13. 5. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Nataša Sikošek, Krško, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 13. maja 2024

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 368/2020 z dne 2. 10. 2020 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1939/2019 z dne 12. 5. 2020 v zvezi z II. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1494/2018 z dne 19. 2. 2019 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je s toženo stranko (banko) 15. 7. 2008 sklenila kreditno pogodbo za nakup stanovanja v višini 82 tisoč švicarskih frankov, ki je predvidevala vračilo v 240 mesečnih anuitetah. V pravdnem postopku je pritožnica zahtevala ugotovitev ničnosti (notarskega zapisa) navedene kreditne pogodbe, povezanega sporazuma o zavarovanju ter neveljavnost in izbris hipoteke.

2.Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Opravilo je tudi presojo jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev na podlagi 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07 – v nadaljevanju ZVPot). Nepoštenost je presojalo na podlagi 24. člena navedenega zakona. Upoštevalo je tudi, da je ZVPot prenesel Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Tako se je v zvezi s presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti sklicevalo tudi na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2007.[1] Na temelju (i) jasnega besedila pogodbe (vključno z izjavo o prevzemu valutnega tveganja), (ii) enakovredne predstavitve kredita v EUR ter (iii) opozorila na možnost spremembe višine obroka zaradi valutnega in obrestnega tveganja, je sodišče štelo, da je banka izpolnila pojasnilno dolžnost.[2] Sodišče je na podlagi dokazne ocene zaslišanja prič zaključilo, da banka pritožnici ni zagotavljala minimalnega nihanja tečaja. Hkrati je ugotovilo, da so kreditojemalci v švicarskih frankih lahko dobili višji znesek kredita in je bil obrok tovrstnega kredita (ob ugodnejši obrestni meri) v izhodišču nižji od obroka kredita v EUR. Čeprav jasnost in razumljivost (izpolnjena pojasnilna dolžnost) po naziranju sodišča izključuje presojo nepoštenosti, je banka po presoji sodišča ravnala v dobri veri. V zvezi s tem je zapisalo, da pritožnica ni dokazala, da je banka ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi lahko vedela za znaten in dolgotrajen padec domače valute. Hkrati je tudi banka s sklenitvijo kredita prevzela valutno tveganje. Neravnotežje je po presoji sodišča nastopilo šele po sklenitvi pogodbe z uresničitvijo tečajnega tveganja, ki v trenutku sklenitve kreditne pogodbe ni bilo predvidljivo. Ker je bila obveznost za obe stranki določena v švicarskih frankih, po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ni bilo kršeno načelo enakovrednosti dajatev.

3.Pritožbeno sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Opozorilo je na načelno dopustnost pogodb v tuji valuti in vsebino opozorila, ki ga je po analogiji tudi za kredite v tuji valuti določala 9. točka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo in 111/07 – v nadaljevanju ZPotK). Štelo je, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati ustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Za zaključek o poštenem ravnanju banke po naziranju pritožbenega sodišča tudi ne zadostuje ugotovitev, da njeno ravnanje ni bilo (namenoma) zavajajoče in da ni zasledovala špekulativnih namenov. Po naziranju pritožbenega sodišča je banki moral biti poznan način delovanja kredita v tuji valuti in je bila sposobna ovrednotiti tudi možno okrepitev in oslabitev švicarskega franka. Ravno tako je bila po naziranju sodišča nepredvidljivost gibanja tečaja sestavni del tveganja, ki je obstajalo že ob sklenitvi pogodbe. Za odločitev pritožbenega sodišča je bilo ključno, da pritožnica ni dokazala znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da je banka v pritožbi v zvezi s tem navedla le, da že sorazmerno majhna, a tudi počasna (dolgotrajna), le nekaj odstotna apreciacija švicarskega franka v razmerju do EUR na letni ravni lahko v več letih pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so z vidika deleža razdolžnine in obresti nesorazmerni glede na višino krepitve tečaja. Pritožbeno sodišče je še navedlo, da pritožnica v zvezi z navedeno trditvijo ni predložila dokazov in te trditve ni ponazorila s (prepričljivim) izračunom na hipotetičnem (ali svojem) primeru. Presodilo je, da zato ni mogoč zaključek o tem, kolikšno je lahko táko povečanje glavnice, niti ni mogoča primerjava s kreditom v domači valuti. Cena kredita namreč ni odvisna le od vrednosti valute, ampak tudi od višine obresti, te pa so bile pri kreditu v švicarskih frankih nižje kot pri kreditu v EUR. Po presoji sodišča tako manjkajo podatki o "obnašanju" kredita v švicarskih frankih ob določenih spremembah tečaja, denimo o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita. Tožena stranka (banka) po presoji sodišča tudi ni mogla razumno pričakovati, da se pritožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe. Vrhovno sodišče je predlog pritožnice za dopustitev revizije zavrnilo.

