Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (udarnine).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločalo o zahtevku tožeče stranke za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 19.6.2004 po pogodbi za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih AO+, sklenjeni s toženo stranko. Ni bilo sporno, da je prometno nesrečo, v kateri je bil telesno poškodovan, povzročil sam tožnik. Dvakrat modificiranemu tožbenemu zahtevku (ko je tožnik najprej tožbo umaknil za dne 30.9.2004 s strani tožene stranke prejeti znesek 500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, po prejemu izvedeniškega mnenja v pravdi pa znižal zahtevek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od prvotno zahtevanih 4.590,21 EUR - 1.100.000,00 SIT na 3.500,00 EUR - 838.740,00 SIT, zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.755,63 EUR - 900.000,00 SIT pa v celoti umaknil) je delno ugodilo. Tožniku je prisodilo zahtevanih 28,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 naprej za premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov v zdravstvene ustanove med zdravljenjem (točka 1. izreka).

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 1.459,45 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od 28,58 EUR od 16.8.2004 do 29.9.2004), in sicer za preostalo premoženjsko škodo (45,90 EUR s pripadki za stroške nevrološkega pregleda) in za še vtoževano nepremoženjsko škodo s pripadki, ker je ocenilo, da znaša pravična odškodnina zanjo 1.350,00 EUR, kar je po nadaljnji ugotovitvi prvega sodišča tožena stranka že v celoti (pre)plačala dne 30.9.2004 s plačilom 500.000,00 SIT, kar je v času sojenja v valorizirani vrednosti predstavljalo 2.086,46 EUR.

Pravdne stroške tožeče stranke v višini 84,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki (točka 3. izreka).

