Jedro

Sodišče prve stopnje je v glavo sodbe zapisalo kot toženo stranko fizično osebo, ker je med postopkom ugotovilo, da je bil s.p. izbrisan. To je storilo po uradni dolžnosti. Kljub temu, da je to ugotavljalo po nepotrebnem, ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 81. člena ZPP. Tudi če tega ne bi spremenilo, pa bi res bil vmes samostojni podjetnik prenehal, bi tudi v izvršilnem postopku bila zavezanec fizična oseba, ki pa je označena v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo še o preostalem delu tožbenega zahtevka. Tako je zavrnilo prvi podredni zahtevek, da se toženi stranki odpove pogodba o najemu poslovnega prostora, del hodnika, vpisan v izreku in se ji naloži izpraznitev tega dela ter izročitev prostora tožeči stranki. Ugodilo pa je drugemu podrednemu zahtevku, da se toženi stranki odpove pogodba o najemu poslovnega prostora, opisanega v izreku, pogodba z dne 7. 1. 1991 in se ji v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe naloži izpraznitev prostora, opisanega v izreku. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 1.233,65 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne uporabe dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je vpogledalo izpisek Ajpesa in se oprlo na določbo 80. člena ZPP, da mora ugotoviti po uradni dolžnosti sposobnost biti stranka. Ker je ugotovilo, da je s.p. prenehal, je nadaljevalo postopek proti toženi stranki kot fizični osebi. Sodišče bi moralo pravilno ravnati tako, da bi po 81. členu ZPP naložilo tožeči stranki odpravo napake. Tako ni storilo in je navedlo fizično osebo v izreku. S tem je kršila določbe ZPP. Sodišče nadalje ugotavlja, da je podana aktivna legitimacija, ker je sodišče v zadevi II Cp 2564/2013 že to ugotovilo. Pritožba meni, da to ne more izhajati iz pravnomočnega dela sodbe, saj so dejstva drugačna. Opozarja, da je solastnina K. Š. do 7/80 in tožeče stranke do 73/80 in da s tem tožeča stranka ni dokazala, da je lastnica poslovnega prostora, za katerega gre. Sodišče še zapiše, da je tožbeni zahtevek za povračilo vlaganj tožene stranke odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Pri tem pa spregleda, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. R 22/2014 odločilo, da je za to zadevo pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Zato bi sodišče moralo odločiti še o tem. Moralo bi naložiti izplačilo revaloriziranih stroškov ob izpraznitvi poslovnega prostora. Sodišče je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških, saj je sodišče odločilo, da mora plačati tožena stranka vse pravdne stroške. Tožnik je s pritožbo uspel. Stroški tudi niso obrazloženi, ni jih mogoče preizkusiti.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej trdi, da je sodišče prve stopnje spremenilo toženo stranko in se pri tem zmotno oprlo na 80. člen ZPP. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati po 81. členu ZPP, ki zahteva, da sodišče naloži tožeči stranki, da sporoči pravilno toženo stranko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka T., P. D. s.p., T. , L. To pomeni, da je šlo ob vložitvi tožbe za P. D., ki je bil samostojni podjetnik z oznako „T., P. D. s.p.“. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo po izpisku iz Ajpesa, da ta trgovina ne posluje več. Zato je menilo, da lahko po uradni dolžnosti na podlagi 80. člena v nazivu tožene stranke pusti le fizično osebo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ves čas postopka, ne glede na oznako tožene stranke, le fizična oseba. Po določbi 7. člena ZGD-1 je tudi ob oznaki „T., P. D. s.p.“, v zavezi fizična oseba. Samostojni podjetnik ni gospodarska družba v pomenu 6. člena ZGD-1. Vendar ima določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Ne sodišče ne pravdni stranki v tej pravdi ne trdijo, da bi toženec kot samostojni podjetnik prenehal zaradi stečaja. Gre za primer po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ko je s.p. prenehal z delom. V vseh dosedanjih primerih je enotna sodna praksa, da obveznosti samostojnega podjetnika v celoti ugasnejo s prenehanjem tega statusa, le v primerih stečaja podjetnika. Izbris samostojnega podjetnika iz poslovnega registra (kot naj bi šlo v tem primeru po ugotovitvah sodišča), pa nima enakih posledic kot stečajni postopek, ampak podjetnik kot fizična oseba še naprej odgovarja za svojo obveznost in je torej stranka postopka (primerjaj VS RS, Pdp 580/2009, VS RS, Pdp 626/2009, VSL I Cpg 811/2010). Tako je v zadnji odločbi sodišče ugotovilo, da je kljub ugotovljenemu izbrisu, stranka fizična oseba in sodišče nadaljuje postopek proti fizični osebi. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem spremenilo oznako v glavi sodbe. Vendar pri tem ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb ZPP, ki jo očita pritožba (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 81. členom ZPP). Ta oznaka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma na v ZPP zahtevano predpostavko sposobnost biti stranka.