4.Pritožnica se sklicuje na kršitev 14., 22., 23., 25., 33. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave. Sklicuje se na neizpolnjeno pojasnilno dolžnost, pri čemer meni, da je v postopku zatrjevala in izkazala tudi zavajajoča zagotovila v zvezi s trdnostjo valute švicarskega franka. Opozarja, da je v pritožbi izpodbijala tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v tej zvezi, do česar se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo. Sklicuje se na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je stranka dobila več kredita, če je bil nominiran v švicarskih frankih. Navaja, da je pomen njenih navedb presegal neizpolnjenost pojasnilne dolžnosti in se zato povezuje tudi s presojo nepoštenosti, do česar se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo. V tej zvezi opozarja tudi na lastne navedbe v postopku o konkurenčni prednosti, ki naj bi jo skušala banka doseči s krediti v švicarskih frankih. Sklicuje se na psevdo-aleatorno naravo obravnavane kreditne pogodbe, pri kateri naj bi bila banka popolnoma zavarovana (z izravnavo tveganj po bančnih predpisih), pritožnica z neomejenim valutnim tveganjem in omejeno zmožnostjo njegovega obvladovanja v dolgoročnem kreditnem razmerju pa ogrožena v smislu socialne varnosti in eksistence. Opozarja, da je v postopku vztrajala na objektiviziranem elementu dobre vere in nujnosti presoje znatnega ravnotežja z vidika (ne)ravnotežja pravic in obveznosti strank (v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS). Poudarja, da se vprašanje znatnega neravnotežja ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bila predmet pogodbe, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku.[3] Opozarja, da ni potrebno, da bi imel nedopusten pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije. Meni, da je pritožbeno sodišče odstopilo od navedenega izhodišča arbitrarno in v nasprotju s sodno prakso SEU. Poudarja, da mora sodišče presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja (na podlagi izhodišč Direktive 93/13/EGS) opraviti samostojno, vezano na konkretno sklenjeno pogodbo in ne v primerjavi z drugačnim hipotetičnim kreditom (v domači valuti).

5.Pritožnica opozarja, da je v pravdi podala konkretne navedbe glede tečajnih razlik in dolgovanih zneskov, pri čemer anuitetni način odplačevanja kredita v postopku ni bil sporen. Sodišči v pravdi naj se ne bi opredelili do njenih navedb (in dokaznega gradiva) o posebnih lastnostih švicarskega franka kot valute varnega zatočišča in preteklih trendov rasti navedene valute. Arbitrarno in v nasprotju z lastno prakso naj bi z zavrnitvijo njenega predloga za dopustitev revizije ravnalo tudi Vrhovno sodišče. Pritožnica navaja, da je slednje že v sodbi št. II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020 odnos med neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja opredelilo kot odnos vzroka in posledice. Ker pritožnica tveganja glede na asimetrijo informacij ni mogla ovrednotiti, naj bi bila ta povezava še posebej izrazita. Opozarja, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru izrecno štelo, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, a navedenega pri presoji nepoštenosti ni upoštevalo. Sodišča bi po mnenju pritožnice pri odločanju morala upoštevati, da je bil v kreditno pogodbo vnesen element neomejenega dolgoročnega tveganja, ki socialni vidik potrošnika kot kreditojemalca potiska v ozadje. Pritožnica meni, da je banka kljub zavedanju tveganja z neodgovornim kreditiranjem in brez seznanitve potrošnikov s tveganji ravnala nemoralno. Neomejeno tveganje je po mnenju pritožnice tudi v nasprotju s pričakovanjem povprečnega potrošnika po stabilnem kreditiranju nakupa stanovanjske nepremičnine v stabilnem, reguliranem in nadzorovanem bančnem okolju. Tak kredit kot bančni produkt – namesto da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, kar sta temeljna elementa dostojanstva človeka – lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube s tveganjem dolžniške spirale in revščine.

B.

6.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

7.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo v izpodbijanem delu sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Sodišče se je sklicevalo tudi na sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[2]Sodišče je sicer zapisalo tudi, da naj bi procesno breme pojasnilne dolžnosti na temelju ugotovljenih dejstev prešlo na pritožnico, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.

