Jedro

Smiselna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporni dokument ne predstavlja jasnega in nedvoumnega navodila, ker iz njega ne izhaja niti komu naj bi bil namenjen niti ni podpisana oseba, ki navodilo daje. Glede na to, da naj bi tožnica podala navodilo, da se gre v prepovedano reklamacijo, bi moralo biti takšno navodilo povsem jasno in nedvoumno.

Glede na to, da tožnica ni imela pristojnosti, da bi sploh izvedla nedovoljeno reklamacijo, sporni dokument tudi, če bi se lahko razlagal kot predlog oziroma navodilo za izvedbo nedovoljene reklamacije, nima neposrednih učinkov za toženko, saj tožnica s tem takšne reklamacije ne bi mogla doseči in posledično ne kršiti določb ZKme-1. Upoštevajoč navedeno je še toliko bolj pomembno, da bi toženka dokazala, zakaj se je zaradi takšnega ravnanja do te mere porušilo zaupanje do tožnice, ki je pred tem delala pri toženki 20 let, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2020 (I. točka izreka) in ugotovilo trajanje delovnega razmerja med strankama do vključno 10. 1. 2021 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico prijavi v socialna zavarovanja in ji vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas od 16. 7. 2020 do 10. 1. 2021 (III. točka izreka), da ji za ta čas plača nadomestilo plače v višini 1.108,14 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka) in denarno povračilo v znesku 12.189,54 EUR (V. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov postopka (VI. točka izreka) ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (VII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo in vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ugotovilo, da je tožnica dala navodilo za izvedbo prepovedane reklamacije manka, sedaj pa je zaključilo, da je šlo le za pregled stanja zalog. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi tožnice in le parcialno povzelo izpovedbe prič ter ni opravilo celovite presoje vseh dokazov. Ni se opredelilo do neverodostojnosti tožnice, ki je navajala neresnice glede rednega izvajanja neuradne inventure, komu se je predložil rezultat neuradne inventure, da sama ni odrejala reklamacij, o številu izvodov reklamacijskih zapisnikov in njihovi dostopnosti. Zavajala je tudi glede manjkajočih podatkov na spornem dokumentu. Brezpredmetno se je opredeljevalo do izvedbe neuradne inventure, saj se tožnici to ne očita. Iz spornega dokumenta je jasno razvidno navodilo tožnice, naj se izvede reklamacija, zato so nelogični zaključki, da A. A. in B. B. tožnice nista prosili za pojasnilo, saj slednje ni bilo potrebno. Nepomembno je, da ni napisano komu je dokument namenjen in ga tožnica ni podpisala, saj sodišče ni ugotovilo, da bi bilo to sploh potrebno, poleg tega je tožnica običajno dala navodila za reklamacijo neformalno. Če je tožnica želela potnike poklicati, da bi preverila ali so manki zaradi izvedenih reklamacij, bi to preverila pri vseh in ne le nekaterih produktih. Tožnica je zaslišana potrdila, da bi bila toženka kaznovana, če bi bilo to realizirano, kar kaže na to, da se je zavedala, da dokument vsebuje jasno navodilo o reklamaciji. Sodišče je podalo nelogične zaključke glede izpovedi C. C.. C. C. neutemeljeno ni verjelo, ker je povedala, da ji tožnici ni rekla, da mora prav sporni dokument kam odnesti. Tega dokumenta ob izdaji navodila ni bilo. Sporni dokument je ustrezal temu, kar je tožnica rekla, da bo vseboval in kje ga bo pustila. Ugotovitev sodišča, da drugi niso potrdili tega navodila, je protispisna, saj nihče drug ni bil navzoč ob njunem pogovoru. Tudi ni logično, zakaj bi tožnica C. C. pojasnjevala osnovne pojme o plusih in minusih, saj je slednja že sodelovala pri inventuri. Nadalje sodišče ni pojasnilo v čem je bila izpoved A. A. neprepričljiva glede artiklov "izločeno iz prodaje", v preostalem pa ji je verjelo. Glede puščanja pomembnih dokumentov na pultu ni upoštevalo, da se to le običajno ni počelo, poleg tega ni pojasnjeno, zakaj bi bil tak dokument pomemben. Ob vsem tem pa je bilo nesporno, da je tožnica ta dokument pustila prav na pultu. Nepomembno je, da s telefonskim klicem ni opozorila, da je potrebno opraviti reklamacije, saj je navodilo podala C. C. Prav tako je nelogičen zaključek, da tožnica tako pomembnega navodila ne bi prepustila neizkušeni sodelavki, saj prenos papirja ne zahteva posebne izkušenosti. Tudi ne drži, da je tožnica želela le preverit, ali so manki nastali zaradi predhodnih reklamacij, saj bi to lahko storila preko računalnika, ki je bil vedno dostopen in fasciklov, pri čemer sodišče ne pojasni, zakaj se ne bi mogla zanesti na podatke v fasciklih, prav tako protispisno ugotovi, da računalnik ni bil dostopen. Tudi ni verjetno, da je tožnica želela v soboto, ki običajno ni delovni dan, klicati zastopnike in to preverjati. Sodišče ni upoštevalo, da je bila neuradna inventura nesmiselna, saj bi imela tožnica po inventuri dovolj časa, da pripravi zagovor. Do tega se niti ne opredeli. Nadalje je sodišče napačno presodilo, da ni izkazan pogoj iz 109. člena ZDR-1 glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Nezakonita reklamacija manka je glede na ZKme-1 prekršek, toženki bi se lahko izrekla globa v višini 0,25 % njenega letnega prometa, kar bi ogrozilo njeno poslovanje. Glede na navedeno gre za izjemno hudo kršitev, zato je morala odreagirati takoj. Zaradi pomena kršitve je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zaslišanje nadrejenega ni bilo potrebno, saj je toženka v spis dala elektronsko sporočilo D. D., v katerem je zaprosil za pripravo izredne odpovedi, kar kaže na izgubo zaupanja. Sodišče neutemeljeno izpostavlja razpis z dne 4. 2. 2020 in spregleda, da sta priči A. A. in B. B. povedali, da so dali razpis ven, ker je tožnica rekla, da ima vsega dovolj in bo, ko bo imela 20 let delovne dobe, nehala delati. Izpodbija tudi višino denarnega povračila in meni, da bi bila tožnica upravičena do povračila v višini največ 7 plač.

3. Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici dne 14. 7. 2020. V odpovedi se tožnici očita, da je huje kršila delovne obveznosti, ker je pripravila dokument, iz katerega izhaja navodilo o uveljavljanju reklamacije blaga pri dobaviteljih zaradi manka količin, takšno navodilo pa je podala tudi ustno C. C. S sodbo in sklepom I Pd 742/2020 z dne 11. 1. 2022 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice glede ugotovitve trajanja delovnega razmerja pri toženki od 14. 7. do 15. 7. 2020 in ugodilo zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanju delovnega razmerja od 15. 7. 2020 do 10. 1. 2021, tožnici je priznalo nadomestilo plače v višini 1.108,14 EUR ter denarno povračilo v višini 12.189,54 EUR, višji zahtevek pa zavrnilo. Zahtevku je ugodilo, ker je ugotovilo, da na podlagi osnutka spornega dokumenta z dne 11. 6. 2020 reklamacije niso bile realizirane. Toženki ni nastala škoda, tožnica reklamacij sama neposredno ni izvajala, zato tudi ni mogla kršiti določbe takrat veljavnega 61.f člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1; Ur. l. RS, št. 45/2008 do 22/2018), ki je kot nedovoljeno ravnanje določal tudi prenos poslovnega tveganja za inventurne manke na dobavitelja. Na pritožbo toženke je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 291/2022 razveljavilo ugodilni del sodbe, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do očitka, da je tožnica ravnala v nasprotju z zahtevami in navodili toženke in glede obstoja okoliščin iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno ugotovilo, da je podana odpoved nezakonita, ker tožnica ni storila očitane kršitve delovnih obveznosti, poleg tega toženka ni dokazala, da zaradi očitane kršitve ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je v novem postopku drugače kot v prvem ugotovilo, da sporni dokument z dne 11. 6. 2020 ne predstavlja navodila za nedovoljeno reklamacijo, vendar na svojo obrazložitev v razveljavljeni sodbi I Pd 742/2020 ni bilo vezano. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da predstavlja sporni dokument z dne 11. 6. 2020 navodilo za nedovoljeno reklamacijo manka blaga ter z ugotovitvijo, da tožnica tudi ni dala ustnega navodila C. C. o reklamaciji manka blaga. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito in skrbno presojo vsakega od izvedenih dokazov posebej in vseh skupaj, pri čemer ni zgolj parcialno povzemalo izpovedi prič, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo. Pritožbeni očitki o relativno bistveni kršitvi 8. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnice, pri čemer je upoštevalo tudi, da tožnica trditev o rednem izvajanju neuradnih inventur ni dokazala z gotovostjo. Samo zato, ker tožnica del svojih trditev ni dokazala, to ne pomeni, da so zaradi tega njene ostale trditve oziroma izpovedba, neverodostojne. V tožbi je bilo sicer res navedeno, da obstajata dva izvoda reklamacijskih zapisnikov, vendar je tožnica zaslišana izpovedovala o treh izvodih. Napaka pri navedbah v tožbi ne kaže na neverodostojnost tožničine izpovedi. Prav tako je neutemeljen očitek, da je tožnica zavajala, kaj bi moral vsebovati dokument za reklamacijo, ker se navedbe o LOT, datumu in vzroku, zahtevajo le pri reklamacijah, ki niso povezane z mankom. Tožnica je v tožbi navedla, kaj mora vsebovati dokument za reklamacijo, toženka pa v odgovoru na tožbo s tem v zvezi ni izpostavila zavajanja, ampak je potrdila njene navedbe o tem, kateri podatki so potrebni za reklamacijo. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v 15. in 16. točki obrazložitve jasno zapisalo, da gre za podatke, ki so potrebni za običajne reklamacije in ne reklamacije manka, ki so se izvajale pred spremembo ZKme-1 tako, da je potnik povedal, na katero dobavo se veže artikel, zato je očitek o zavajanju neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica priči C. C. ni dala navodila, da mora sporni dokument z dne 11. 6. 2020 izročiti namestnici poslovodje A. A. za izvedbo reklamacije, niti ji ni naročila izvedbo reklamacije manka blaga. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbo C. C. in tudi obrazložilo, zakaj je verjelo tožnici. Tožnica je izpovedala, sodišče prve stopnje pa ji je utemeljeno verjelo, da je dne 11. 6. 2020 ob predaji izmene na rampi, kjer je bila prisotna tudi A. A., povedala, da bo izvedla kontrolno inventuro, oziroma da bo popisala hladilnico pred inventuro, kjer bodo izdelki izločeni iz prodaje za reklamacijo, ta popis pa bo dala v pisarno A. A., C. C. pa je pojasnila tudi minuse in pluse, ker bi takrat prvič sama delala inventuro. Želela je pripraviti artikle, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz prodaje in jih reklamirati, a ji to ni uspelo, ker ji je popis vzel preveč časa. Sporni dokument je predstavljal popis zalog, ki ga je želela dokončati, ko bi se vrnila na delo, zato ga je pustila na pultu. Sodišče prve stopnje je posledično ugotovilo, da sporni dokument ni predstavljal predloga za reklamacijo manka.

10. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ne sledi izpovedi A. A., da se ne spomni, da bi tožnica govorila o artiklih izločenih iz prodaje. Pojasnilo je, da je C. C. potrdila, da je pogovor potekal tudi o izdelkih, ki bodo izločeni iz prodaje, zato je verjelo tožnici in ne A. A., ki je povedala, da ne ve, ali se je o tem govorilo. Sodišče lahko izpovedi posamezne priče v določenem delu verjame, v določenem pa ne. C. C. je sicer povedala, da teh izdelkov ni bilo, vendar se to sklada z izpovedbo tožnice, da ni uspela izločiti neustreznih izdelkov, ker ji je kontrolni popis zalog vzel preveč časa. Pritožbeni ugovor, da je takšen zaključek nelogičen, ker če bi tožnica imela namen narediti popis za reklamacijo, bi ti izdelki bili v hladilnici na mestu "izločeno iz prodaje", je neutemeljen. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da ji tega ni uspelo narediti, zato teh izdelkov ni bilo na ustreznem mestu, takšen zaključek pa je povsem življenjsko logičen. Ker tožnica ni uspela pripraviti izdelkov, ki bi morali biti izločeni in bi jih bilo potrebno reklamirati, ni pustila dokumenta, s katerim bi predlagala reklamacijo za te izdelke.