6. Nadalje pritožba trdi, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije, ker je le solastnica. Navaja tudi, da se sodišče zmotno sklicuje na predhodno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Tožena stranka sicer priznava, da je tožena stranka solastnica stavbe. Vendar trdi, da je tožeča stranka predložila dokazila za poslovne prostore v stavbi, ostalo pa je solastnina na K. Š. 7/80 in tožečo stranko 73/80. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res tožeča stranka predložila tak zemljiškoknjižni izpisek (priloga A6). Vendar tožena stranka ne trdi, da bi sporni poslovni prostor bil vpisan v zemljiško knjigo etažno in da bi bil kdo drugi lastnik. Tožeča stranka pa je na ta način dovolj izkazala aktivno legitimacijo oziroma solastnino na preostalem delu stavbe. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju aktivne legitimacije navajalo zemljiškoknjižni izpisek pod A6 in se tudi sklicevalo na sodbo višjega sodišča (točka 5 obrazložitve), ne pomeni, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije. Nesporno je tožeča stranka solastnica in ima po 100. členu SPZ pravico vložiti tožbo za varstvo lastninske pravice na celi stavbi, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Pritožnik ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravni naslednik po najemni pogodbi. Iz vsega sledi, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke.

7. Nadalje pritožnik trdi, da bi sodišče moralo odločiti tudi o denarnem zahtevku za vlaganja. Spregleda, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 28. junija 2013 (list. št. 97) pravnomočno sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o podrednem zahtevku, na katerega se sklicuje pritožba. V spisu ni podatka, kot trdi pritožba, da bi ta zadeva bila vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek s sklepom VSL R 22/2014. Ker tega v spisu ni, pritožnik tudi tega ni predložil, je za presojo ali je sodišče odločilo o vseh zahtevkih, na voljo le gradivo spisa. V tem gradivu pa je bil ta zahtevek odstopljen na Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato ni mogoče vsebinsko presojati tega zahtevka.

8. Pritožba graja še odločitev o stroških. Zlasti opozarja, da je s prvo pritožbo pritožnik uspel. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je uspel le delno (sodba je bila delno potrjena) in o podrednih zahtevkih je v nadaljevanju postopka tožeča stranka končno uspela. Sodišče pravilno ugotavlja, da so stroški nastali z vsemi podrednimi zahtevki oziroma, da je bil dokazni postopek potreben tudi za drugi podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uspela. Zato se je sodišče pravilno sklicevalo na končni uspeh tožeče stranke oziroma drugi odstavek 154. člena ZPP. Katere stroške je priznalo, pa je dovolj obrazložilo in se pri tem sklicevalo na veljavno taksno in odvetniško tarifo. Natančna odmera pa izhaja iz stroškovnika tožeče stranke na list. št. 36. Obremenjevanje sodbe s posameznimi postavkami iz stroškovnika, ni potrebno. Sodba ima dovolj razlogov, če jasno pove, na podlagi katerega pravnega predpisa je sodišče odločilo, kakšen je uspeh in kje se lahko stranki prepričata o stroškovni odmeri oziroma stroškovniku.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere se sklicuje pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).