Jedro

Toženkina odpravnina predstavlja drug prejemek iz delovnega razmerja v skladu z tretjim odstavkom 3. člena ZPSV, saj je povezana s prenehanjem delovnega razmerja in ne le z razrešitvijo. Od tega prejemka je bilo treba obračunati in plačati prispevke za socialno varnost. Prav tako je bil izplačevalec prejemkov (delodajalec) dolžan od teh obračunati in plačati za delavca tudi davek, glede na določbi 16. oziroma 19. člena ZDoh, po katerih odpravnina, ki je bila izplačana toženki, ni izvzeta.

Izrek

Revizija zoper del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo 2.552,80 EUR (611.753,11 tolarjev) se zavrže. Reviziji v preostalem delu se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi spremeni tako, da se ugodi pritožbi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek, da je tožeča stranka (oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi) R. d.d. dolžna plačati toženi stranki J.Ž. (oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi) znesek 7.126,40 EUR (1,707.772,50 tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2000 dalje do plačila.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 474,50 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka po prejemu te odločbe do plačila." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizije v znesku 530,70 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka po prejemu te odločbe do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženka dolžna povrniti znesek 611.753,11 tolarjev iz naslova neupravičene obogatitve v roku 15 dni od izdaje sodne odločbe (I. točka izreka sodbe). V nadaljevanju je ugodilo nasprotni tožbi in naložilo tožeči stranki (oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi), da plača toženki (tožnici po nasprotni tožbi) znesek 1,707.772,50 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2000 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženki stroške postopka v znesku 273.700 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 dalje, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). V razlogih sodbe se je najprej sklicevalo na individualno pogodbo o zaposlitvi med strankama z dne 3.7.2000, po kateri je bila tožnica direktorica tehničnega sektorja. Po 7. členu pogodbe lahko uprava družbe kadarkoli s pisnim sklepom razreši toženko iz nekrivdnih razlogov in ji v tem primeru lahko ponudi drugo delovno mesto, ki ustreza njeni izobrazbi. V kolikor razrešena takšne ponudbe ne sprejme, ji delovno razmerje preneha z dnem razrešitve in s pravico do odpravnine v višini šestkratnika njene zadnje mesečne bruto plače. Stranki sta dne 29.9.2000 sklenili sporazum, v katerem sta ugotovili, da je bila delavka s sklepom razrešena s funkcije direktorice tehničnega sektorja zaradi nekrivdnih razlogov in da ji pripada odpravnina zaradi razrešitve v višini šest mesečnih bruto plač delavke, izplačanih za september 2000, kar znaša bruto 4,540.659 tolarjev. Tožeča stranka je toženki odpravnino izplačala. Davčni urad Ljubljana je ob inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov in prispevkov ugotovil premajhno plačilo davka od osebnega prejemka v znesku 611.353,11 tolarjev. Ta znesek je tožeča stranka nato zahtevala od toženke iz naslova njene neupravičene obogatitve. Toženka pa je menila, da je s plačilom neto zneska 2,885.134 tolarjev od tožeče stranke prejela premalo, zaradi česar je z nasprotno tožbo zahtevala še preostalo razliko do zneska po sporazumu z dne 29.9.2000. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list Republike Slovenije, št. 30/93 in nadalj.), zlasti na določbo 250. člena ZGD, po kateri ima odpoklicani član ali predsednik uprave pravico do odpravnine v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače. V skladu s to določbo sta stranki sklenili tudi individualno pogodbo, ki predstavlja pravno podlago za razsojo. Sodišče se ni strinjalo z navedbami tožeče stranke, da gre za prejemek iz delovnega razmerja, temveč za prejemek v zvezi z delovnim razmerjem, saj za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne velja Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list Republike Slovenije, št. 40/97 in nadalj.). Odpravnina v 7. členu pogodbe med strankama ni prejemek, ki izhaja iz 42. člena SKPgd, njena višina pa je dogovorjena tako, da se lahko izračuna na podlagi zadnje mesečne bruto plače. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da se je tožeča stranka s podpisom sporazuma zavezala izplačati toženki odpravnino v dogovorjeni višini, brez odbitka dohodnine. Glede na to toženka ni bila neupravičeno obogatena, temveč ji obratno pripada še razlika neizplačane odpravnine v prisojenem znesku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da pritožbene navedbe niso bistvene in se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva ter se zato strinjalo s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Med drugim je zaključilo, da gre pri izplačilu odpravnine za odškodnino zaradi razrešitve vodilnega delavca. Ob nespornem dejstvu, da je bila toženki izplačana odpravnina le v znesku 2,885.134,70 tolarjev, je le-ta upravičena še do preostanka razlike v znesku 1.707.772,50 tolarjev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navaja, da sta se stranki s sporazumom z dne 29.9.2000 dogovorili za odpravnino v bruto znesku 4,540.659 tolarjev, torej bi morala tožeča stranka od tega zneska odvesti prispevke in davke, toženki pa izplačati razliko. Sodišči druge in prve stopnje sta se pri razlagi sporne določbe ravnali v popolnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki pravilno upošteva različen pomen pogodbenih določb o bruto in neto prejemkih. Poleg tega sta ignorirali splošno poslovno in pogodbeno prakso v zvezi z določanjem višine zneskov iz delovnih razmerij. Stranki sta se že v 6. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili o znesku bruto plače, katerega tolmačenje ni sporno in pomeni, da mora delodajalec od tega zneska za delavca obračunati davke in prispevke in mu nakazati le razliko - torej neto prejemek. Za nasprotno razlago tudi v zvezi s pojmom odpravnine sodišči nista imeli nobene podlage, zaradi česar sta zmotno uporabili materialno pravo. Nasprotuje tudi zaključkom v zvezi s tem, da dogovorjena odpravnina predstavlja "odškodnino zaradi razrešitve vodilnega delavca" in da je pomen odpravnine po 250. členu ZGD v nadomestilu škode, ki jo utrpi razrešeni oziroma odpoklicani direktor. Že sklicevanje na ZGD predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Toženka kot direktorica tehničnega sektorja ni bila predsednica ali članica uprave tožeče stranke in zato zanjo ne morejo veljati določbe ZGD. Poleg tega se stranki nikoli nista dogovorili za uporabo 250. člena ZGD. V nadaljevanju uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) glede obrazložitve sodišča prve stopnje v zvezi z veljavnostjo SKPgd. Sodišče najprej ugotavlja, da kolektivna pogodba ne velja za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, nato pa se izrecno sklicuje na 42. člen te kolektivne pogodbe. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo sodišče druge stopnje, so nasprotujoči, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišči druge in prve stopnje sta spregledali določilo preambule in 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se izrecno sklicuje na SKPgd. Ne glede na to, če ta kolektivna pogodba ne bi veljala, bi bilo potrebno zaključiti, da je bil dogovorjen bruto znesek odpravnine, saj ta izrecno izhaja iz omenjenih pogodbenih določb. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (kar predstavlja bistveno kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), saj je bistvo spora med strankama tudi v tem, ali je potrebno od dogovorjene odpravnine plačati davke in prispevke na podlagi tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list Republike Slovenije, st. 18/96 in nadalj.), Zakona prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Uradni list Republike Slovenije, št. 5/96 in nadalj.) in Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list Republike Slovenije, št. 71/93 in nadalj.). Na podlagi teh predpisov je bila dolžna za toženko obračunati davke in prispevke in ji izplačati zgolj razliko po takšnem obračunu. To izhaja tudi iz mnenja Davčne uprave Republike Slovenije, ki je pristojna za razlago davčnih predpisov, in zapisnika te uprave z dne 5.11.2001 (priloga A2). Tudi znesek, ki ga je sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, je previsok, saj ne predstavlja razlike med plačanim zneskom in dogovorjeno odpravnino.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija zoper del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje o povrnitvi zneska 611.753,11 tolarjev iz naslova neupravičene obogatitve (točka I. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dovoljena.