11. Pritožba oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje tudi iz razloga, ker naj bi C. C. bila seznanjena s postopkom inventure, zato ni bilo potrebno, da bi ji tožnica dne 11. 6. 2020 razlagala o osnovnih pojmih kot so minusi in plusi, ampak ji naj bi to razlagala za potrebe reklamacije manka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je bila takrat, to je dne 11. 6. 2020, C. C. še neizkušena glede izvajanja inventur, saj je zaslišana povedala, da inventure ne bi znala izvesti, v času zaslišanja na sodišču, pa bi jo lahko. C. C. ni bila pristojna za izvedbo reklamacije, zato ni logično, da bi ji tožnica pojasnjevala pluse in minuse za potrebe izvedbe reklamacije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica z C. C. govorila o minusih in plusih, ker ji je razlagala kako poteka inventura in ne zato, ker je želela, da opravi reklamacijo manka.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo, da kadar je dala tožnica navodilo, da se kaj opravi v času njene odsotnosti, je tudi poklicala, dokument s predlogi za reklamacijo pa bi pustila v pisarni A. A. in ne na pultu v pripravljalnici. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni pomembno, da tožnica ni klicala, ker je C. C. naročila naj nese sporni dokument v pisarno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo, da je tožnica imela navado, če je želela, da se kaj opravi, ko je ni, da je še poklicala, da se je to res storilo, v tem primeru pa ni. Slednje tudi po oceni pritožbenega sodišča dodatno potrjuje njene navedbe, da pri spornem dokumentu ni šlo za navodilo za reklamacijo manka. V zvezi z očitkom o nekorektnem povzemanju izpovedbe C. C. glede dokumentov, ki so se pustili na pultu, pa iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju priče izhaja, da je sodišče ustrezno povzelo njeno izpovedbo. Glede očitka toženke, da sodišče ni pojasnilo, zakaj bi šlo pri spornem dokumentu za pomemben dokument, pa velja izpostaviti, da je toženka očitno štela, da gre za pomemben dokument, saj je na njegovi podlagi začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če bi tožnica res želela, da se izvede reklamacija manka, za katero je povedala, da je vedela, da se ne sme izvajati, je povsem razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da takšnega dokumenta, ki bi predstavljal prepovedano dejanje, ne bi pustila v pripravljalnici in ne bi želela, da takšno navodilo prenese naprej C. C. Res za prenos dokumenta niso potrebne posebne izkušnje, vendar če bi šlo res za dokument z navodilom za prepovedano reklamacijo, je neverjetno, da bi tožnica predlagala takšno reklamacijo preko drugih zaposlenih.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožnica ni kršila navodil toženke glede prepovedane reklamacije, utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da tožnica C. C. ni naročila, da mora prav sporni dokument kamorkoli nesti. V času njunega pogovora dokument še ni bil sestavljen, vendar je bil to le eden od argumentov, zakaj je sodišče verjelo tožnici in je štelo, da jo je C. C. napačno razumela, in ne vpliva na prepričljivost siceršnje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Poleg tega velja izpostaviti, da je C. C. na vprašanje sodišča, ali ji je tožnica naročila, da ta dokument izroči A. A., najprej odgovorila, da ja, nato pa je na vprašanje pooblaščenke tožnice povedala, da ji ni tožnica nikoli naročila naj prav ta dokument prenese, ker še ni bil izdelan, ko sta govorili. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo izpovedbi C. C. Ob vsem tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da glede na to, da sporni dokument ob pogovoru tožnice z C. C. še ni bil sestavljen, je neutemeljen očitek iz izredne odpovedi, da ji je tožnica naročila, da se mora ravno ta dokument nesti v pisarno pristojnim osebam za reklamacijo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o protispisnosti ugotovitve, da nobena priča ni potrdila, da bi tožnica dala navodilo za reklamacijo C. C., ker A. A. ni bila prisotna ob njunem pogovoru. Toženka je sama predlagala zaslišanje A. A. iz razloga, ker je bila tega dne priča pogovoru tožnice z C. C. in je slišala del njunega pogovora (4. stran odgovora na tožbo), zato v pritožbi neutemeljeno trdi drugače. A. A. je zaslišana potrdila, da je bila na rampi, kjer sta se pogovarjali tožnica in C. C., torej je bila navzoča ob njunem pogovoru, le trdila je, da se večine stvari ne spomni. Spomnila se je le, da je bilo govora o minusih in plusih. Zaključek sodišča, da nobena druga priča ni potrdila navodila o reklamaciji, glede na navedeno ni protispisen.