[3]Pritožnica se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Constructora Principado, C-226/12, z dne 16. 1. 2014; Banco Primus, C-421/14, z dne 26. 1. 2017; Aziz, C-415/11, z dne 14. 3. 2013; in Kiss in CIB Bank, C-621/17, z dne 3. 10. 2019.

2.Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je s toženo stranko (banko) 15. 7. 2008 sklenila kreditno pogodbo za nakup stanovanja v višini 82.000,00 švicarskih frankov (v nadaljevanju CHF), ki je predvidevala vračilo kredita v 240 mesečnih anuitetah. V pravdnem postopku je pritožnica zahtevala ugotovitev ničnosti (notarskega zapisa) navedene kreditne pogodbe, povezanega sporazuma o zavarovanju ter neveljavnost in izbris hipoteke. Ničnost je med drugim utemeljevala z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo banke v povezavi z nepoštenostjo pogodbenega pogoja, ki je nanjo prenašal valutno tveganje kredita v tuji valuti.[1] V tožbi je med drugim zapisala, da je bil kredit izplačan v višini dobrih 50.000 EUR, pri čemer je anuiteta v izhodišču znašala 317,18 EUR (517,45 CHF). Navedla je, da je zaradi skoraj izenačenega tečaja v trenutku tožbe znesek anuitete v EUR enak izhodiščni anuiteti v CHF. Zapisala je tudi, da je bila njena preostala glavnica v EUR v trenutku vložitve tožbe večja (55.578,80 EUR), kot je bila ob izplačilu kredita. Navedeno je veljalo kljub temu, da je glede na navedbe v tožbi že odplačala 26.658,46 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Opravilo je presojo jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev na podlagi 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07 – v nadaljevanju ZVPot). Nepoštenost je presojalo na podlagi 24. člena navedenega zakona. Upoštevalo je tudi, da je ZVPot prenesel Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Tako se je v zvezi s presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti sklicevalo tudi na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc.[2] Na temelju (i) jasnega besedila pogodbe (vključno z izjavo o prevzemu valutnega tveganja), (ii) enakovredne predstavitve kredita v CHF in v EUR z informativnim izračunom anuitetnega načina odplačevanja ter (iii) opozorila na možnost spremembe višine obroka zaradi valutnega in obrestnega tveganja, je sodišče štelo, da je banka izpolnila pojasnilno dolžnost. Sodišče je na podlagi dokazne ocene zaslišanja prič zaključilo, da banka pritožnici ni zagotavljala minimalnega nihanja tečaja. Hkrati je ugotovilo, da so kreditojemalci v CHF lahko dobili višji znesek kredita (preračunano v EUR) oziroma je bil obrok tovrstnega kredita (ob ugodnejši obrestni meri) v izhodišču nižji od obroka kredita v EUR. Sodišče je ugotovilo še, da je bila tožnici v letu 2011 (torej po sklenitvi kreditne pogodbe) ponujena konverzija glede na takrat veljavno tečajno razmerje, ki pa je ni sprejela. Čeprav jasnost in razumljivost (izpolnjena pojasnilna dolžnost) po naziranju sodišča izključuje presojo nepoštenosti, je banka po presoji sodišča ravnala v dobri veri. V zvezi s tem je sodišče zapisalo, da pritožnica ni dokazala, da je banka ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi lahko vedela za znaten in dolgotrajen padec domače valute. Hkrati naj bi tudi banka s sklenitvijo kredita prevzela valutno tveganje in naj s krediti v CHF, ki so se sklepali na povpraševanje strank, ne bi ustvarjala dobička. Neravnotežje je po presoji sodišča nastopilo šele po sklenitvi pogodbe z uresničitvijo tečajnega tveganja, ki v trenutku sklenitve kreditne pogodbe ni bilo predvidljivo. Ker je bila obveznost za obe stranki določena v CHF, po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ni bilo kršeno načelo enakovrednosti dajatev.

3.Pritožnica je v pritožbi med drugim opozarjala, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na nekatera njena ključna naziranja. V zvezi s presojo pojasnilne dolžnosti je izrecno opozarjala, da sodišče standarda pojasnilne dolžnosti ni obrazložilo v skladu s sodno prakso SEU.[3] Poudarila je, da jo banka ni opozorila na neomejenost prevzetega tveganja, ki se lahko tudi nenadoma uresniči. Neravnotežje v pogodbenem razmerju je izrecno umestila v pogodbeni položaj strank z vidika njunih pravic in obveznosti. Posebej je zapisala, da lahko že sorazmerno majhna, a tudi počasna (dolgotrajna), le nekaj odstotna apreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni v več letih pripelje do znatnih negativnih učinkov, ki so z vidika deleža "razdolžnine" in obresti za potrošnika nesorazmerni glede na višino krepitve tečaja.