Tožeča stranka z revizijo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v celoti, ta odločitev pa se nanaša tako na odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi za znesek neupravičene obogatitve v višini 611.753,11 tolarjev in znesek po nasprotni tožbi v višini 1,707.772,50 tolarjev iz naslova premajhnega plačila dogovorjene odpravnine. Gre za zahtevka na različni podlagi (41. člen ZPP), zaradi česar je pri presoji o dovoljeni reviziji potrebno upoštevati vrednost vsakega od zahtevkov. Pri tem zahtevek po tožbi - 611.753,11 tolarjev iz naslova neupravičene obogatitve ne doseže revizijskega minimuma, ki ga določa 2. odstavek 367. člena ZPP. Zaradi tega je bilo potrebno na tej podlagi in v skladu s 374. členom ZPP revizijo zavreči kot nedovoljeno.

Revizija zoper del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje o plačilu razlike odpravnine v znesku 1,707.772,50 tolarjev in posledično o stroških postopka je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji najprej uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa niso podane. Neskladje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje glede veljavnosti SKPgd (ki jih je kot pravilne povzelo tudi sodišče druge stopnje), ne predstavljajo te bistvene kršitve določb postopka, temveč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Enako velja za uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, kjer se sodišči nista izrecno opredelili do določb ZDavP, ZPSV in ZDoh, saj neuporaba oziroma nepravilna uporaba teh določb predstavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenih zahtevkov sta sodišči nižje stopnje sicer pravilno izhajali iz individualne pogodbe o zaposlitvi med strankama ter sporazuma z dne 29.9.2000. Individualna pogodba o zaposlitvi toženke se sklicuje na 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/90 in nadalj.), Kriterije za sklepanje individualnih pogodb o zaposlitvi managerjev (Uradni list Republike Slovenije, št. 64/97), Statut tožeče stranke in določbe SKPgd. V pogodbi je toženka opredeljena kot "vodilna delavka," v delovnem razmerju za nedoločen čas, na delovnem mestu direktorice tehničnega sektorja. Iz teh določb in z upoštevanjem pomena izrazov manager, poslovodni delavec in delavec s posebnimi pooblastili iz Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev in pomena izrazov v 5. členu SKPgd izhaja, da toženka ni bila predsednica ali član uprave delniške družbe. Pogodbo je z njo podpisal glavni direktor tožeče stranke (delniške družbe) in ne predsednik nadzornega sveta. Iz tega in določb o odpoklicu s strani uprave (in ne nadzornega sveta - kot po določbah ZGD v primeru predsednika in članov uprave), je jasno, da toženka ni bila predsednica ali članica uprave in da zanjo ni mogla veljati določba 250. člena ZGD o odpoklicu in odpravnini zaradi odpoklica.

V zvezi z naravo odpravnine pa je pomembno, da ta v pogodbi med strankama ni dogovorjena le v primeru razrešitve zaradi nekrivdnih razlogov, temveč šele ob dodatnem pogoju, da razrešeni vodilni delavec ne sprejme ponudbe drugega delovnega mesta in mu delovno razmerje zato preneha z dnem razrešitve. Iz 7. člena pogodbe izhaja, da uprava lahko kadarkoli s pisnim sklepom razreši toženko iz nekrivdnih razlogov, ji lahko ponudi drugo delovno mesto, ki ustreza njeni izobrazbi, in v nadaljevanju, - v kolikor razrešena take ponudbe ne sprejme v roku petih dni, ji delovno razmerje preneha z dnem razrešitve in s pravico do odpravnine v višini šestkratnika njene zadnje mesečne bruto plače. Plača je v 6. členu pogodbe določena v bruto znesku. V zadnjem odstavku 7. člena je določeno tudi, da je razrešitev oziroma prenehanje delovnega razmerja iz krivdnih ali drugih razlogov mogoča na način, kot ga določa veljavna zakonodaja. Tudi glede na navedeno ne gre za odpravnino po določbah ZGD, temveč za odpravnino na podlagi posebnega dogovora v primeru razrešitve in dodatnega prenehanja delovnega razmerja (ki je toženki prenehalo dne 30.9.2000).

