Jedro

Samo spuščanje po lestvi oz. sestopanje z nje ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, tudi v primeru, da bi tožnik opravljal delo na višini - pa ga ni.

Opustitev usposabljanja tožnika za delo na višini bi sicer lahko bil eden izmed (pravno neupoštevnih) pogojev za nastanek škode, vendar ne predstavlja neposrednega vzroka za tožnikovo poškodbo. Do te je prišlo v posledici zdrsa lestve pri sestopanju z nje. Pravno upoštevne vzroke poškodovanja bi torej lahko predstavljali neustrezni delovni pripomočki oziroma delovno okolje, česar dokazni postopek ni potrdil. Nasprotno, razkril je, da je bila lestev primerna in da so bili na voljo še drugi, ustreznejši delovni pripomočki (viličar in dvižna košara), kot tudi zagotovljeni vedri za čiščenje mastnih tal. Tožniku tako ni uspelo dokazati opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna stranskemu intervenientu poravnati 836,68 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na povrnitev odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči 4. 11. 2020 pri zavarovancu toženke (stranskemu intervenientu) in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke ter stranskega intervenienta.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

Sodišču prve stopnje očita, da se ni jasno izreklo, ali tožnikovo delo na lestvi (tj. iskanje porezilnega orodja na stojni višini 2,50 m in 2,70 m) ocenjuje za nevarno. Čeprav sestopanje po lestvi samo po sebi ni nevarno, takšno postane pri sestopanju z višine nad 2 m. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ne gre za opravljanje nevarne dejavnosti. Bistven element opredelitve nevarne dejavnosti je namreč višina, s katere se sestopa z lestve (pri čemer se sklicuje na sklep VSRS VIII Ips 196/2017 z dne 21. 11. 2017). Že sama hoja po lestvi na višini nad 2 m je nevarna dejavnost. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi nepravilnih dejanskih ugotovitev (npr. da tožniku ni bilo odrejeno delo na višini; da mu je bil oz. bi mu moral biti znan primeren način iskanja orodja na tretji polici regala z viličarjem oz. dvižno košaro) sprejelo napačen materialnopravni zaključek, da je podan razlog oprostitve (objektivne) odgovornosti po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika2. Tožnikovo ravnanje bi moralo biti za zavarovanca toženke nepričakovano in neizogibno, vendar v sodbi sodišče prve stopnje tega ne upošteva in ne obrazloži. Ne zadošča zgolj domnevno samovoljno postopanje oškodovanca izven delovnih dolžnosti. Sploh upoštevaje, da je tožnik v preteklosti vsaj trikrat tedensko iskal porezilno orodje v skladišču, da se je sam ponudil, da ga poišče, da je bila lestev v skladišču prav s tem namenom in so jo v ta namen uporabljali vsaj še nekateri drugi delavci. Navedene okoliščine bi se lahko uporabilo kvečjemu za utemeljitev delne razbremenitve odgovornosti (po tretjem odstavku 153. člena OZ).

Nadalje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je okoliščine domnevnega neskrbnega ravnanja tožnika presojalo izjemno kritično, nasprotno pa pristransko vrednotilo ravnanje delodajalca. Predvsem glede tega, da bi tožniku moglo biti znano, da se za to delo uporablja dvižna košara. Sam je zatrjeval, da se na lestev ni vzpenjal samovoljno, ampak je šlo za običajno početje pri iskanju porezilnega orodja. Ni mu bilo znano, kje točno je orodje, zato se je povzpel na lestev. Nesporno je eden izmed načinov iskanja tudi z dvižno košaro, vendar viličar takrat ni imel časa. Da je bila lestev edina alternativa, je potrdila tudi priča A. A. Tožnikov neposredno nadrejeni B. B. pa je izpovedal tudi, da posebnih izobraževanj oz. navodil glede iskanja porezilnega orodja ni bilo, niti nista o tem s tožnikom nikoli govorila.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožniku delo na višini ni bilo odrejeno, kajti s strani neposredno nadrejene osebe dano izjavo je mogoče šteti za navodilo, pri čemer posebna odredba ni potrebna. V tem delu tudi ni pojasnilo, v čem je bil zaslišan B. B. prepričljivejši od tožnika. Nenazadnje je vzpenjanje na višino, če porezilnega orodja ni mogoče najti na regalih stojne višine, nujno smiselno povezano z iskanjem orodja. Ponovno poudarja, da zavarovanec toženke zakonske obveznosti po 5. členu Zakona o varstvu pri delu3 ni izpolnil. Ta pravi, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

