Jedro

Tožba je vložena pravočasno, če prispe k sodišču zadnji dan roka za njeno vložitev ali če je ta dan oddana priporočeno po pošti ali če je ta dan dana na zapisnik pri sodišču. Ker tožnikova pooblaščenka šele v obrazložitvi pritožbe kot podredno navaja, da naj pritožbeno sodišče, če meni, da je pritožba prepozna, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa pritožbeni predlog v zvezi s tem ne oblikuje, pritožbeno sodišče njene podredne navedbe ne šteje za pritožbeni predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05-odl. US in 45/06-odl. US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2006 (1. točka izreka), in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06- odl. US), ker tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila, ter mu na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila rok za zapustitev Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno, saj je bilo vročanje odločbe tožene stranke opravljeno tožnikovemu pooblaščencu v skladu s 87. in 88. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP- UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). V tem primeru je pritožbeni rok začel teči naslednji dan po tem, ko je potekel 15-dnevni rok od dne, ko je vročevalec pustil odvetnici obvestilo o prispelem pismu (prvi rok je potek 4.5.2006), pritožbeni rok pa 19.5.2006. Tožba pa je bila vložena priporočeno po pošti šele 25.5.2006, torej je prepozna. Po 2. odstavku 38. člena ZAzil je namreč treba tožbo vložiti v 15-dneh po prejemu odločbe tožene stranke.

Zoper izpodbijani sklep vlaga tožnik pritožbo po svoji odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo pristojnemu organu v nov postopek. Navaja, da so bile kršene določbe ZAzil, ZUP in ZUS ter določila mednarodnega prava ter mednarodnih dogovorov ter da je bilo tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Navaja, da je bila odvetnica v času vročanja odločbe tožene stranke v fazi selitve sedeža in gradbenih del na novem sedežu, zaradi česar priporočene pošte ni mogla prevzeti pravočasno in ji je bila ta nepravilno vročena. Takoj, ko je bilo to mogoče, je pošto prevzela. Tožbo je vložila v zakonitem roku. Pravice do vrnitve v prejšnje stanje ni uveljavljala, saj je menila, da je bila tožba vložena pravočasno in v zakonitem roku. Podredno prosi pritožbeno sodišče, da zadevo vrne v ponoven postopek ter dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer naj upošteva konkretne okoliščine primera. Tožnik je v Republiki Sloveniji že več let. O tej zadevi je prvostopno sodišče že večkrat odločalo in vsakokrat zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Zato tudi v tem primeru ne bi bilo humano tožnika vrniti v izvorno državo, ne da bi bilo o odločbi tožene stranke odločeno po vsebini. To bi za tožnika pomenilo nastanek nepopravljive posledice, saj mu v izvorni državi nedvomno grozi preganjanje. Svojo izvorno državo Liberijo je zapustil, ker je bila v njej ena najbolj krvavih vojn in se v to državo ne more vrniti, ker so v njej razmere še vedno negotove, kar izhaja tudi iz tega, da je za vzdrževanje miru in varnosti potrebna prisotnost mednarodnih mirovnih sil. Meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje azila in pri tem ponavlja okoliščine v izvorni državi, zaradi katerih jo je zapustil. Tožena stranka je preverjala zgolj splošno situacijo v izvorni državi, ni pa preverjala subjektivnih okoliščin zanj, s tem pa je kršila določbo 4. odstavka 24. člena ZAzil. Kršena je tudi z določba 1. odstavka 35. člena ZAzil, ker mu ni bila dana možnost, da pojasni svoje različne navedbe in s tem zavaruje in uveljavi svoje pravice. Odločba tudi ni ustrezno obrazložena. Poudarja, da se zaradi teh okoliščin dejansko ne more vrniti na Kosovo (verjetno mišljena Liberija, opomba sodišča), saj vrnitev zanj ne bi bila varna oziroma bi bila lahko usodna. Sklicuje se tudi na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 2. odstavku 32. člena ZAzil je določeno, da se spisi (vabila, odločbe, sklepi in drugi uradni spisi) v postopku obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. To pa v povezavi z 88. členom ZUP (ta določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, pri čemer se tudi za te vročitve uporabljajo določbe 83. do 87. člena ZUP; po 4. odstavku 88. člena ZUP pa se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu), ki se po določbi 23. člena ZAzil subsidiarno uporablja tudi v azilnih postopkih, pomeni, da je bila odločba tožene stranke v tem primeru, ko tožnika zastopa pooblaščenka - odvetnica, pravilno vročena odvetnici.