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v zavrnilnem delu glede zneska 1.459,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 naprej ter v stroškovnem delu (točka 3. izreka). Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja stroškovno odločitev in oceno prvega sodišča o doseženem uspehu tožeče stranke v pravdi (glede na prvotni zahtevek 16 %, po skrčenem zahtevku 12 %, skupno 10 %). Meni, da je v njeno korist treba upoštevati tudi plačilo nespornega dela odškodnine med postopkom, česar prvo sodišče nekorektno ni vrednotilo. Tožnikov uspeh je najmanj 29 %, zato bi mu morala tožeča stranka povrniti najmanj 487,12 EUR, na prvi stopnji zaznamovanih pravdnih stroškov. Dosojena odškodnina je prenizka. Ker se pritožuje tudi zoper zavrnilni del zahtevka, naj se mu posledično priznajo vsi na prvi stopnji priglašeni pravdni stroški s pripadajočimi obrestmi. Nadalje graja odmero prisojene odškodnine. Ocenjuje, da sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo izvedeniškega mnenja, zdravstvene dokumentacije in izpovedbe tožnika pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Upoštevati bi bilo treba, da je bil poškodovan po celem telesu, da ga je posebej ovirala opornica na desni dominantni roki, da so bolečine kumulativno trajale celo tri tedne. Nadalje izpostavlja, da je moral dajati obkladke, si mazati odrgnjena mesta, da je bil kot mlad moški (23 let) večkrat izpostavljen zanj škodljivemu rentgeniziranju. Premalo so ovrednotene kontrole v zdravstvenih ustanovah, fizioterapevtske vaje s fizioterapevtom in doma, dolge čakalne vrste in neugoden nevrološki pregled. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava bi mu moralo priznati še preostalo vtoževano odškodnino s pripadajočimi obrestmi. Dejansko in materialno pravno zmotno je zavrnjen zahtevek za povrnitev 45,90 EUR s pripadki za zdravniški izvid dr. M.G. Do tega je tožnik upravičen, ker je imel od škodnega dogodka naprej telesne bolečine v vratnem delu hrbtenice in ker se je bil prisiljen poslužiti se samoplačniške ambulante zaradi dolgih čakalnih dob za nevrološko ambulanto. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in obsodi toženo stranko na plačilo nadaljnje odškodnine v višini 1.459,45 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, celotne pravdne stroške na prvi stopnji ter pritožbene stroške. Meni, da bi mu moralo že prvo sodišče prisoditi vseh vtoževanih 3.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne uveljavlja pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. V tej smeri je zato pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v okviru uradnega preizkusa. Ugotovilo je, da sodba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), naštetimi v 2. odstavku 350. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Sodba je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Tožnik je trdil in dokazoval, da je kot 23-letni natakar v škodnem dogodku utrpel številne poškodbe: udarnino in zlom nosu s krvavenjem, poškodbo vratnega dela hrbtenice, udarnino desnega palca, udarnino kolen, leve rame, nadlahti in desne goleni. Tožena stranka se je branila, da se je tožnik še pred obravnavano poškodbo poškodoval kazalec desnice, da si ni zlomil nosne piramide in da druge diagnoze niso v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Na podlagi v pravdi pridobljenega izvedeniškega mnenja, ki mu stranki nista ugovarjali (kar velja tudi za tožečo stranko, saj ni zahtevala ne dopolnitve ne zaslišanja izvedenca, na podlagi njegovega mnenja pa je skrčila tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin in v celoti umaknila zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), je zanesljivo ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel le udarnine, in sicer: nosu, v palec desne roke in v obe koleni. Tako je zavrnilo njegove navedbe o zlomu nosu, česar pritožnik ne izpodbija, nategnitvi vratne hrbtenice, udarnino prsne hrbtenice in glavobolih. Pritožnik v pritožbi znova posredno omenja le vratno hrbtenico, češ da izvedenec ni mogel izključiti te poškodbe. Opira se na izvid dr. M. G. z dne 17.8.2004. Prvo sodišče je ta dokaz povsem pravilno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP), to je z izvedeniškim mnenjem dr. P. in ga pravilno zavrnilo. Z njegovo dokazno oceno, utemeljeno v jasnih in logičnih razlogih sodbe na strani 3 in 4 se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Odločilna je ugotovitev in poudarek, da izvid nevrologa temelji na tožnikovi izpovedbi nevrologu, ki ni pregledal ostale tožnikove dokumentacije, v nasprotju z izvedencem dr. P., ki je po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča pregledal vso tožnikovo dokumentacijo. Ne v njej ne v tožnikovem opisu težav, kot ga je ta podal izvedencu, pa ta ni našel objektivnih pokazateljev za navedeno diagnozo (prim. list. št. 53).

Obseg prestanih in bodočih bolečin v zvezi z ugotovljenimi poškodbami je v sodbi natančno in korektno povzet na tretji strani sodbe, zato ga pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pritožnik sam priznava, da je skupno bolečinsko obdobje trajalo le tri tedne. Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in ki jih tudi pritožnik ne izpodbija, po intenzivnosti ni preseglo stopnje srednje hudih bolečin, ki pa so bile kratkotrajne. Tožnik namreč hudih bolečin ni trpel, ampak le srednje hude (5 dni in 2 dni občasne srednje hude) ter lažje (10 dni in 4 dni občasne lažje).

Tudi opis zdravljenja, kot ga je na podlagi izvedeniškega mnenja povzelo prvo sodišče, je popoln in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanj. Vse nevšečnosti, na katere opozarja pritožnik, je prvo sodišče primerno ugotovilo in navedlo v razlogih sodbe.