15. Ne drži ugovor toženke, da sodišče ni presojalo vsebine spornega dokumenta. Sodišče je presojalo sporni dokument po vsebini in ugotovilo, da ne gre za navodilo o reklamaciji manka blaga, ampak za popis stanja zalog, dokument tožnice, ki ga je želela dokončati po vrnitvi v službo. Ravno okoliščina, da tožnica ni obkrožila vseh artiklov z mankom, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo le za popis stanja zalog in ne poskus reklamacije manka. Pritožba spregleda pojasnilo tožnice s tem v zvezi, da je označila le artikle, ki so jih večkrat reklamirali zaradi kakovosti, ker ni imela podatkov o reklamacijah. To bi se drugače lahko preverilo v računalniku, a ji geslo za dostop ni delovalo, zato je želela pri potnikih preveriti, ali je bilo kaj reklamirano. To je želela preveriti v soboto, ko bi prišla na delo, ker so se potniki takrat še večinoma javljali na telefon. Pojasnila je tudi, da podatkov ali so bile reklamacije glede teh izdelkov izvršene v zadnjih dveh mesecih in pol v fasciklu ni imela, zato je želela klicati potnike. Pritožba selektivno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, zakaj se tožnica ni mogla zanesti na podatke iz fasciklov. Sodišče je v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da se je zgodilo, da že izvedene ali še odprte reklamacije niso bile vložene, kar sta potrdili A. A. in C. C. Prav tako je neutemeljen očitek, da je protispisna ugotovitev, da tožnica ni imela dostopa do računalnika, saj sta E. E. in A. A. potrdili, da je tožnica povedala, da ji ne dela več geslo, s katerim je lahko dostopala do podatkov o reklamacijah v računalniku. Okoliščina, da bi tožnica lahko prosila namestnico poslovodje ali vodjo izmene, da ji da svoje geslo, ali pa bi podatke preverila v fasciklu na prevzemu, kjer so bili originali, tega ne spremeni. Tudi, če bi tožnica obstoj nerešenih reklamacij lahko preverila drugače, se s tem, ko si je zapisala številke potnikov, da bi na ta način to preverila, sporni dokument ne more razlagati kot navodilo za prepovedano reklamacijo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se zapis na spornem dokumentu lahko razume kot delovni dokument tožnice, ki je želela pri potnikih preveriti ali je manko posledica reklamacije, in ne gre za jasno in nedvoumno navodilo o reklamaciji manka.

16. Pritožba neutemeljeno izpostavlja zapis tožnice pri "Šunka prešana ..." na 2. strani spornega dokumenta (F. F. obljubila). Tožnica je zaslišana glede tega pojasnila, da je to zabeležila, ker ji je F. F., ko je bila v poslovalnici maja, povedala, da so imeli reklamacijo, ki so jo izvedli narobe. Zabeležka, da je F. F. obljubila, tako ne pomeni, da ji je bila obljubljena reklamacija manka in je želela izvesti reklamacijo še pri ostalih izdelkih, ki so bili obkroženi.

17. Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do navedb toženke, da so neuradne inventure nesmiselne, ker bi imela tožnica po uradni inventuri 3 dni časa, da se pripravi na zagovor inventure, vendar se mu do tega ni bilo potrebno opredeljevati, ker to ni bistveno. Neuradne inventure niso bile prepovedane. Če se je tožnica odločila, da preveri stanje zalog pred uradno inventuro, čeprav bi se lahko glede manka zagovarjala tudi po uradni inventuri, to še ne pomeni, da je s spornim dokumentom želela izvesti reklamacijo manka. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni razumelo očitka iz odpovedi, ker se je opredeljevalo do neuradne inventure. Iz izredne odpovedi izhaja, da je neuradna inventura možna, vendar ni bila običajna, takšno ravnanje pa naj bi samo po sebi impliciralo namen popravkov stanja. Sodišče prve stopnje se je glede na ta očitek iz odpovedi utemeljeno opredelilo do tožničinih razlogov za neuradno inventuro in ugotovilo, da ni imela namena vplivati na boljši inventurni rezultat. 18. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka prehitro sprejela odločitev, ker B. B. in A. A. od tožnice nista zahtevali pojasnila glede spornega dokumenta, ni v nasprotju z obrazložitvijo v 9. točki sodbe. V 9. točki sodbe je sodišče zgolj ugotovilo, da je D. D. dne 19. 6. 2020 predlagal začetek postopka izredne odpovedi, odločitev pa je bila sprejeta šele, ko je pooblaščena oseba podpisala odpoved. Iz 23. točke obrazložitve jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ne šteje, da sta odločitev o odpovedi sprejeli B. B. in A. A., ampak da je toženka prehitro sprejeta odločitev brez preverjanja relevantnih dejstev. Glede na to, da sporni dokument ni predstavljal nedvoumnega in jasnega navodila za reklamacijo manka, tožnica ga ni pustila na mizi A. A., zavedala se je, da so takšne reklamacije prepovedane, ni nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se moralo tožnico prositi za obrazložitev.

