Jedro

Kljub znižanemu dokaznemu standardu je potrebno izvesti predlagane dokaze in jih oceniti, ali pa dokazne predloge obrazloženo zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "Dolžnici (predlagateljici) J.N.B. se v korist upnika (nasprotnega udeleženca) Ž.B., v zavarovanje njegove nedenarne terjatve iz naslova delitve skupnega premoženja nepravdnih strank, prepoveduje odtujiti in obremeniti nepremičnino s parc. št. 771/4 - travnik 717 m2 in stanovanjska stavba 180 m2, vpisano v vl. št. 718 k.o. K., ki je vpisana v zemljiški knjigi istega sodišča na ime dolžnice do celote (1/1). Prepoved iz prejšnjega odstavka se izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiški knjigi naslovnega sodišča pri nepremičnini s parc. št. 771/4, vpisani v vl. št. 718 k.o. K., last dolžnice. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari. Dolžnica je dolžna poravnati upniku stroške v zvezi s predlagano začasno odredbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila." Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upnikovo terjatev sicer ocenilo kot verjetno izkazano, da pa po mnenju sodišča prve stopnje upnik ni uspel izkazati druge potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu je upnik (nasprotni udeleženec tega nepravdnega postopka) vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče sploh ni presojalo, ali obstaja zatrjevana predpostavka iz 2. točke 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je sodišče upniku odvzelo možnost izjave. Če je sodišče štelo, da upnik ni dovolj verjetno izkazal nevarnosti prodaje nepremičnine in tudi ne dejstva, da posledice, ki jih bo utrpela dolžnica z izdajo začasne odredbe, ne bodo hujše od tistih, ki jih bo utrpel upnik brez izdaje začasne odredbe, bi moralo izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem strank, kajti sodišče je dolžno izvesti dokaze, ki jih je stranka ponudila za konkretizacijo svojih navedb. Tudi v postopku izdaje začasne odredbe lahko sodišče razpiše narok ali zasliši stranko izven naroka. Upnik bi zaslišan kot stranka lahko pojasnil intenziteto dolžničine grožnje, prav tako pa bi sodišče z zaslišanjem dolžnice zlahka ugotovilo, da slednja z začasno odredbo ne bo utrpela nobenih škodljivih posledic, saj gre vendar za skupno premoženje strank, s katerim dolžnica niti ne sme razpolagati, če pa bi z njim nameravala razpolagati, bi bila s tem izkazana tudi nevarnost prodaje. To pa pomeni, da se za dolžnico z izdano začasno odredbo nič ne spremeni, zato tudi ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Te je upnik izkazal že v predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer, da bi bila ob morebitni odtujitvi nepremičnine uveljavitev njegove terjatve najmanj otežena, poleg tega pa bi se moral skupaj s sinovoma izseliti iz hiše. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da upnik ni izkazal niti 1. niti 3. alineje iz 2. odst. 272. člena ZIZ, kar pa ne drži. Če bi dolžnica zanikala, da namerava prodati nepremičnino, ki je predmet začasne odredbe, se z odrejeno prepovedjo zanjo nič ne spremeni, njen položaj se v ničemer ne poslabša. V kolikor pa bi se ta možnost izkazala za realno in bi dolžnica dejansko prodala nepremičnino, upnik ne bi več mogel uveljavljati svojega deleža na tej nepremičnini, pri čemer slednji ves čas tega postopka zatrjuje, da je večji, kot dolžničin. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da upnik v navedeni hiši živi skupaj z dvema otrokoma, od katerih je eden mladoleten. To pa pomeni, da bi v primeru prodaje navedene stanovanjske hiše upnika že na prvi pogled zadele veliko hujše posledice, kot dolžnico; dolžnica zaradi začasne odredbe ne bi bila prav nič oškodovana, saj že pet let ne stanuje v stanovanjski hiši. Do teh navedb, ki izhajajo tudi iz nepravdnega spisa, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. V podkrepitev pritožbenih navedb pritožnik prilaga tudi odločbo Višjega sodišča v Kopru v podobni zadevi. Pritožnik še pripominja, da je v konkretnem primeru nevarnost, da bi dolžnica razpolagala s skupnim premoženjem toliko večja, saj je vpisana kot edina lastnica nepremičnine in v njej niti ne živi. Sprašuje se, kdo bo nosil stroške v primeru, da se grožnja, ki jo sodišče ocenjuje kot nekonkretizirano objektivno nevarnost, uresniči. Stranki že od leta 2001 ne živita več skupaj, zato je jasno, da upniku ni znano niti ne more biti znano, s kom se dolžnica pogovarja o prodaji ali posojilu. Ta postopek je pri sodišču že več kot leto dni, razpisan je bil narok in izdan sklep o napotitvi strank na pravdo, zaradi česar je glede na čustveno obarvanost medsebojnih odnosov strank podana verjetnost, da bo dolžnica svojo grožnjo uresničila, saj bo tako iztržila več, kot v morebitnem sodnem postopku, ne da bi jo pri tem kdo oviral, pri tem pa ji pomaga tudi dejstvo, da od 10.02.2006, ko je bil sprejet sklep, da se stranki napoti na pot pravde, še ni bil izdan pisen odpravek tega sklepa. Po prepričanju pritožnika pa je podana tudi druga predpostavka iz 2. točke 2. odst. 272. člena ZIZ, kajti z uresničitvijo svoje grožnje bi dolžnica dejansko uporabila silo, saj bi razpolagala s celotnim skupnim premoženjem strank, upniku pa bi povzročila nastanek težko nadomestljive škode, ker bi slednji težko uveljavil svojo nedenarno terjatev, zlasti še ob upoštevanju obsega premoženja (torej stanovanjske hiše), ter dejstva, da je po zatrjevanju upnika njegov prispevek k nastajanju skupnega premoženja bistveno večji od dolžničinega. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbe.