Ugotovljeni obseg škode pa je v zadostni meri tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine. Zakonska osnova za odločitev o višine odškodnine je v 179. členu Obligacijskega zakonika oziroma v njem navedenih merilih in izhodiščih: stopnji telesnih in duševnih bolečin ter njihovem trajanju, pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine. Zakonski kriteriji o konkretizaciji in individualizaciji tožnikove nepremoženjske škode ter ob primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih zadevah so po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabljeni. Glede na dejanske ugotovitve o tri tedenskem bolečinskem obdobju brez hudih bolečin, o 14 dnevnem bolniškem staležu in zgolj ambulantnem zdravljenju brez posebnih komplikacij, ne more biti dvoma, da je z utrpelimi udarninami brez trajnih posledic tožnik utrpel škodo manjšega obsega. Z odškodnino v višini 1.350,00 EUR (323.000,51 SIT) mu je prvo sodišče prisodilo 1,5 povprečne neto plače (september 20098, 905,13 EUR; Ur. l. RS, št. 109/2008), kar je povsem primerljivo z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih lažjih primerih. Gre namreč za škodo, ki spada med zelo lahke primere po Fischerjevi klasifikaciji in za katere sodišča prisojajo od 1 do 12 povprečnih neto plač (povzeto po publikaciji Dunja Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Ljubljana, 2001). Tako se izkaže, da je pritožnikovo zavzemanje za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo od dosojenih 1.350,00 EUR do zahtevanih 3.500,00 EUR neutemeljeno in ga je bilo treba zavrniti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dokazno oceno prvega sodišča in zavrnitvijo tožbenega zahtevka za povračilo stroškov izvida nevrologa (45,90 EUR s pripadki). Osnovo za ugotovitev, da navedena škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je imelo v pravilno in popolno ocenjenem izvedeniškem mnenju. Popolnim in prepričljivim razlogom sodbe ni treba ničesar dodajati in jih tudi ne ponavljati. Tožena stranka tožniku odgovarja le za tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato je v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče v celoti zavrača tudi pritožbene graje glede stroškovne odločitve prvega sodišča. Pritožnik pri svojem zavzemanju za upoštevanje s strani tožene stranke plačanega zneska za nematerialno škodo pri ugotavljanju njegovega uspeha v pravdi prezre dve odločilni dejstvi, ki ju je ugotovilo prvo sodišče. V prvi vrsti je treba poudariti, da je ocenilo njegovo škodo na bistveno manjši znesek (1.350,00 EUR), kot ga je tožena stranka že plačala (500.000,00 SIT oziroma 2.086,46 EUR). Nadalje ne gre spregledati, da je tožena stranka plačala navedeni znesek v okviru zakonsko postavljenega roka, še preden je po vloženem odškodninskem zahtevku po ugotovitvah prvega sodišča sploh prišla v zamudo. To pa pomeni, da je bila tožba preuranjena, v nadaljevanju pa nepotrebna, saj je tožnik zaradi že prejetega plačila v pravdi v celoti propadel (oziroma uspel le za neznatni znesek dosojene premoženjske škode, s katerim pa ni bilo posebnih stroškov). Tako se izkaže, da je ocena prvega sodišča o 10 % uspehu tožeče stranke v tej pravdi tožeči stranki kvečjemu v korist in ne v škodo. Pravilna uporaba 154. člena ZPP kot relevantnega materialnega prava bi namreč narekovala odločitev, da tožeča stranka glede na svoj neuspeh toženi stranki povrne njene stroške. Ker pa se pritožuje le tožeča stranka, sodišče druge stopnje sodbe v njeno škodo ne sme spremeniti (359. člen ZPP). Zato je tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo. Odgovoriti in zavrniti je treba le še na protispisno pritožbeno trditev, da je šele tožba primorala toženo stranko k plačilu. Zanjo namreč v spisu ni nobene realne podlage. Kajti iz ugotovitev prvega sodišča in podatkov spisa izhaja, da je bil odškodninski zahtevek datiran s 15.9.2004 (ni pa podatka, kdaj je bil dejansko poslan in kdaj ga je tožena stranka dejansko prejela), tožba vložena 23.9.2004, plačilo prejeto 30.9.2004, delni umik tožbe za prejeto plačilo podan 4.10.2004, tožba skupaj z navedenim delnim umikom pa vročena toženi stranki šele 18.7.2005. Plačilo je torej izvedla še pred svojo zamudo in preden je sploh izvedela za vloženo tožbo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanih delih (zavrnilnem glede zneska 1.459,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 naprej ter v stroškovnem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam trpeti svoje pritožbene stroške.