4.Pritožbeno sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Kot upoštevno materialnopravno podlago je upoštevalo ZVPot v povezavi z zahtevami Direktive 93/13/EGS. Pritožnici bi morale biti po naziranju pritožbenega sodišča jasno podane informacije, da gibanja tečaja ni mogoče napovedati, da so možne tudi zelo velike spremembe in v kakšni meri bi te lahko vplivale na zmožnost odplačevanja kredita. V primeru pomembnega vpliva na zmožnost odplačevanja kredita bi morala banka pritožnico seznaniti tudi s tem, da je odločitev za tak kredit zelo tvegana. Ker po presoji pritožbenega sodišča iz ugotovitev prvostopenjske sodbe ni bilo mogoče razbrati, da bi bil pritožnici kredit predstavljen na tak način, je pritožbeno sodišče zaključilo, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati ustrezne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Za zaključek o poštenem ravnanju banke po naziranju pritožbenega sodišča tudi ne zadostuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ravnanje banke ni bilo zavajajoče in da ni zasledovala špekulativnih namenov. Zato za presojo o poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Po naziranju pritožbenega sodišča je banki moral biti poznan način delovanja kredita v tuji valuti in je bila sposobna ovrednotiti tudi možno okrepitev in oslabitev CHF.[4] Hkrati je bila po naziranju sodišča nepredvidljivost gibanja tečaja sestavni del tveganja, ki je obstajalo že ob sklenitvi pogodbe. Pritožbeno sodišče je sprejelo tudi izhodišče, da pogodbena določba, po kateri je kreditojemalec dolžan anuiteto vrniti v protivrednosti domače valute, breme tečajnega tveganja prenaša nanj.[5] Za odločitev pritožbenega sodišča je bilo ključno, da pritožnica ni dokazala znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank, ker ni predložila dokazov in te trditve ni ponazorila s (prepričljivim) izračunom na hipotetičnem (ali svojem) primeru. Zapisalo je, da je pritožnica v pritožbi v zvezi s tem navedla le, da že sorazmerno majhna, a tudi počasna (dolgotrajna), le nekaj odstotna apreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni lahko v več letih pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so z vidika deleža "razdolžnine" in obresti nesorazmerni glede na višino krepitve tečaja. Pritožbeno sodišče zato ni moglo presoditi, kolikšno je lahko tako povečanje glavnice, niti ni moglo opraviti primerjave s kreditom v domači valuti. Po presoji sodišča tako manjkajo podatki o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, denimo o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita (tudi različnih obrestnih mer). Vrhovno sodišče je predlog pritožnice za dopustitev revizije zavrnilo.

5.Pritožnica se sklicuje na kršitev 14., 22., 23., 25., 33. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave. Ponavlja tožbene navedbe v zvezi s posledicami materializacije valutnega tveganja v njeni sferi. Sodišču prve in druge stopnje očita kršitev pravice do opredelitve. V izhodišču izpostavlja, da banka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Navaja, da je v postopku dodatno zatrjevala in izkazala tudi zavajajoča zagotovila v zvezi s trdnostjo valute CHF v zvezi z enostransko porazdelitvijo neomejenega valutnega tveganja pri kreditu, ki je služil pridobitvi stanovanjske nepremičnine. Opozarja, da je v pritožbi izpodbijala tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v tej zvezi, do česar se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo. Hkrati v tej zvezi izpostavlja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je stranka dobila (v EUR) več kredita, če se je odločila za kredit v CHF. Navaja, da je pomen njenih navedb presegal neizpolnjenost pojasnilne dolžnosti in se zato povezuje tudi s presojo nepoštenosti, do česar se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo. V tej zvezi opozarja tudi na lastne navedbe v postopku o konkurenčni prednosti, ki naj bi jo skušala banka doseči s krediti v CHF. Sklicuje se na psevdo-aleatorno naravo obravnavane kreditne pogodbe, pri kateri naj bi bila banka popolnoma zavarovana (tudi z izravnavo tveganj po bančnih predpisih), pritožnica z neomejenim valutnim tveganjem in omejeno zmožnostjo njegovega obvladovanja v dolgoročnem kreditnem razmerju pa ogrožena v smislu socialne varnosti in eksistence. Opozarja, da je v postopku vztrajala na objektiviziranem elementu dobre vere in nujnosti presoje znatnega ravnotežja z vidika (ne)ravnotežja pravic in obveznosti strank (v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS). Poudarja, da se vprašanje znatnega neravnotežja ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bila predmet pogodbe, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku.[6] Opozarja, da ni potrebno, da bi imel nepošten pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije. Meni, da je pritožbeno sodišče odstopilo od navedenega izhodišča arbitrarno in v nasprotju s sodno prakso SEU. Poudarja, da mora sodišče presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja (na podlagi izhodišč Direktive 93/13/EGS) opraviti samostojno, vezano na konkretno sklenjeno pogodbo in ne v primerjavi z drugačnim hipotetičnim kreditom (v domači valuti).