V delu, kjer je presojalo krivdno odgovornost zavarovanca toženke, je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da ni vzročne zveze med opustitvijo usposabljanja tožnika za delo na višini in samim padcem. Sploh ker je ugotovilo, da je bila uporabljena prekratka lestev. Vse to bi tožnik (lahko) vedel, če bi ga delodajalec ustrezno usposobil. Prav okoliščina, da lestev ni segala meter čez rob regala, je izkustveno logično vplivala na zdrs. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri podlagi in zakaj bi se moral tožnik zavedati, da gre lahko z lestvijo le do višine enega metra. Kot tudi ne, zakaj bi moral vedeti, za kakšno delo je usposobljen. Izpit iz varnosti in zdravja pri delu ni bistven, ker ne vsebuje navodil glede dela na višini. Prav tako ni bistveno, da je tožnik sam kot delovodja izvajal ukrepe za varnost in zdravje pri delu. Kot je izpovedal tožnik, ni vedel, da potrebuje izpit za delo na višini. Prav tako tega ni vedel neposredno nadrejeni B. B. Konkretnih navodil glede tega ni imel, nadzora pa tudi niso izvajali. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila skladiščna tla mastna, pa ni pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovem zatrjevanju, da mu prisotnost ročnega čistilca ni bila znana in da je bilo za čiščenje tal potrebno temeljitejše čiščenje. Vedro na fotografiji v prilogi C34 je jasno prinešeno pozneje, saj gre za fotografijo, ki je bila posneta po dogodku. V tem delu je sodišče nekritično in pristransko ovrednotilo pričevanja.

3.Toženka odgovora na pritožbo ni podala. Stranski intervenient pa je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ga je na dan škodnega dogodka neposredno nadrejeni poslal v skladišče poiskati porezilno orodje, ki se je nahajalo na regalu na višini več metrov. Za iskanje je uporabil lestev, ki je bila namenjena vzpenjanju na regal, jo nanj prislonil, preveril stabilnost in se vzpel. Pri spuščanju navzdol z orodjem mu je lestev zdrsnila in tožnik je z več kot dveh metrov padel na tla ter pri tem utrpel hude poškodbe. Zaradi dela na višini nad 2 m (nevarno delo), je vtoževal objektivno odgovornost delodajalca. Sočasno je zatrjeval še, da lestev ni imela protizdrsne zaščite, da so bila tla v skladišču mastna, da z ročnim čistilcem ni bil seznanjen, prav tako ne z načinom vzpenjanja z dvižno košaro. Ker ga delodajalec za delo na višini ni usposobil in je opustil zagotovitev varnega delovnega okolja ter varnega delovnega pripomočka, je vtoževal tudi njegovo krivdno odgovornost.

6.Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih4 v zvezi z določbami 131. - 189. Obligacijskega zakonika5, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo:

-da objektivna odgovornost zavarovanca toženke ni podana, ker ne gre za nevarno dejavnost, kljub nespornemu dejstvu, da je bila tožnikova stojna višina v času padca nad 2 m (sodna praksa je večkrat poudarila, da sestopanje po lestvi samo po sebi ni delo s povečano nevarnostjo),

-da delo na višini tožniku ni bilo odrejeno, za iskanje porezilnega orodja izrecna navodila oz. stalen nadzor niso bila potrebna, tožnik se je sam odločil, na kakšen način bo orodje iskal,

-da je bilo za iskanje porezilnega orodja na tretji polici regala predvidena predvsem uporaba viličarja oz. dvižne košare, uporaba lestve pa je bila dogovorjena le do višine 1 m,