Tožeča stranka je toženki izplačala iz naslova dogovorjenega bruto zneska odpravnine znesek 2,885.134 tolarjev neto. S kasnejšim zapisnikom Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 5.11.2001 je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka davke (in prispevke) napačno obračunala in je morala dodatno obračunati še davek v znesku 611.753,11 tolarjev ter zamudne obresti iz naslova davkov in prispevkov. Davčni organ je pri tej ugotovitvi pravilno izhajal iz tega, da gre za znesek odpravnine, ki predstavlja osebni prejemek toženke, zaradi česar je že izplačevalec tega zneska (delodajalec) ob tem dolžan upoštevati tudi zakonske določbe v zvezi z obračunom in izplačilom davkov in prispevkov. Takrat veljavni 114. in 130. člen ZDavP določa, da je delodajalec kot izplačevalec osebnih prejemkov dolžan od teh obračunati in plačati davek od osebnih prejemkov in ga plačati v šestih dneh po izplačilu osebnih prejemkov. Enako velja za obračun in plačevanje prispevkov, saj po 223. členu istega zakona zavezanci za prispevke po zakonih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, družinske prejemke in zaposlovanje, plačujejo prispevke v rokih in na način, kot je s tem zakonom določeno za davek od osebnih prejemkov. Tudi ZPSV določa dolžnost obračunavanja in plačevanja prispevkov, pri čemer iz 3. odstavka 3. člena izhaja, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijo in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, itd.. Naknadno, sicer že po plačilu, je odpravnine, od katerih se ne plačujejo prispevki, natančneje opredelil Pravilnik o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list Republike Slovenije, št. 114/2002 in nadalj.). Med te prejemke ne spada odpravnina, ki je bila izplačana tožnici, saj ne gre za odpravnino zaradi prenehanja iz poslovnih razlogov, v stečajnem postopku, v primeru potrjene prisilne poravnave ali v drugih primerih začetega postopka za prenehanje delodajalca (2. člen Pravilnika). Toženkina odpravnina predstavlja drug prejemek iz delovnega razmerja v skladu z tretjim odstavkom 3. člena ZPSV, saj je povezana s prenehanjem delovnega razmerja in ne le z razrešitvijo. Od tega prejemka je bilo treba obračunati in plačati prispevke za socialno varnost. Prav tako je bil izplačevalec prejemkov (delodajalec) dolžan od teh obračunati in plačati za delavca tudi davek, glede na določbi 16. oziroma 19. člena ZDoh, po katerih odpravnina, ki je bila izplačana toženki, ni izvzeta.

Glede na to, da je bila višina odpravnine določena z upoštevanjem njenih bruto plač, v bruto znesku 4,540.659 tolarjev, je zato pravilno tolmačenje tožeče stranke, da je od tega zneska morala najprej obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, le razliko (neto znesek) pa plačati toženki. Takšno razliko ji je plačala v celoti (celo preveč), zaradi česar le-ta ni upravičena še do zneska, ki ga je zahtevala v tem sporu z nasprotno tožbo.

Glede na navedeno in v skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo v navedenem obsegu, tako da je zavrnilo zahtevek toženke (tožnice po nasprotni tožbi) za plačilo 1,707.772,50 tolarjev (oziroma v času odločanja revizijskega sodišča protivrednosti v EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sprememba te odločitve je imela za posledico spremembo odločitve o stroških postopka, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Pri tem ni moglo poseči v odmero stroškov, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za plačila po tožbi v višini 611.753,11 tolarjev iz naslova neupravičene obogatitve, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločanju o skupnih stroških že priznalo in obračunalo. Višina teh stroškov pa skoraj v celoti odgovarja sedaj priznanim stroškom tožeče stranke, ki je uspela v sporu po nasprotni tožbi. Zato je sodišče po medsebojnem pobotanju sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeči stranki (torej R. d.d.) pa pripadajo oz. je upravičena tudi do pritožbenih stroškov v zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi (500 točk za pritožbo, 2% materialnih stroškov, DDV in taksa, kar skupaj znaša 474,50 EUR), saj je glede na spremenjeno odločitev s pritožbo uspela, in revizijski stroški (600 točk za revizijo, materialni stroški, DDV in sodna taksa, kar skupaj znaša 530,70 EUR). Od priznanih stroškov tečejo zakonske zamudne obresti - prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (načelno pravno mnenje obče seje VS RS z dne 13.12.2006), kar tudi za pritožbene stroške pomeni šele od poteka roka za izpolnitev, ki je bila toženki naložena z odločbo revizijskega sodišča.