6.Pritožnica tudi opozarja, da je v pravdi podala konkretne navedbe glede tečajnih razlik in dolgovanih zneskov, pri čemer anuitetni način odplačevanja kredita v postopku ni bil sporen. Sodišči naj se ne bi opredelili do njenih navedb (in dokaznega gradiva) o posebnih lastnostih CHF kot valute varnega zatočišča in preteklih trendov rasti navedene valute. Pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče že v sodbi št. II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020 odnos med neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja opredelilo kot odnos vzroka in posledice. Ker pritožnica tveganja glede na asimetrijo informacij ni mogla ovrednotiti, naj bi bila ta povezava še posebej izrazita. Opozarja, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru izrecno štelo, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, a navedenega pri presoji nepoštenosti ni upoštevalo. Sodišča bi po mnenju pritožnice pri odločanju morala upoštevati, da je bil v kreditno pogodbo vnesen element neomejenega dolgoročnega tveganja, ki socialni vidik potrošnika kot kreditojemalca potiska v ozadje. Pritožnica meni, da je banka kljub zavedanju tveganja z neodgovornim kreditiranjem in brez seznanitve potrošnikov s tveganji ravnala nemoralno. Neomejeno tveganje je po mnenju pritožnice tudi v nasprotju s pričakovanjem povprečnega potrošnika po stabilnem kreditiranju nakupa stanovanjske nepremičnine v stabilnem, reguliranem in nadzorovanem bančnem okolju. Tak kredit kot bančni produkt – namesto da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, kar sta temeljna elementa dostojanstva človeka – lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube s tveganjem dolžniške spirale in revščine.

7.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-5/21 z dne 13. 5. 2024 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sprejemu obveščeno Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je bila ustavna pritožba poslana v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).

8.Po mnenju nasprotne udeleženke pritožnica uveljavlja predvsem kršitev materialnega prava in graja dokazno oceno sodišč. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče obrazložilo odločitev tudi v delu izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in dobrovernosti banke. Glede razumevanja pojma potrošnika se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020. Opozarja, da sodba SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, na kateri naj bi temeljila tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča, upošteva kompleksnejši finančni produkt. Navaja, da so se potrošniki v Republiki Sloveniji skozi zgodovino pogosto srečevali z menjavami valut, in meni, da sta jim zato mehanizem konverzije valut in učinek valutnih sprememb dobro poznana. Meni, da neizpolnjena pojasnilna dolžnost ne pomeni ničnosti pogodbe,[7] ampak možnost razdora pogodbe v zakonskem roku. Meni, da morata biti za nepoštenost pogodbenega pogoja kumulativno izpolnjena oba elementa prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS (slaba vera banke in znatno neravnotežje). Obširno utemeljuje nepredvidljivost spremembe tečaja in navaja okoliščine, ki so nanjo vplivale po sklenitvi pogodbe. Nasprotna udeleženka opozarja, da vsebina kreditne pogodbe natančno odraža vsebino Zakona o potrošniških kreditih,[8] ki pomeni poseben zakon (lex specialis) glede na splošno ureditev prava varstva potrošnikov. Ker je navedeni zakon predpisoval tudi obvezne sestavine potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti, naj bi bila ugotovitev ničnosti določbe, ki odraža zakonsko vsebino, v nasprotju z načelom zaupanja v pravo. Nasprotna udeleženka opozarja tudi na sklenitev kreditne pogodbe v notarskem zapisu, ki vključuje tudi pouk notarja o pravnih posledicah sklenitve kreditne pogodbe z namenom dodatnega varstva potrošnika. Ker pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo dano, temelji na Zakonu o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 - uradno prečiščeno besedilo, 111/07 – v nadaljevanju ZPotK), je po naziranju nasprotne udeleženke na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13/EGS njena uporaba izključena. Navaja, da je pri svojem poslovanju upoštevala tudi priporočila Banke Slovenije, vključno s predstavitvijo gibanja tržnih spremenljivk v pozitivni in negativni smeri. Nasprotna udeleženka predlaga tudi, naj Ustavno sodišče pritožnici naloži plačilo stroškov z ustavno pritožbo.