Na pritožbo je dolžnica odgovorila. Po njenem mnenju je upnikova pritožba neutemeljena. Zgolj zatrjevanje neznatne škode ne zadošča, upnik pa razen trditve, da s predlagano začasno odredbo dolžnica ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ni pojasnil, zakaj omejitev razpolaganja z nepremičninami dolžnici ne more škodovati. Če komu nastaja škoda, nastaja predlagateljici tega postopka, kajti upnik ji ne priznava njenih vlaganj v premoženje družb, ki sta jih ustanovila oba skupaj. Upnik si v pritožbi tudi prihaja v nasprotje, ko trdi, da dolžnica ne bo utrpela nobenih posledic, saj gre vendar za skupno premoženje strank, s katerim dolžnica ne sme razpolagati. Dolžnica še dodaja, da ni izpolnjena predpostavka nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj v hiši živita tudi otroka strank, katerima sama pere, lika in kuha, zato se v hišo vrača vsak dan, sama pa ne bi nikoli svojim otrokom odvzela strehe nad glavo zaradi lastnih premoženjskih interesov. V nadaljevanju še navaja, da je upnik tisti, zaradi katerega ne pride so sporazuma med njima. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je podana objektivna nevarnost, da bo dolžnica nepremičnino, ki je predmet razdelitve skupnega premoženja udeležencev (tega) nepravdnega postopka (gre za stanovanjsko stavbo v izmeri 180 m2 na naslovu P.) in v kateri živi z otrokoma, odtujila, kajti ona je vpisana kot edina zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine, sama v njej ne živi, od upnika pa je v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja zahtevala določen denarni znesek, v nasprotnem primeru bo nepremičnino prodala. Po mnenju sodišča prve stopnje upnik ni dovolj konkretiziral nevarnosti, kajti sama navedba, da je dolžnica zagrozila, da bo hišo prodala, če ji upnik ne izplača določenega denarnega zneska, ne zadošča, ampak bi moral upnik za to sodišču ponuditi ustrezne dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik (med ostalim) kot dokaz predlagal tudi zaslišanje strank, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo, niti se ni do njega opredelilo oziroma obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. Poudariti je treba, da je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, da pa je kljub znižanemu dokaznemu standardu potrebno izvesti predlagane dokaze in jih oceniti, ali pa dokazne predloge obrazloženo zavrniti, in nadalje, da v skladu s prvo alinejo 2. odst. 272. člena ZIZ zadošča (sicer konkretizirana) objektivna nevarnost, da bo dolžnik nepremičnino odtujil oziroma z njo razpolagal. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da upnik ni izkazal predpostavke iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ (to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Vendar pa upnik utemeljeno opozarja, da je v predlogu navedel, da se je dolžnica že v letu 2001 iz skupne hiše izselila in bila pripravljena prepustiti nepremičnino njemu, upnik pa živi v tej stanovanjski hiši s sinovoma ter bi v primeru prodaje ostali brez strehe nad glavo, do teh navedb pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je upnik v predlogu zatrjeval obstoj vseh treh predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ, izpodbijani sklep pa nima razlogov o predpostavki iz 2. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ. Zato so podani razlogi za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ); tudi navedbe v odgovoru na pritožbo pritožbenega sodišča niso prepričale v nasprotno. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali so (glede na dejanske navedbe ter predlagane dokaze) podane vse potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).