Jedro

Čeprav bi lahko obstajal dvom glede pravilnosti postopka pri izdaji zamudne sodbe v tej pravdni zadevi, revizijsko sodišče tega ne bi moglo upoštevati, ker tožnica tega v reviziji ni uveljavljala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi izostalega odgovora na tožbo z zamudno sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožnici 500.000,00 SIT odškodnine za strah, ki ga je prestajala ob ropu 16.03.1999 in še nekaj nadaljnjih tednov. Presežni tožbeni zahtevek, torej 9.500.000,00 SIT, je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Tožnica predvsem meni, da bi moralo sodišče izvajati dokaze glede višine zahtevane odškodnine. Z ustreznim mnenjem izvedenca medicinske stroke bi lahko ocenilo intenzivnost in trajanje strahu ob ropu in zaradi ropa. Ocena sodišča je zato ostala nestrokovna in nima podlage v dokaznem gradivu iz kazenskega spisa. Tožnica tudi ni bila zaslišana. Ker sodišče ni imelo prave slike o dogajanju, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka na obeh stopnjah. Gre tudi za zmotno uporabo materialnopravne določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker ni pravilno ocenilo primernosti višine odškodnine, ki je bila zato prenizko odmerjena in ne ustreza okoliščinam primera.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav tožnica navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa iz povzetih revizijskih navedb izhaja, da vsebinsko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Napačna ugotovitev okoliščin o intenzivnosti in trajanju strahu je dejanske narave. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v revizijskem postopku glede na izrečno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen, pri zamudni sodbi pa po drugem odstavku 338. člena ZPP ni dovoljen niti v pritožbenem postopku. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke in da je ni zaslišalo, saj se v pisnem postopku izdaje zamudne sodbe ne izvajajo nobeni dokazi, ker se tudi ne opravi obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja vse tiste okoliščine, ki jih tožnik navaja. Tako je bilo tudi v tej pravdni zadevi. Obe sodišči sta v razlogih svojih sodb povzeli vso trditveno dejansko podlago tožbe in jo tudi v celoti upoštevali. Njuna materialnopravna presoja pravilne uporabe materialnega prava iz 200. člena ZOR je ob taki dejanski podlagi narekovala zaključek o znatno pretiranem tožbenem zahtevku. S tako presojo se revizijsko sodišče strinja. Primerjava s prisojo odškodnine v primerljivih zadevah ni utemeljevala prisoje nad 500.000,00 SIT.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za izdajo zamudne sodbe in kakšen postopek se izvede, je določeno v 318. členu ZPP. Tožnica v svoji reviziji ni niti s številčno oznako, niti opisno uveljavljala procesne kršitve zahtevanih pogojev ali samega postopka izdaje zamudne sodbe. Po 371. členu ZPP obsega uradni revizijski preizkus le pravilno uporabo materialnega prava, sicer pa sme revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusiti le v obsegu, ki se izpodbija, in le v mejah razlogov, ki so v reviziji uveljavljani. Zato je revizijsko sodišče lahko izpodbijano sodbo preizkusilo samo v obsegu, ki ga je uveljavljala sama tožnica in ki je podrobneje naveden pri povzetku njenih trditev, ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Ali povedano malo drugače: čeprav bi lahko obstajal dvom glede pravilnosti postopka pri izdaji zamudne sodbe v tej pravdni zadevi, revizijsko sodišče tega ne bi moglo upoštevati, ker tožnica tega ni uveljavljala.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče moralo tožničino pritožbo na podlagi 378. člena ZPP zavniti, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.