Jedro

Ker tožnik v določenem roku nepopolne in nerazumljive tožbe ni popravil, zaradi česar je sodišče ni moglo obravnavati, jo je pravilno zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) kot pomanjkljivo in nerazumljivo zavrglo tožnikovo tožbo z dne 9. 6. 2008, ki jo je naslovil kot "tožba oziroma ponovni upravni spor zoper odločbo organa prve stopnje z dne 19. 2. 2004 kot tudi t.i. neobstoječi sklep s spremenjeno št. ... in odločbe št. ... z dne 7. 5. 2008", ker je tožnik kljub pozivu ni popravil oziroma dopolnil, in je sodišče ni moglo obravnavati.

V laični pritožbi tožnik med drugim navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravična in pristranska. Toženi stranki v tem postopku sta Občina Novo mesto, Oddelek za upravne in notranje zadeve, in Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, ki pa jih ni izrecno imenoval, saj mu zbujata strah. Izpodbija upravni akt, ki je toženi stranki vodil v dejanje spremembe imen in priimka, ter zahteva njegovo odpravo. Preseneča ga, da je sodišče odločilo na nejavni seji, saj je predložil pisne dokaze, ki jih je pripravljen tudi ustno zagovarjati. Pojasnjuje zgodovinsko uporabo svojega priimka, v dokaz pa prilaga fotokopiji fotografij. Prosi za pravno zaščito in pomoč odvetnika. Ne strinja se s sestavo senata sodišča prve stopnje. Smiselno predlaga, da vrhovno sodišče odpravi upravni akt, ki je Upravni enoti Novo mesto omogočal spreminjanje njihovih osebnih imen brez vednosti in soglasja.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, sprejeta v pravilni sestavi senata glede na prvi odstavek 13. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova tožba ni ne razumljiva in kot tožba tudi ni popolna v smislu prvega odstavka 30. člena ZUS-1. Zato je tožnika pravilno pozvalo, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ga poučilo, kaj in kako naj napravi, in ga opozorilo na posledice, če tega ne bo storil, kot to določa prvi odstavek 31. člena ZUS-1. Ker tožnik v roku, ki mu je bil določen za odpravo pomanjkljivosti (niti do odločitve sodišča prve stopnje, dne 27. 8. 2008), teh ni odpravil oziroma tožbe dopolnil, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje zadeve ni moglo obravnavati in jo je zato pravilno zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikovi ugovori in navedbe. Tožnik bi moral tožbo dopolniti v roku, ki mu ga je določilo sodišče prave stopnje, česar ni storil. Čeprav za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča to ni pomembno, pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik tudi v pritožbi ni navedel, katerega od navedenih upravnih aktov izpodbija s tožbo, hkrati pa je navajal različne tožene stranke.

Ugovor o nejavni seji ni utemeljen.

V zadevi gre za odločitev, ki je bila sprejeta v fazi predhodnega preizkusa tožbe, za takšne odločitve pa glavna obravnava ni predpisana.

Tudi navedbe o potrebi po pravni pomoči v obravnavanem sporu niso odločilne. Stranka mora sama poskrbeti za uveljavljanje svojih pravic v postopku, socialno šibki pa lahko za pravno pomoč zaprosijo v okviru sistema brezplačne pravne pomoči na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.