9.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici. Ta vztraja pri očitkih iz ustavne pritožbe in poudarja pomen neizpolnjene pojasnilne dolžnosti pri presoji nepoštenosti, ki se ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo in je lahko posledica dovolj resnega posega v pravni položaj potrošnika.[9] Opozarja, da je bila krepitev CHF v primerjavi z EUR sestavni del tveganja že ob sklenitvi pogodbe. Pogodbeni pogoj namreč povzroči neravnotežje tudi, če do negativnih posledic pride le ob nastopu določenih okoliščin in bi v drugih okoliščinah isti pogoj potrošniku lahko celo koristil.[10] Neravnotežje, ki je razumljeno v smislu pogodbenega pravnega položaja naj bi bilo v protislovju z neravnotežjem v smislu učinkovanja pogodbenega pogoja tekom izvrševanja pogodbe. Pritožnica opozarja, da pomeni ključen predpis za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in (ne)poštenosti pogodbenega pogoja ZVPot. ZPotK namreč opredeljuje zgolj obvezno (minimalno) vsebino besedila kreditne pogodbe in ne opredeljuje (ali celo izključuje) pojasnilne dolžnosti banke. Pritožnica izpostavlja tudi, da je bilo v tretjem odstavku 21. člena ZPotK izrecno določeno, da se – ne glede na določbe ZPotK – uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Dodaja, da je slovenski zakonodajalec imel namen povečanja ravni varstva potrošnikov v primerjavi z ravnjo, ki jo zagotavlja Direktiva 93/13/EGS,[11] pri čemer ozka izjema drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13/EGS niti ni bila prenesena v slovenski pravni red.[12] Obširno utemeljuje, da je slovenski zakonodajalec razširil presojo nepoštenosti tudi na glavni predmet pogodbe, ki je jasen in razumljiv. Ponavlja, da je pogoj, ki pomeni, da v primeru hipotekarnega kredita neomejeno valutno tveganje nosi izključno potrošnik, nepošten.[13]

B.

10.V ustavni pritožbi pritožnica med drugim v okviru očitka kršitve 22. člena Ustave uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe glede standarda pojasnilne dolžnosti v povezavi s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Senat Ustavnega sodišča je zato opravil presojo izpodbijanih sodnih odločb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

11.Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[14] Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb,[15] vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Ob sprejetem izhodišču Direktive 93/13/EGS mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe,[16] ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.[17] Ustavno sodišče je glede na očitek pritožnice svojo presojo omejilo[18] na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava Evropske unije, ki sta ga kot merodajnega za odločitev v sporu sprejeli tudi sodišči v pravdnem postopku. Sodišči sta torej morali ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem.[19] V obravnavanem primeru je glede na sprejeta izhodišča sodišč za odločitev pomemben pravni standard pojasnilne dolžnosti, njegov pomen pri presoji nepoštenosti ter vsebina te presoje, kolikor se povezuje s standardom znatnega neravnotežja v povezavi z merili ZVPot.

12.Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.[20] Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost.[21] Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.[22] Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe.[23] Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.[24] Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.[25] Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti.[26] Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe.[27] Kreditodajalec mora torej glede na sodno prakso SEU v sklopu pojasnil valutnega tveganja pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

13.Člen 24 ZVPot je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (i) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (ii) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (iii) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (iii) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ničnostno sankcijo za nepoštene pogodbene pogoje je določal drugi odstavek 23. člena ZVPot. Direktiva 93/13/EGS, ki temelji na načelu minimalne harmonizacije,[28] v prvem odstavku 3. člena določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Direktiva ne nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo dobre vere.[29] Presojo nepoštenosti v okviru ZVPot je treba vselej opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU.