19. Prav tako je smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporni dokument ne predstavlja jasnega in nedvoumnega navodila, ker iz njega ne izhaja niti komu naj bi bil namenjen niti ni podpisana oseba, ki navodilo daje. Glede na to, da naj bi tožnica podala navodilo, da se gre v prepovedano reklamacijo, bi moralo biti takšno navodilo povsem jasno in nedvoumno. Sporni dokument glede na vse pojasnjeno ne predstavlja jasnega navodila za prepovedano reklamacijo, še posebej v luči, da je tožnica vedela, da se to ne sme delati. Zato je tudi povsem neverjetno, da bi takšno prepovedano navodilo zapisala in naročila sodelavki, da ga preda naprej. Nepomembno je, da so se običajno reklamacije izvajale povsem neformalno, saj ni šlo za reklamacijo zaradi napak na blagu. Toženka namreč tožnici očita reklamacijo manka, ki se od spremembe ZKme-1 ni smela izvajati. Dokazno breme, da je tožnica s spornim dokumentom podala navodilo za prepovedano reklamacijo je bilo na toženki, ki pa ni dokazala, da je šlo res za tako navodilo. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala niti ustnih navodil za reklamacijo manka priči C. C. Toženka glede na navedeno ni uspela dokazati obstoja zatrjevane kršitve iz izpodbijane izredne odpovedi, in sicer, da naj bi tožnica kršila njeno navodilo o prepovedi reklamacije manka blaga.

20. Tudi, če pa bi toženka uspela dokazati, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti, pa ni izkazala nadaljnjega pogoja za izredno odpoved, tj. obstoja okoliščin in interesov obeh strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 se presoja glede na njegovo objektivno in subjektivno komponento. Objektivno komponento predstavljajo vse okoliščine primera, ki se nanašajo predvsem na naravo in težo storjene hujše kršitve ter njene posledice, subjektivno komponento pa predstavljajo interesi obeh strank, na oblikovanje katerih je vplivala hujša kršitev in ki se odražajo v medsebojnem odnosu oziroma medsebojnem zaupanju in s tem povezano možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja.1

21. Toženka je obstoj pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka utemeljevala z obstojem hujše naklepne kršitve določbe ZKme-1. Takšna kršitev je pomenila storitev prekrška, za katerega je bila predpisana visoka globa. Za toženko bi to pomenilo globo v višini 0,25 % letnega prometa, s tem pa naj bi tožnica postavila svoj interes nad interese toženke za zakonito poslovanje, zaradi česar je izgubila zaupanje v tožnico. Nadalje je toženka še navedla, da ima zaradi resnosti tovrstne kršitve ničelno toleranco. Izguba zaupanja naj bi izhajala iz elektronskega sporočila D. D. z dne 19. 6. 2020, s katerim je predlagal podajo izredne odpovedi, kar naj bi kazalo na izgubo zaupanja. Zatrjevala je še, da je D. D. področni vodja svežih oddelkov in odgovorna oseba. Toženka glede tega pogoja ni predlagala izvedbo nobenega drugega dokaza, razen vpogleda v elektronsko sporočilo D. D. z dne 19. 6. 2020. 22. Sodišče prve stopnje je glede na podane navedbe toženke in predložene dokaze utemeljeno zaključilo, da toženka ni dokazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. To je le zatrjevala ne pa tudi dokazala. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, zgolj morebitni obstoj hujše kršitve ne zadošča za izredno odpoved, zato je pritožbeno sklicevanje na višino globe in posledice, ki bi jih to imelo za toženko, brezpredmetno. Kot rečno, se po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ne presoja le objektivne komponente, ampak tudi subjektivne, v okviru katere mora delodajalec ne le zatrjevati, ampak tudi dokazati izgubo zaupanja. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da glede na to, da tožnica ni imela pristojnosti, da bi sploh izvedla nedovoljeno reklamacijo, sporni dokument tudi, če bi se lahko razlagal kot predlog oziroma navodilo za izvedbo nedovoljene reklamacije, nima neposrednih učinkov za toženko, saj tožnica s tem takšne reklamacije ne bi mogla doseči in posledično ne kršiti določb ZKme-1. Upoštevajoč navedeno je še toliko bolj pomembno, da bi toženka dokazala, zakaj se je zaradi takšnega ravnanja do te mere porušilo zaupanje do tožnice, ki je pred tem delala pri toženki 20 let, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da elektronsko sporočilo D. D. ne zadostuje za dokaz izpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj med drugim v njem ni pojasnjeno, zakaj naj bi bilo izgubljeno zaupanje. Poleg tega je bilo sporočilo poslano dne 19. 6. 2020, to je pred zagovorom tožnice, po katerem je bila sprejeta odločitev o podaji izredne odpovedi. Nadalje iz izredne odpovedi izhaja, da jo podaja v imenu toženke G. G. in ne D. D. Toženka glede na vse navedeno ni dokazala, zakaj je zaradi očitane kršitve izgubila zaupanje do tožnice, zaradi česar ni mogla izbrati milejšega ukrepa od izredne odpovedi. Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe, da sta priči A. A. in B. B. pojasnili, da so imeli razpis za tožničino delovno mesto dne 4. 2. 2020, ker naj bi tožnica povedala, da bo prenehala z delom pri toženki, kar je tožnica zanikala, nepomembne.

23. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Upoštevalo je tožničino starost (40 let), čas zaposlitve pri toženki (več kot 20 let), možnosti za novo zaposlitev (ima srednjo izobrazbo, je invalid III. kategorije), pravice, ki jih je uveljavila (bila je brez nadomestila za čas brezposelnosti) in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (odpoved je bila nezakonita iz vsebinskih razlogov). Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tudi, da se je tožnica zaposlila po šestih mesecih, vendar je zaposlena le za določen čas, zato ji je prisodilo denarno povračilo v višini 11 mesečnih plač. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je višina prisojenega povračila primerna in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah. Glede na to, da ima tožnica kot invalid III. kategorije omejitve, ki se nanašajo na dvigovanje bremen, upoštevajoč tudi njeno izobrazbo, je težje zaposljiva. Tožnica je sicer res dobila novo zaposlitev, vendar je zaposlena le za določen čas, zato ni rečeno, da bo zaposlitev obdržala. V bistvenem podobnih okoliščinah je bilo v zadevi Pdp 146/2022 invalidu III. kategorije, staremu 42 let, ki je bil pri delodajalcu zaposlen 21 let in 7 mesecev, tekom sodnega postopka je bil dvakrat zaposlen, prisojeno denarno povračilo v višini 12 plač. V zadevi VIII Ips 293/2016 je bilo prisojeno denarno povračilo v višini 12 plač, pri čemer je šlo za 58 letnega delavca, s 34 letno delovno dobo pri delodajalcu, ki je bil tako kot tožnica brez pravic iz naslova brezposelnosti, vendar gre za primerljivo zadevo, čeprav tožnica ni toliko stara in je delala pri toženki manj časa, saj je potrebno upoštevati, da je invalid III. kategorije z omejitvami pri delu. Prav tako je prisojeno denarno povračilo tožnici primerljivo s povračilom v zadevi Pdp 252/2021, kjer je bilo 54 letni delavki, ki je delala 20 let pri delodajalcu in je bila brezposelna leto in pol, prisojenih 12 plač ter s povračilom v zadevi Pdp 73/2020, kjer je bilo 46 letnici, zaposleni pri delodajalcu 15 let, z diagnozo kronične fibromialgije in slabim zdravstvenim stanjem, prisojeno denarno povračilo v višini 12 plač. Toženka se neutemeljeno sklicuje na zadeve VIII Ips 18/2013, VIII Ips 236/2017 in VIII Ips 200/2017, v katerih je bilo prisojeno denarno povračilo v višini 7 oziroma 8 plač, saj v navedenih zadevah delavci niso bili invalidi III. kategorije, kar bistveno vpliva na zaposlitvene možnosti in s tem višino denarnega povračila. Poleg tega je bil tožnik v zadevi VIII Ips 236/2017, čeprav je bil starejši od tožnice, zaposlen pri delodajalcu le 11 let. 24. Sodišče prve stopnje je posledično utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice in toženki naložilo plačilo stroškov postopka ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR.

1 Glej VIII Ips 22/2021.