Jedro

Glede na to, da gre za 40 različnih tožečih strank, ki izpodbijajo 40 upravnih aktov, ki jih je tožena stranka izdala poimensko, po presoji sodišča po določbah ZUS niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče obravnavalo tožbo kot eno tožbo in je sodišče zato na podlagi na podlagi 41. člena ZUS sprejelo sklep o razdružitvi tožbe tako, da je tožbo razdružilo na 40 posameznih zadev (tožb), ki jih bo tudi ločeno obravnavalo. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje, niti ne navaja, da je pred pristojnim organom (občino A) vložil zahtevo za odložitev izvršitve upravnega akta. Glede na navedeno, po presoji sodišča, tožnik ni izpolnil procesne predpostavke po določbi 69. člena ZUS.

Izrek

Zadeva pod opr. št. U 2155/2003 se razdruži tako, da se posamezni zahtevki iz te tožbe obravnavajo ločeno, kot vložene tožbe po posameznih podpisnikih in se vodijo pod opr. št. U 977/2004 do U 1015/2004. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 8. 12. 2003 kot eden izmed podpisnikov skupine krajanov naselja B (KS C) pri tem sodišču vložila tožbo, s katero predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2003 izreče za nično, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi. Z izpodbijano odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo o odmeri samoprispevka. Tožeča stranka je dne 23. 4. 2004 na enak način kot tožbo vložila še predlog za izdajo začasne odredbe. V predlogu ponavlja tožbene navedbe in navaja, da bi z napovedanim rubežem neplačanega samoprispevka tožena stranka grobo oškodovala tožečo stranko. Po mnenju tožeče stranke se celoten plan investicij ne more finančno zapreti, ker ni zadostnega kritja, zato obstaja realna možnost, da bo večina investicij, ne glede na plačilo samoprispevka ostala neizvedena. Zato sodišču predlaga, da na podlagi 30. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) odloži izvršitev sporne odločbe Občine Vrhnika do pravnomočnosti sodbe izdane v upravnem sporu.

Pod točko 1: Sodišče je vse podpisnike, ki so dne 8. 12. 2003 vložili tožbo, z dopisom z dne 10. 5. 2004 seznanilo s pravno situacijo vložene tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe ter jih opozorilo na določbe ZUS in taksne obveznosti. Iz odgovora, ki ga je sodišče prejelo dne 17. 5. 2004 je razvidno, da vsi podpisniki vztrajajo pri zahtevkih, ki so jih zapisali v tožbi dne 8. 12. 2003, kot pri izdaji začasne odredbe. Glede na to, da gre za 40 različnih tožečih strank, ki izpodbijajo 40 upravnih aktov, ki jih je tožena stranka izdala poimensko, po presoji sodišča po določbah ZUS niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče obravnavalo tožbo kot eno tožbo in je sodišče zato na podlagi na podlagi 41.člena ZUS sprejelo sklep o razdružitvi tožbe tako, da je tožbo razdružilo na 40 posameznih zadev (tožb), ki jih bo tudi ločeno obravnavalo.

Pod točko 2: Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo zaradi naslednjih razlogov: Po določbah 30., 69. in 3. odstavka 62. člena ZUS je mogoče začasno odredbo v upravnem sporu izdati le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon v teh določbah.

Po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik predlaga odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v drugem odstavku 30. člena ZUS. To pomeni, da je zahteva za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta, vložena pri pristojnem organu iz drugega odstavka 30. člena ZUS ter brezuspešen potek sedemdnevnega roka za odločitev o tej zahtevi (tretji odstavek istega člena), procesna predpostavka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje, niti ne navaja, da je pred pristojnim organom (občino A) vložil zahtevo za odložitev izvršitve upravnega akta. Glede na navedeno, po presoji sodišča, tožnik ni izpolnil procesne predpostavke po določbi 69. člena ZUS. Sodišče je zato predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, kot preuranjen zavrglo.