14.SEU se je tudi o vsebini meril nepoštenosti pogodbenih pogojev že velikokrat izreklo. Nedovoljenost se presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevne vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal (poznala) ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe.[30] Znatno neravnotežje je treba presojati glede na vsebino pogodbenega pogoja in ne glede na to, kako se v praksi uporablja.[31] Pri presoji znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank kreditne pogodbe je treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe (zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita) in ki so lahko vplivale na poznejše izpolnjevanje pogodbe in na pravni položaj potrošnika.[32] S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, se namreč zdi, da pogodbeni pogoji iz postopka v glavni stvari potrošniku, če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti v zvezi s tem potrošnikom, nalagajo nesorazmerno tveganje v primerjavi s prejetimi storitvami in zneskom kredita, saj je posledica njihove uporabe ta, da mora potrošnik nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev.[33]

15.Ustavno sodišče je o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-14/21 je ustavni pritožbi ugodilo, enako je storilo tudi v kasnejših odločbah št. Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, št. Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, št. Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, št. Up-329/19 z dne 26. 10. 2023 in št. Up-810/20 z dne 4. 1. 2024. Obe sodišči sta v obravnavanem primeru jasno sprejeli upoštevnost meril Direktive 93/13/EGS za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (kredita v tuji valuti).[34]

16.Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, v obravnavanem primeru ni mogoče razbrati izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Tudi na podlagi zgoraj navedene sodne prakse SEU je očitno, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) in odsotnost (naklepnega) zavajanja banke ne zadoščata za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe in golim opozorilom na možnost spremembe mesečne anuitete v posledici spremembe tečaja. Še posebej to velja v primeru, če bi pritožnica ob izbiri kredita v CHF lahko dobila preračunano v EUR (kredit je bil dejansko izplačan v EUR) višji znesek kredita. Na navedeni zaključek tudi ne more vplivati okoliščina, da je pritožnica več let po najemu kredita zavrnila možnost konverzije (pod zanjo neugodnimi pogoji), saj gre v primeru pojasnilne dolžnosti očitno za obveznost banke, ki velja v predpogodbeni fazi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje sodbe ni obrazložilo v ključnem delu presoje, s čimer je kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

17.Pritožbeno sodišče je najprej sprejelo izhodišča, da (i) iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati izpolnitve standarda pojasnilne dolžnosti, (ii) je bilo tečajno tveganje že sestavni del pogodbenega položaja in (iii) je to tveganje glede na vsebino pogodbe v celoti nosila pritožnica. Kljub temu je odločitev utemeljilo s stališčem, da pritožnica ni dokazala znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank, ker ni predložila dokazov in te trditve ni ponazorila s (prepričljivim) izračunom na hipotetičnem (ali svojem) primeru "obnašanja" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja (v primerjavi s kreditom v EUR) in upoštevanju različnih obrestnih mer. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča, ki je kot upoštevno materialnopravno podlago za odločitev izrecno štelo ZVPot v povezavi z (minimalnimi) jamstvi Direktive 93/13/EGS, ni mogoče razbrati, zakaj je ključni pomen za ugotovitev, da pogodbeni pogoj v obravnavanem primeru ni nepošten, pripisalo odsotnosti ponazoritve materializacije valutnega tveganja. Slednjega je namreč izhodiščno že umestilo v kreditno pogodbo z ugotovitvijo, da je valutno tveganje nosila izključno pritožnica. Če se glede na sprejeto izhodišče pritožbenega sodišča (in tudi skladno z upoštevnimi minimalnimi standardi Direktive 93/13/EGS) neravnotežje presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe in z vidika pogodbenega položaja pogodbenih strank, ostane ključni pomen odsotnosti ponazoritve razvoja tega tveganja za odločitev nepojasnjen. To še toliko bolj velja v primeru, ko je po stališču pritožbenega sodišča tveganje pogodbeno nosila zgolj pritožnica in iz obrazložitve pritožbenega sodišča ni mogoče razbrati pomena neizpolnjene pojasnilne dolžnosti za presojo (ne)poštenosti po alternativnih kriterijih 24. člena ZVPot.[35] Pritožnica, ki je sicer že v tožbi navedla posledice materializacije valutnega tveganja za njeno anuiteto in višino glavnice, po presoji Ustavnega sodišča niti iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ne more razbrati, zakaj je bil njen zahtevek zavrnjen. Zato je po presoji Ustavnega sodišča tudi pritožbeno sodišče kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Sodbi je v izpodbijanem delu razveljavil in zadevo vrnil v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani (1. točka izreka). Ker je senat Ustavnega sodišča sodni odločbi v izpodbijanem delu razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.

18.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

19.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Pritožnica se je med drugim sklicevala na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2007 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc).

[2]Sodišče se je sklicevalo tudi na sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[3]Pritožnica se je sklicevala na sodbo SEU v zadevi Andriciuc.

[4]Pritožbeno sodišče se je ob tem sklicevalo tudi na sodbi SEU v zadevah Andriciuc in Aziz, C-415/11, z dne 14. 3. 2013.

[5]Sklicevalo se je na sodbo SEU v zadevi Andriciuc, 53.–58. točka obrazložitve.

