Jedro

Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v delu, v katerem je tožnik zahteval priznanje delovne dobe za čas od 1. 9. 2008 do 22. 12. 2009. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval obračun in izplačilo neizplačane plače za čas od 16. 1. 2009 do 23. 12. 2009 v višini in z zapadlostjo razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 947,00 EUR in zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo (in sklep) se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je pri tožniku z odreditvijo pripora dne 16. 7. 2008 nastopil suspenz pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, ki je trajal do prenehanja delovnega razmerja dne 23. 12. 2009 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po stališču sodišča prve stopnje za zahtevek tožnika za priznanje delovne dobe v navedenem obdobju ni podanih procesnih predpostavk, ker bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe na sodišče uveljavljati tako imenovano notranjo pot oziroma zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu, skladno s prvim in drugim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Tožnik se s takim zaključkom sodišča ne strinja, saj v času od 1. 9. 2008 do 22. 12. 2009 od tožene stranke ni prejel nobene odločbe ali listine, ki bi bile lahko podlaga za tožnikovo zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu. Tožnik poudarja, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel šele 22. 12. 2009, zato se mu je delovno razmerje zaključilo šele 22. oziroma 23. 12. 2009 in nikakor ne 31. 8. 2009, kot je v delovno knjižico vpisala tožena stranka. Glede na navedeno je njegov tožbeni zahtevek za priznanje delovne dobe v času od 1. 9. 2008 do 22. 12. 2009 utemeljen in bi ga sodišče moralo priznati. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker v dokaznem postopku ni zaslišalo tožnika kot stranke. Tožnik se sicer strinja, da je odločanje o tožnikovem tožbenem zahtevku tudi pravno vprašanje, vendar pa je do določene mere tudi dejansko vprašanje. Tožnika bi moralo zaslišati zaradi razjasnitve glede njegove seznanjenosti z ravnanjem oziroma kršitvami tožene stranke in v zvezi z možnostjo uveljavljanja notranjega varstva pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Izpodbija tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka v delu, v katerem zahteva izplačilo plač za čas od 16. 1. 2009, to je od izteka 6 mesečnega roka za suspenz, šteto od odreditve pripora tožniku, ko pravice iz delovnega razmerja mirujejo, do prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2009. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da suspenz pogodbe o zaposlitvi nastopi po samem zakonu in ni časovno omejen na 6 mesecev ter da naj bi tako tožnikove delovne obveznosti mirovale vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2009, zaradi česar tožnik v navedenem obdobju tudi ni bil upravičen do izplačila plač in regresa za letni dopust. Meni, da sodišče pri tem napačno razlaga določbo 51. člena ZDR. Ob neomejenem trajanju suspenza bi bilo tudi težko oziroma nemogoče uporabiti določbe 110. člena ZDR, ki določa prekluzivne roke za podajo izredne odpovedi. Po mnenju tožeče stranke je določbe ZDR, ki se nanašajo na suspenz pogodbe o zaposlitvi potrebno razlagati in jih uporabiti le v časovnem okviru 6 mesecev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje na katerega sicer v celoti ni pravilno uporabilo materialnega prava, kar pa na zakonitost odločitve ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka, ki naj bi jo po stališču pritožbe sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni zaslišalo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zaslišanje tožnika ni potrebno, saj je sodišče odločilo na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Kdaj je bil tožnik seznanjen z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je sodišče ugotovilo na podlagi podpisane vročilnice, zaradi česar zaslišanje tožnika v zvezi s tem dejstvom ni bilo potrebno, saj to dejstvo med strankama tudi ni bilo sporno. Po določbi 217. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče lahko ugotovilo odločilna dejstva na podlagi izvedbe listinskih dokazov.

Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje procesne predpostavke za odločanje o tožbenem zahtevku v delu, ko je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2008 do 22. 12. 2009, ker ni postopal po določbah prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in uveljavljal predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Gre namreč za spor o obstoju oziroma o prenehanju delovnega razmerja, za katerega veljajo določbe za uveljavljanje sodnega varstva po tretjem odstavku 204. člena ZDR, ki je določal, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je nedvomno zvedel za kršitev svoje pravice z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je dne 22. 12. 2009. Datum vročitve sklepa med strankama ni bil sporen in ta datum navaja tožnik tudi v pritožbi. Torej je 30 dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma kot navaja tožnik priznanja delovne dobe za obdobje od 1. 9. 2008 do 22. 12. 2009 začel teči dne 23. 12. 2009 in je bila tako tožba vložena dne 14. 7. 2011 prepozna. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba glede tožbenega zahtevka v tem delu zavrže, pravilna, temelji pa, kot je bilo že obrazloženo na določbi tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa prekluzivni rok za vložitev tožbe v primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je zahteval tudi plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za čas od 16. 1. 2009 do 23. 12. 2009, to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora dne 17. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, saj je pravilno uporabilo določbo 51. člena ZDR, ki določa suspenz pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi v primeru pripora. Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, torej posledično tudi pravica do plače oziroma nadomestila plače in regresa za letni dopust. Zmotno je stališče pritožbe, da je potrebno določbo prvega odstavka 51. člena ZDR razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Tožeča stranka namreč zmotno razume določbo prvega odstavka 51. člena ZDR, ki določa med drugim tudi to, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo delavcev v primeru, ko so pravnomočno obsojeni z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev, v teh primerih jim delodajalec zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje, temveč je trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo prav nobenega vpliva, kot se zmotno zavzema pritožnik.

Glede na zgoraj navedeno je torej neutemeljena pritožba tožnika, da bi mu sodišče moralo prisoditi plačo in regres za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi namreč pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje, kot mu to nalagata določbi 2. točke 365. člena ZPP in 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).