob reševanju ugovora obdolženca obtožba zoper obdolženega A. A., ki mu očita storitev kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep je zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, pritožbo vložila državna tožilka. Predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani skladno s tretjim odstavkom 402. člena ZKP pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugovor obdolženca zoper obtožnico zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni dopustilo obtožbe zoper obdolženca iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker opis obdolžencu očitanega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Svojo odločitev je sprejelo ob presoji, da iz konkretnega opisa ni razvidno in opisano kakšno silo oziroma grožnjo naj bi obdolženi uporabil zoper policista, ki sta opravljala uradne naloge oziroma uradna dejanja. Škropljenje policista po obrazu in telesu s čistilom Cillit bang (v nadaljevanju čistilo), ki je nevarno sredstvo, po mnenju prvostopenjskega sodišča ne predstavlja grožnje oziroma sile, potrebne za izvršitev predmetnega kaznivega dejanja. Stališču prvostopenjskega sodišča utemeljeno nasprotuje državna tožilka.

5. ZKP v 279. členu določa, da senat pri izdaji sklepa po 277. členu ZKP ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici. Sodišče je tudi sicer vezano le na konkreten opis dejanja, iz katerega morajo izhajati vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Državna tožilka utemeljeno opozarja, da je razpršitev čistila po obrazu (očeh) in telesu obeh oškodovancev – policistov že uporaba sile in ne le grožnja.

6. KZ-1 v prvem odstavku 299. člena grožnjo in silo določa kot dve samostojni izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja, zatorej zadostuje, da storilec kaznivo dejanja stori bodisi z grožnjo, bodisi s silo. Ker iz konkretnega opisa izhaja uporaba sile, t. j. razpršitev čistila v obraz (oči) in telo obeh policistov, manjko opisa grožnje, ki sicer izhaja iz abstraktnega dela obtožbe, na ustrezen opis znakov predmetnega kaznivega dejanja ne vpliva, saj opis uporabe sile zadostuje. Sila ne pomeni zgolj fizične sile, kot to napačno razume prvostopenjsko sodišče. Sila je, med drugim, ravnanje, s katerim je posamezniku onemogočen ali vsaj otežen voljni nadzor. Teorija grožnjo in silo povezuje na način, da grožnja prerase v kompulzivno silo, če je podkrepljena z uporabo nevarnega sredstva ali s telesnim gibom, ki lahko pomeni začetek uporabe sile.1 Pršenje čistila v oči in telo, ki ga tožilec v konkretnem delu opiše kot nevarno sredstvo, je ustrezen in potreben opis zakonskega znaka sile. Ali je čistilo res nevarno sredstvo, glede na njegove kemične sestavine in učinkovanje, je stvar presoje zbranih dokazov, ki je v fazi ugovornega postopka ni moč dati, saj je pridržana razpravnemu senatu, če in ko bo prišlo do glavne obravnave. Pritožbeno sodišče zato zavrača obširno razlogovanje prvostopenjskega sodišča o pomenu in vsebini deklaracije proizvajalca čistila. Podatki v spisu, na katere se sklicuje tudi tožilka, so dokaz, ki ga v ugovornem, materialnem preizkusu obtožnice ni moč uporabiti na način, kot to izhaja iz prvostopenjskega sklepa.

7. Pritrditi je tudi pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo znaki nobenega kaznivega dejanja, saj je v opisu prepoznati tudi vse znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 300. člena KZ-1, če bi se izkazalo, da policista obdolžencu še nista uspela povedati, zakaj sta prišla, in z uradnim dejanjem, torej zbiranjem obvestil, še nista začela. In nazadnje je moč pršenje nevarnega sredstva v oči prepoznati tudi v drugih kaznivih dejanjih, saj se z očitanim ravnanjem posega v telesno integriteto, življenje in telo posameznika.

8. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek, t. j. v fazo odločanja o ugovoru, saj se v izpodbijanem sklepu do vseh ugovornih navedb obdolženca ni opredelilo.

1 Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2001, str. 126.