[6]Pritožnica se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Constructora Principado, C-226/12, z dne 16. 1. 2014; Banco Primus, C-421/14, z dne 26. 1. 2017; Aziz; ter Kiss in CIB Bank, C-621/17, z dne 3. 10. 2019.

[7]Ob tem se sklicuje tudi na sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[8]Pritožnica se sklicuje na različico zakona, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo. Glede na datum sklenitve pogodbe je sicer veljal tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 111/07 – ZPotK-B).

[9]Pritožnica v tej zvezi tudi obširno citira sodbi Vrhovnega sodišča, ki sta bili sprejeti po izpodbijanih sodnih odločbah, in sicer sodbi št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in št. II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020. Pritožbeno sodišče naj ne bi opravilo presoje z vidika tretje in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.

[10]Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi Dexia Nederland, C-229/19, z dne 27. 1. 2021, 60. točka obrazložitve.

[11]Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR, C-405/21, z dne 13. 10. 2022. V zvezi z nepreneseno izjemo drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13/EGS se sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi Trapeza Peiraios, C-243/20, z dne 21. 12. 2021.

[12]Pritožnica se sklicuje na sodbe SEU v zadevah Andriciuc, OTP Bank in OTP Faktoring, C-51/17, z dne 20. 9. 2018 (v nadaljevanju zadeva OTP) in Kušionová, C-34/13, z dne 10. 9. 2014.

[13]V tej zvezi se pritožnica sklicuje na sklep SEU v zadevi Eurobank Bulgaria, C-117/23, z dne 18. 10. 2023.

[14]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[15]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.

[16]Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS; prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 3. 3. 2020, 46. in 47. točka obrazložitve.

[17]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22), 20. točka obrazložitve. Posebej glede povezave med zahtevo po preglednosti in nepoštenostjo v primeru glavnega predmeta pogodbe glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 90.–103. točka obrazložitve. Glede umestitve te povezave v okviru nacionalne presoje glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, predvsem 78. točko obrazložitve, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, predvsem 15.–21. točko obrazložitve.

[18]Pri tem senat Ustavnega sodišča opozarja, da je glede pomena pojasnilne dolžnosti pri presoji in glede same presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[19]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21. Sodba SEU v zadevi EOS KSI Slovensko, C-448/17, z dne 20. 9. 2018, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, se ni nanašala na kredit v tuji valuti.

[20]Prim. sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP, 74., 75. in 78. točka obrazložitve, združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 49.–51. točka obrazložitve. Navedenih sodb SEU sicer z izjemo zadeve Andriciuc sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj so bile izdane po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jih senat Ustavnega sodišča v tej odločbi navaja, ker so upoštevne z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava Evropske unije ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.

[21]Sodbi SEU v zadevah Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014, 71. in 72. točka obrazložitve, in Bucura, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.

[22]Sodba SEU v zadeji Andriciuc, 49. točka obrazložitve. Prim. tudi sodbo SEU v zadeji OTP, 74. točka obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

[23]Prim. sodbe SEU v zadevah Andriciuc, 50. točka obrazložitve, in OTP, 75. točka obrazložitve, združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 50. in 51. točka obrazložitve.

[24]Sodba SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 48. točka obrazložitve.

[25]Prav tam, 51. točka obrazložitve.

[26]Prim. sodbo SEU v zadeji OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadeji A. S.A., C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve.

[27]Sodbi SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, z dne 10. 6. 2021, od C-776/19 do C-782/19, 74. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 53. točka obrazložitve.

[28]Prim. 8. člen Direktive 93/13/EGS in sodbo SEU v zadeji Verein für Konsumenteninformation, C-191/15, z dne 28. 7. 2016, 55. točka obrazložitve.

[29]Sodba SEU v zadeji NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR.

[30]Tako sodba SEU v zadeji Bucura, 48. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

[31]Sklep SEU v zadeji Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C-602/13, z dne 11. 6. 2015, 50. točka obrazložitve.

[32]Sodba SEU v zadeji Andriciuc, 54. točka obrazložitve.

[33]Sodba SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021, 69. točka obrazložitve.

[34]Nobeno sodišče v postopku torej ni zavzelo stališča, da je uporaba pravnih standardov Direktive 93/13/EGS v obravnavanem primeru izključena. Prim. tudi sodbo SEU v zadevi Trapeza Peiraios, 51.–63. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 9.–26. točka obrazložitve.

[35]Glede ustavne dimenzije pojasnilne dolžnosti glej podrobneje odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21, 23.–29. točka obrazložitve.