V obravnavanem primeru je bilo vročanje tožnikovi odvetnici opravljeno v skladu s 3. in 4. odstavkom 87. člena ZUP. Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, iz upravnih spisov izhaja, da je vročevalec 19.4.2006 pustil odvetnici obvestilo o prispeli pošiljki na naslovu njene pisarne, ki ga je imela tožena stranka. Na sporočilu samem ter na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, je navedel vzrok takšne vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu, to sporočilo je tudi podpisal. Po 4. odstavku 87. člena ZUP velja vročitev po 3. odstavku 87. člena ZUP za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če ga ne prevzame v 15-dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Ta 15-dnevni rok je torej začel teči naslednji dan, po tem, ko je bilo puščeno obvestilo, to je z 20.4.2006 in je potekel s potekom 4.5.2006. Z naslednjim dnem, to je s 5.5.2006, pa je pričel teči 15-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil. Ta rok je potekel s potekom 19.5.2006. Tako niti prvostopno sodišče niti pritožbeno sodišče niti v ZUS niti v drugem predpisu nimata podlage, da bi štela tožbo, ki jo je za tožnika vložila odvetnica, za pravočasno. Po 2. odstavku 27. člena ZUS se namreč šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto ali, ko je bila dana na zapisnik. V obravnavanem primeru pa je bila tožba oddana priporočeno na pošto šele 25.5.2006, pritožbeni rok pa je potekel s 19.5.2006. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrglo kot prepozno.

Tožnikova odvetnica šele v obrazložitvi pritožbe kot podredno navaja, da naj pritožbeno sodišče, če meni, da je tožba prepozna, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa pritožbenega predloga v zvezi s tem niti ne oblikuje, temveč predlaga le, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Zato pritožbeno sodišče njene podredne navedbe v pritožbi glede vrnitve v prejšnje stanje niti ne šteje za pritožbeni predlog, zato o njem tudi ni odločilo v izreku tega sklepa.

V skladu z 22. členom ZUS je sicer v upravnem sporu dopustno predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Vendar je treba tak predlog po določbi 2. odstavka 22. člena ZUS vložiti v 8 dneh, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela. Tudi če je tožnikova odvetnica za zamudo roka za vložitev tožbe izvedela šele iz izpodbijanega prvostopnega sklepa, ki ji je bil podatkih sodnih spisov vročen 10.7.2006, bi bil njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če bi ga pritožba sploh vsebovala, prepozen, saj je odvetnica pritožbo oddala priporočeno na pošti šele 21.7.2006. 8-dnevni rok pa bi v takem primeru začel teči prvi naslednji dan po prejemu prvostopnega sklepa, to je 11.7.2006 in bi se iztekel s potekom torka 18.7.2006. Glede na to bi moralo pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 120. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05-odl. US) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS zavreči predlog za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom, če bi bil ta vložen na predpisan način.

Na drugačno odločitev v tej zadevi pa okoliščine, ki jih navaja tožnik za priznanje azila, ne morejo vplivati, saj se niti o tožbi niti o pritožbi ne odloča po vsebini, temveč le procesno. Ker je bila tožba zavržena kot prepozna v predhodnem preizkusu, tudi niso bila kršena pravila upravnega spora, ker pred tem sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi zahteval. Glavna obravnava se namreč opravi le, če tožba prestane predhodni preizkus, kar ga v tem primeru ni, in če so za opravo glavne obravnave izpolnjeni pogoji iz 50. člena ZUS.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti zatrjevanje v pritožbi, da bo s pravnomočnostjo in izvršitvijo odločbe tožene stranke tožniku nastala nepopravljiva škoda, ker bo vrnjen v izvorno državo. Ravno zato, da bi prosilci za azil lahko pravilno in učinkovito uveljavljali svoje pravice v azilnih postopkih, jim ZAzil daje pravico do brezplačnega (plača ga Republika Slovenija) pravnega svetovalca (v tem primeru je to odvetnica), ki pa s prevzemom pooblastila sprejme tudi obveznost in odgovornost v zvezi z uveljavljanjem (materialnih in procesnih) pravic za prosilca, kar zajema tudi pravočasnost uveljavljanja. Pooblaščenci pa odgovornosti zaradi opustitve svoje obveznosti ne morejo naprtiti drugim.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Ker je tožnika plačila sodnih taks oprostilo že prvostopno sodišče in ta oprostitev velja tudi za pritožbeni postopek (14. člen ZST), o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ni odločalo.