Jedro

Z zatrjevanim zmanjšanim prometom in izgubo zaslužka, ki bi se lahko nanašal le na poslovanje v spornem delu dejavnosti, same zase, niso hujše škodljive posledice z vidika celotne dejavnosti, ki jo sicer opravlja tožeča stranka. Pogoja po 2. odstavku 69. člena ZUS sta navedena alternativno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 205/2000-11 z dne 19.9.2000.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, št. I Up 747/2000-2 z dne 1.9.2000, na pritožbo tožeče stranke razveljavilo sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 205/2000-2 z dne 18.7.2000, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izdajo začasne odredbe ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. V novem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se do pravnomočne rešitve upravnega spora dovoli obratovanje v Clubu Z., Š., v podaljšanem obratovalnem času od ponedeljka do nedelje v času od 22. ure do 4. ure naslednjega dne.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila zahteva za izdajo začasne odredbe vložena hkrati s tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo Župana Občine Š. pri C. z dne 12.6.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Občine Š. pri C., Oddelka za družbene dejavnosti, z dne 30.3.2000, ki ni ugodil njeni zahtevi za obratovalni čas v Clubu Zapata (podružnica gostinskega obrata "B."), od ponedeljka do nedelje tudi v podaljšanem obratovalnem času od 22. ure do 4. ure naslednjega dne. Takšen obratovalni čas je imela tožeča stranka evidentiran vse od vpisa navedenega gostinskega obrata v register pri DURS. V mesecu septembru 1999 je bil sprejet Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99 v nadaljevanju: pravilnik/99), s katerimi je bila predpisana uporaba obrazca "prijava razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata - rednega in podaljšanega" (v nadaljevanju: obrazec). Tožnica je na obrazcu prijavila obratovalni čas od 16. do 4. ure naslednjega dne, pristojni upravni organ pa je tožnici potrdil le redni obratovalni čas od 16. do 22. ure, ne pa tudi podaljšanega obratovalnega časa do 4. ure naslednjega dne. Za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času mora gostinec na podlagi določbe 2. odstavka 3. člena in 2. odstavka 4. člena pravilnika/99 pridobiti pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti, ki lahko izdajo soglasja veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga, ob neizpolnitvi teh pogojev, tudi prekliče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v svoji zahtevi uveljavlja izdajo začasne odredbe v smislu začasne ureditve stanja po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - v nadaljevanju: ZUS/97). Po navedbah sodišča prve stopnje tožeča stranka nastanek hujših škodljivih posledic utemeljuje s sklicevanjem na okoliščino, da ji z omejitvami obratovalnega časa nastaja ogromna škoda, ki ni enkratna temveč bo trajala, dokler ne bo prišlo do redne ali prisilne likvidacije njenega lokala, do česar pa bo prišlo, če ji bo poslovanje v podaljšanem obratovalnem času onemogočeno. Sodišče prve stopnje sicer ne dvomi v navedbe tožeče stranke, da krajši obratovalni čas vpliva na število gostov in na število zaposlenih ter s tem tudi na večji ali manjši obseg poslovanja, toda to po presoji sodišča prve stopnje ne more biti razlog, zaradi katerega bi bila izdaja začasne odredbe pravno utemeljena. Sodišče nadalje navaja, da iz poročil o poslovanju Cluba Z. za obdobje od 1.1.2000 do 31.5.2000, ki ga je predložila tožeča stranka izhaja, da je tožeča stranka izkazala izgubo zaslužka tudi za mesec marec in april, ko je po podatkih, ki izhajajo iz policijskih poročil in ugotovitev tržnega inšpektorja, ne glede na omejitve, njen lokal posloval tudi v podaljšanem obratovalnem času. Po presoji sodišča prve stopnje obstoj škodljivih posledic, ki naj bi pripeljal tudi do likvidacije gostinskega obrata, ni izkazan do take mere, da bi opravičeval izdajo začasne odredbe. Navaja še, da v obravnavanem primeru tudi ni izkazano grozeče nasilje v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS/97, ki ga je treba obravnavati kumulativno.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe postopka v upravnem sporu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je v mesecu marcu in aprilu tega leta poslovala v podaljšanem obratovalnem času. Zaradi načrtnega in kontinuiranega obiskovanja policijskih patrulj in predstavnikov tržne inšpekcije v navedenem lokalu je bilo onemogočeno normalno poslovanje v lokalu, promet je začel strmo padati, število gostov se je tako zmanjšalo, da je morala v začetku meseca julija lokal zapreti, saj nadaljnje poslovanje ni bilo več smiselno. Po njenih navedbah ne more več pokrivati določenih stroškov (za najemnino, za prispevke zaposlenih), kar je tudi razlog, zaradi katerega vztraja pri zahtevi za izdajo začasne odredbe. Nadalje navaja, da so po njenem mnenju podane hujše posledice, če lokal ne more poslovati in v njem ni mogoče ustvarjati prometa. Ne razume tudi, zakaj se sodišče prve stopnje ukvarja z vprašanjem grozečega nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena. V tem primeru ne gre za omejevanje pravic ali odpravo nekega akta, ampak gre za določitev obratovalnega časa na podlagi pooblastila, ki ga daje zakon in podzakonski predpis. K navedbam tožeče stranke, da je zaradi policijskih ukrepov zmanjšan promet v lokalu, pa pripominja, da je morda res zmanjšan promet tudi zaradi ukrepov policije, saj je očitno policija z določenimi ukrepi zajezila določene kršitve javnega reda in miru, to pa tudi pove, da je prihajalo do kršitve javnega reda. Po mnenju tožene stranke je sklep o zavrnitvi začasne odredbe v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS/97 lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala potrebe, da se z izdajo začasne odredbe odvrnejo hujše škodljive posledice, ker zatrjevane hujše škodljive posledice po presoji sodišča prve stopnje niso hujše posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS/97. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da z zatrjevanim zmanjšanim prometom in izgubo zaslužka, ki bi se lahko nanašal le na poslovanje v spornem delu dejavnosti, samo zase, niso hujše škodljive posledice z vidika celotne dejavnosti, ki jo sicer opravlja tožeča stranka. S tega vidika so navedbe tožeče stranke o izgubi zaslužka pavšalne.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 2. odstavka 69. člena ZUS/97. Po 2. odstavku 69. člena ZUS/97 sta pogoja navedena alternativno (hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje) in ker gre v tem primeru, po navedbah tožeče stranke, za oceno hujših škodljivih posledic, ne pa za grozeče nasilje, presoja sodišča prve stopnje tudi z vidika grozečega nasilja ni bila potrebna, kar pa na drugačno odločitev ne vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS/97.