-da je tožnik ravnal samovoljno, ko je za iskanje orodja uporabil neprimeren način ter se je kljub zavedanju, da za delo na višini ni usposobljen, odločil uporabiti lestev, ob hkratnem zavedanju, da so tla mastna,

-da so (hkrati) podani razlogi za izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, saj je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega dejanja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in bi ga lahko sam s pravilnim ravnanjem in postopanjem preprečil,

-da ni podana niti krivdna odgovornost zavarovanca toženke, saj ni storil oz. opustil nič takega, kar bi vzročno prispevalo k nastanku škodne posledice,

-da je uporabljena lestev ustrezala predpisom varstva pri delu,

-da je tožnik imel opravljen izpit iz varnosti in zdravja pri delu, pri čemer je bil sam tisti, ki je vedel, za kaj je usposobljen, in je bil v okviru usposabljanja za varnost in zdravje pri delu opozorjen, da lahko vsak opravlja zgolj dela, za katera je usposobljen.

7.Pritožbeno sodišče ugotovljena dejstva in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje sprejema za pravilna in življenjsko izkustvena. Da v konkretnem primeru objektivna odgovornost ni podana, poleg ugotovljenih dejanskih okoliščin potrjuje tudi jasna in ustaljena sodna praksa. V našem pravnem sistemu je krivdna odgovornost primarna oblika odškodninske odgovornosti, medtem ko je objektivna (strožja) odgovornost predvidena le izjemoma. Kot takšna ni uporabljiva za običajne nevarnosti, temveč le za stvari in dejavnosti, ki so že po svoji naravi (tako) nevarne oziroma iz katerih samih izhaja povečana škodna nevarnost (je del njihove biti).6 Za takšne nevarne stvari oz. dejavnosti je značilno, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati, niti njihove nevarnosti odkloniti, saj praviloma povzročajo škodne posledice. To izključuje primere, ko stvar ali dejavnost postaneta nevarni šele zaradi (nepravilnega ali nedopustnega) ravnanja ali opustitve oškodovanca (ali tretje osebe).

8.Samo spuščanje po lestvi oz. sestopanje z nje ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, tudi v primeru, da bi tožnik opravljal delo na višini - pa ga ni.7 Kot je izpostavljeno v zadevi VSL II Cp 197/2017, je tudi v konkretni zadevi pravno odločilno, da se je tožnik le spuščal po lestvi,8 pri tem pa (v nasprotju z zatrjevanim) s seboj ni nosil ničesar, saj porezilnega orodja ni našel. Tožnik v pritožbi izpostavlja VSRS sklep VIII Ips 196/2017, ki poudarja, da čeprav lestev sama po sebi ne predstavlja nevarne stvari, sestop z nje pa ne nevarne dejavnosti, takšna postane, ko gre za sestop z višine skoraj treh metrov. Gre za odločbo, ki odstopa od ustaljene sodne prakse in ki zaradi posebnih (in razlikovalnih) dejanskih okoliščin primera, ni primerljiva s konkretno zadevo. Tamkajšnji oškodovanec je opravljal delo na višini, do padca pa je prišlo, ko mu je zdrsnilo in je padel z najvišjega klina lestve. Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja, da je kljub nesporno ugotovljenemu dejstvu, da je bila tožnikova stojna višina v času padca nad 2 m, sam izpovedal, da lestev (in on z njo) ni takoj padla, ampak je sprva po regalih drsela.9

