Jedro

1. Do dogovora med strankama je prišlo že po uveljavitvi zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89), ko uporaba valutne klavzule ni bila več prepovedana (spremenjen 16. člen zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. SFRJ, št. 66/85). Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je prepoved še vedno vseboval zakon o NBJ in enotnem monetarnem poslovanju narodnih bank republik in narodnih bank avtonomnih pokrajin (Ur.l. SFRJ, št. 34/89). Določba 40. člena tega zakona je bila enaka, kot je določba 71. člena sedaj veljavnega zakona o Banki Slovenije, ki je bil sprejet hkrati z zakonom o deviznem poslovanju. Ta pa v 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Ur.l. RS, št. 1/91-I).

2. Valutno klavzulo je treba uporabiti tudi, če se pogodba razdre. Za vrnitev danega po razdrtju dvostranskih pogodb veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb (132. člen zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo. S sodbo ugotavlja, da obstaja terjatev tožeče stranke v tolarski protivrednosti 8.000 DEM, zmanjšana za že pravnomočno ugotovljeno terjatev iz istega naslova v znesku 56.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in bistvene kršitve po 1. odstavku tega člena v zvezi s 373. členom ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je odločitev oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Prvostopno sodišče po mnenju revidenta ni ugotovilo, da je bila valutna klavzula res dogovorjena. Iz priložene dokumentacije v spisu kaj takega tudi ne izhaja. Iz listin je razvidno, da sta se stranki dogovorili le za pogodbene obresti. Med listinami v spisu in razlogi izpodbijane sodbe je tako nasprotje. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena in kršitev 373. člena ZPP niso podane. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ugotovitev o dogovoru valutne klavzule izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na priložene listine (izvleček iz leasing pogodbe v zvezi s 6. točko dogovora o vlaganju sredstev za pridobitev blaga po leasing pogojih). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi določila navedenih listin načeloma lahko šteli za valutno klavzulo, da pa je ta uporabna samo za izpolnitev in ne za razdrtje pogodbe. Ugotovilo je tudi, da je ni mogoče uporabiti zato, ker je bila v času sklepanja pogodbe prepovedana. Sodišče druge stopnje torej ni drugače ugotovilo dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje. Njegovi razlogi o vsebini listin tudi niso v nasprotju z listinami samimi. Kolikor pa tožena stranka s temi ugovori izpodbija dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, revizijsko sodišče ugotavlja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Odločitev sodišča druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Pravilno uporabo materialnega prava je revizijsko sodišče preverilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je pri odločanju treba upoštevati dogovorjeno valutno klavzulo. Do dogovora med strankama je prišlo že po uveljavitvi zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89), ko uporaba valutne klavzule ni bila več prepovedana (spremenjen 16. člen zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. SFRJ, št. 66/85). Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je prepoved še vedno vseboval zakon o NBJ in enotnem monetarnem poslovanju narodnih bank republik in narodnih bank avtonomnih pokrajin (Ur.l. SFRJ, št. 34/89). Določba 40. člena tega zakona je bila enaka, kot je določba 71. člena sedaj veljavnega zakona o Banki Slovenije, ki je bil sprejet hkrati z zakonom o deviznem poslovanju. Ta pa v 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Smisel dogovorjene valutne klavzule je, da si stranke z uporabo deviz kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dajatev in da se tako izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe ni predvidljiv.

Če pa je bila valutna klavzula veljavna, je odprto le še vprašanje ali jo je dopustno uporabiti tudi ob razdrtju pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je valutno klavzulo treba uporabiti tudi, če se pogodba razdre. Za vrnitev danega po razdrtju dvostranskih pogodb veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb (132. člen zakona o obligacijskih razmerjih).

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo končno po uradni dolžnosti preizkusilo tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tudi take kršitve ni ugotovilo. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).