Jedro

Ker je organ za brezplačno pravno pomoč dva odvetnika, ki sta bila postavljena tožnici za nudenje brezplačne pravne pomoči, razrešil zaradi razlogov na strani stranke, se v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da brezplačna pravna pomoč tožnici ni bila odobrena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V zadevi brezplačne pravne pomoči pri Organu za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 171/2009 je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem na delovnem sodišču na prvi stopnji zoper delodajalca A. d.d. za plačilo odškodnine zaradi izvajanja mobinga na delovnem mestu. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da se odvetnik B.B. iz Murske Sobote, ki je bil v tej zadevi določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, razreši (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločil, da se postopek izvajanja brezplačne pravne pomoči ustavi, s 3. točko pa ugotovil, da je bila tožnici z odločbo št. Bpp 171/2009 odobrena brezplačna pravna pomoč dodeljena neupravičeno. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici dne 30.6.2009 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem na delovnem sodišču zoper delodajalca A. d.d. zaradi plačila odškodnine zaradi izvajanja mobinga na delovnem mestu. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica C.C. iz Murske Sobote. Le-ta je dne 10.8.2009 prosila za razrešitev, ker sta s tožnico sporazumno prišli do zaključka, da odvetnica ne bo sposobna izpeljati zadeve, kot to zahteva tožnica. Z odločbo z dne 20.8.2009 je bila navedena odvetnica razrešena, za izvajanje brezplačne pravne pomoči pa je bil določen odvetnik B.B. iz Murske Sobote. Tudi ta je 10.11.2010 prosil za razrešitev zaradi nezmožnosti kvalitetne komunikacije. Navedel je, da se tožnica ne izjasni o zatrjevanih dejstvih in tudi ne verjame, da je tožba vložena, čeprav je prejela odgovor na tožbo. Po obrazloženem je organ razrešil tudi odvetnika B.B. in na podlagi 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami) odločil, da šteje, da tožnici brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da je dokazila predložila na poziv sodišča, odvetnik pa jo je prosil še za dodatna dopolnila, kar je tudi storila. Ponovno jo je vabil v pisarno 9.8.2010, vabilu pa se zaradi zloma gležnja ni mogla odzvati. Tožbo je pripravljal že leto dni, zato se ne more strinjati s tem, da dva dneva predstavljata končen rok za vložitev tožbe, za kar bi morala sporočiti: kdo je izvajal mobing, v kakšnem časovnem obdobju, na kakšen način, kakšne so bile njene psihične bolečine. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta odvetnica in odvetnik prosila za svojo razrešitev, ker svoje dolžnosti nista mogla v redu opraviti iz razlogov, ki so na strani tožnice. Razmerje med odvetnikom in upravičencem do brezplačne pravne pomoči bi naj temeljilo na medsebojnem zaupanju, v katero vsekakor sodi tudi zaupanje v poznavanje stroke in posredovanje informacij. Ker je organ za brezplačno pravno pomoč tudi v drugo razrešil odvetnika po enajstem odstavku 30. člena ZBPP, je s tem štel, da upravičenki brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in uporabil določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: ZBPP v prvem odstavku 30. člena določa, da lahko prosilec sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Če prosilec takšne osebe ne izbere, jo določi pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama odvetnikov (drugi odstavek 30. člena ZBPP).

Postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (enajsti odstavek 30. člena ZBPP).

Kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe, tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni predlagala izvajalca brezplačne pravne pomoči. Sodišče se strinja z zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč, da sta bila prvopostavljena odvetnica in drugopostavljeni odvetnik razrešena iz razlogov na strani upravičenke. Odvetnica C.C. je prosila za razrešitev, ker zadeve ne bo mogla izpeljati v skladu z zahtevami tožnice, odvetnik B.B. pa, ker s tožnico ni mogel vzpostaviti ustrezne komunikacije. Navaja, da na večkratne pozive ni dobil ustreznih informacij za pripravo tožbe. Tudi po presoji sodišča navedeno zadošča za zaključek, da odvetnika nista mogla v redu opraviti svojega dela iz razlogov na strani tožnice (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Ker je torej organ za brezplačno pravno pomoč dva odvetnika razrešil zaradi razlogov, ki so na strani tožnice, se v skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da upravičenki – tožnici brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Nastopijo torej posledice, ki veljajo v primeru neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tudi s tožbenimi navedbami tožnica ne more pripeljati do drugačne odločitve. Tožnica v tožbi navaja, da odvetniku ni mogla predložiti zahtevanih informacij in dokazil zaradi poškodbe gležnja, hkrati pa sama navaja, da je bila zadeva pri odvetniku že eno leto in ne pojasni, zakaj zahtevanega ni predložila že prej. Navaja, da je listine predložila sodišču, vendar pa se listine, ki se nahajajo v spisu nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožeča stranka pa ne želi izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak želi vložiti odškodninski zahtevek zaradi mobinga na delovnem mestu. Za vložitev takšne tožbe pa je odvetnik utemeljeno zahteval od tožnice podatke potrebne za sestavo tožbe, kot je, kdo je izvajal mobing, v kakšnem časovnem obdobju, konkretno na kakšen način in kakšno škodo je tožnica pri tem utrpela.

Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.