9.Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali tožnikovo delo na lestvi šteje za nevarno. O tem se je izreklo v 9. in 10. točki obrazložitve, kjer je svoje stališče podkrepilo z ustaljeno sodno prakso. Kot je pojasnilo kasneje v obrazložitvi, je tudi dejstvo, da tožniku delo na višini niti ni bilo odrejeno. Tako iz izpovedbe tožnika kot njemu neposredno nadrejenega B. B. izhaja, da je slednji le pripomnil, da bo treba nekoga poslati po manjkajoče orodje. Pri tem je njegova izpovedba, da tožniku ni naročil, naj orodje išče "na policah" oz. na tretji stalaži z uporabo lestve, bolj prepričljiva. Nadalje je še pojasnil (in to je ključno), da so bila orodja delno označena ter da je obstajala njihova evidenca, vendar tega porezilnega orodja v njej ni bilo navedenega, kar je povzročilo, da je bilo treba orodje iskati "na slepo".10 Njegova izpovedba je podprta s preostalimi izpovedbami, da gre za večje skladišče, kjer je bilo treba porezilno orodje praviloma šele poiskati, saj so bila običajno na regalih na vseh nivojih, tudi na tleh, kot je potrdil A. A.11 Življenjsko je torej zaključiti, da tožniku delo na višini ni bilo posebej odrejeno, saj položaj porezilnega orodja ni bil znan, očitno pa se je lahko nahajalo na kateri koli stalaži. Glede ustreznega in običajnega načina iskanja tega orodja, so priče soglasno izpovedale, da se je iskanje vedno začelo pri tleh, če pa je bilo treba na višino, so bili za to na voljo lestev, viličar in dvižna košara.12 Prav tako je bilo dogovorjeno, da se lestev uporablja le za vzpenjanje do višine približno 1 m, v vsakem primeru pa je delo na višini lahko opravljal le delavec, ki je za to usposobljen.13

10.Dvoma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik s pritožbenimi očitki ne vzbudi. Dokazni postopek je razkril, da je tožnik deloval izven svojih delovnih pristojnosti (samovoljno in brez opravljenega izpita za delo na višini), neskrbno in v neskladju z varnostnimi predpisi (ob zavedanju mastnih tal in obstoja primernejših načinov iskanja orodja) ter s tem sam povzročil nevarne okoliščine. Presoja, da bi bil zavarovanec toženke (tudi) v primeru opravljanja nevarnega dela oz. obstoja nevarne dejavnosti oproščen odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, zato ni utemeljena.14 Da je bilo takšno tožnikovo ravnanje za zavarovanca toženke nepričakovano, neizogibno in v nasprotju z življenjsko pričakovano previdnostjo, je obrazloženo v 13. in 15. točki obrazložitve sodbe.

11.S stališčem, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke, pritožbeno sodišče soglaša in sprejema razloge, na katerih temelji. Dodaja pa še, da je v konkretni zadevi treba razlikovati med vzroki in pogoji za nastanek škode, pri čemer je za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti pomembno le ravnanje (oz. opustitev), ki predstavlja odločilen vzrok nastanka škode.15 Opustitev usposabljanja tožnika za delo na višini bi sicer lahko bil eden izmed (pravno neupoštevnih) pogojev za nastanek škode, vendar ne predstavlja neposrednega vzroka za tožnikovo poškodbo. Do te je prišlo v posledici zdrsa lestve pri sestopanju z nje. Pravno upoštevne vzroke poškodovanja bi torej lahko predstavljali neustrezni delovni pripomočki oziroma delovno okolje, česar dokazni postopek ni potrdil. Nasprotno, razkril je, da je bila lestev primerna in da so bili na voljo še drugi, ustreznejši delovni pripomočki (viličar in dvižna košara), kot tudi zagotovljeni vedri za čiščenje mastnih tal. Tožniku tako ni uspelo dokazati opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke.

12.Tožnikova splošna usposobljenost za varnost in zdravje pri delu16 je narekovala (vsaj) ustrezno pripravo delovnega okolja. Ob zaznavi mastnih tal je življenjsko in delovno izkustveno pričakovati, da se jih predhodno počisti, predvsem pa, da se lestve na takšna tla ne postavlja. Nenazadnje mora vsak delavec svoje delo opravljati s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1). Ugotovitev, da bi tožnik z ustrezno mero pazljivosti in skrbnosti lahko preprečil delovno nesrečo, je zato pravilna. Očitki, da je sodišče prve stopnje v tem delu odločalo nekritično ali pristransko, niso utemeljeni, saj je dokazna ocena skrbna in prepričljiva, pritožba pa le izraža njeno nesprejemanje.

13.Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora v 15 dneh stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so, odmerjeno po Odvetniški tarifi:17 1125 točk po tar. št. 22/1 in 2% materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (v višini 18 točk) z 22% DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR priznani stroški skupaj znašajo 836,68 EUR.

-------------------------------