Jedro

Če stranka navaja dejansko stanje, ki je drugačno od zakonite domneve, ji mora organ dati možnost, da te okoliščine dokaže in izvesti predlagane dokaze.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2237/97-11 z dne 18.8.1999 in se zadevo vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.6.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 7.4.1997, s katero je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da se A.S. (tožničina stara mati), rojena 22.5.1877, od dne 28.8.1945 do smrti, ni štela za jugoslovansko državljanko. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da odločba upravnega organa temelji na noveli 2. odstavka 35. člena Zakona o državljastvu FLRJ, ki se na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) še vedno uporablja. Zgodovinsko splošno znano dejstvo je, da je član Kulturbunda lahko postal le tisti, ki je bil nemške narodnosti in da so Nemci za volksdeutscherje šteli jugoslovanske Nemce. Ugotovitev, da je bila tožničina stara mati nemške narodnosti, temelji na fotokopijah dokumentov iz arhivskega gradiva nemških okupacijskih oblasti in zaslišanjih prič. Tožnica je že v tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.1993 izpodbijala verodostojnost seznama članov Kulturbunda. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. U 191/94 tožničini tožbi ugodilo ter v zvezi z odpravljeno odločbo upravnemu organu naložilo, da v ponovljenem postopku da tožnici možnost, da se izjavi o arhivskih podatkih in drugih izvedenih dokazih ter da za svoje navedbe ponudi konkretne dokaze. V ponovljenem postopku so bile zato pridobljene fotokopije dokumentov iz arhivskega gradiva nemških okupacijskih oblasti, zaslišane so bile priče, tožnici pa je bila dne 21.2.1997 in 4.3.1997 dana možnost, da se z dokazi seznani in v zvezi z njimi poda izjavo. Ker je tožnica izjavila, da konkretnih dokazov nima, ker je bil grad G. požgan, osebne dokumente pa je stara mati vzela s seboj, je neutemeljen tožbeni ugovor o kršitvi določil upravnega postopka in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker se v postopku ugotavljanja državljanstva po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za osebe nemške narodnosti, ki so dne 4.12.1948 živele v tujini, nelojalnost domneva, nosi breme dokazovanja domnevi nasprotnega dejstva tisti, ki se z domnevo ne strinja. Po oceni sodišča je upravni organ ocenil vse izvedene dokaze in v skladu s svojim prepričanjem odločil. Tožnica vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri ugovoru, da pri zaslišanju prič, ki naj bi izpovedale, da je bila A.S. nemške narodnosti, ni bila prisotna. Zato ne ve, kdo je bil zaslišan kot priča in kako naj bi vedel, da je bila njena stara mati nemške narodnosti. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Je pa tožnica na zaslišanju pri upravnem organu izpovedala, da je bila mati njene stare matere U. roj. L. iz B. pri D., poročena R. Gospod R. je bil rojen v tedanji A. (v L.). Oba sta umrla na območju sedanje Republike Slovenije in sta pokopana na Ž. Listine, ki bi to potrjevale, so bile uničene v požaru. To, da je bila njena stara mati z napačnim priimkom vpisana v seznam članov Kulturbunda (brez njenega podpisa), ni dokaz, da ni bila slovenska državljanka. Tožnica ne more dokazati, da njena stara mati ni soglašala z vpisi v razne sezname "nemških državljanov". Je pa zelo verjetno, da so Nemci take sezname delali brez vednosti prizadetih. Sploh pa, ker je bila njena stara mati bogata. Dejstva, da je v odločbi o podržavljenju iz leta 1946 zapisano, da gre za prehod lastništva nepremičnin graščakinje nemške narodnosti, nihče ni nikoli preverjal ali ugotavljal. Lahko pa priloži dokaze o drugem primeru, ko je slovenska državljanka leta 1944 od Nemca kupila nepremičnino, kar je bilo sprovedeno v zemljiški knjigi. Tedanja oblast je kljub temu leta 1949 to nepremičnino podržavila, z navedbo, da je lastnik Nemec. Odločitve v zadevi temeljijo na domnevah in sklepanjih. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena, vendar ne zaradi razlogov, ki jih navaja.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48- v nadaljevanju ZDrz) se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Med strankami ni spora o tem, da je tožničina stara mati ob uveljavitvi navedene zakonske določbe živela v tujini. Sporna je njena nemška narodnost. Takšno narodnost sta upravna organa ugotovila predvsem na podlagi njenega članstva v Kulturbundu in Koroški domovinski zvezi (K„rntner Volksbund). Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravna organa opirata svojo odločitev, lahko dokazujejo z listinami, ki so arhivsko gradivo, je na tej podlagi bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da je bila tožničina stara mati oseba nemške narodnosti. Tožnica zgolj z zatrjevanjem verjetnosti, da so jo v seznam Kulturbunda "dali vpisati drugi", te okoliščine še ni dokazala.

Iz razlogov, ki jih je pojasnilo že prvostopno sodišče, je tudi po presoji pritožbenega sodišča že članstvo v Kulturbundu zadostna podlaga za ugotovitev nemške narodnosti. Ugovori, ki se nanašajo na starše A.S., pa na državljanstvo imenovane v tem primeru ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje tožbenega ugovora, da tožnica pri zaslišanju prič ni bila prisotna, sicer res ni presodilo, kar pa na odločitev v tej stvari ni vplivalo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila tožnici v ponovnem postopku dana možnost, da se izjavi o arhivskih podatkih in drugih izvedenih dokazih (tudi z zaslišanjem prič) in ter da za svoje navedbe ponudi konkretne dokaze. Vendar tožnica ni reagirala. Zato ne more uspeti z ugovorom, da ne ve, kdo so priče in kaj so izpovedale.

Prav tako ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na označbo državljanstva v odločbah o podržavljenju, saj odločitev v tem primeru ne temelji na takšni odločbi.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) tudi ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo, če se razlaga na način, kot izhaja iz navedene ustavne odločbe. Po presoji ustavnega sodišča vsebuje določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. To pomeni, da upravni organ v postopku ugotavljanja državljanstva po ugotovitvi dejstev, da je bila oseba nemške narodnosti in v tujini, nelojalnosti posebej sploh ne ugotavlja in je glede tega dejansko stanje popolno ugotovljeno, če seveda stranka ne navaja in dokazuje okoliščin, ki kažejo na nasprotno dejansko stanje, kot izhaja iz zakonite domneve.

Če stranka tako dejansko stanje uveljavlja, mora upravni organ navajane okoliščine oceniti. Če gre za okoliščine, ki kažejo na aktivno lojalno ravnanje osebe nemške narodnosti, za katere državljanstvo gre, ji mora dati možnost, da te okoliščine dokaže in izvesti dokaze, ki jih predlaga.

Čeprav se obstoj nelojalnosti v upravnem postopku posebej ne ugotavlja (zakonita domneva), je v tem primeru pomembno, da je bila odločba prvostopnega organa izdana in pritožba vložena pred objavo navedene ustavne odločbe (25.4.1997), ko se je v praksi v vseh postopkih uporabljala določba 3. odstavka 63. člena nepravilno, in sicer tako, da zoper nelojalnost, ki se je ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemške narodnosti in bivanju v tujini) domnevala, ni bil mogoč nasproten dokaz. Na pravilno uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje opozorilo. Kljub temu, da ob pravilni uporabi zakona stranke ni potrebno posebej opozarjati na možnost dokazovanja zakoniti domnevi nasprotnega dejanskega stanja ter jo pozivati na predložitev dokazov, ob znani uporabi zakona sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za ugotovitev, da tožnica možnosti navajanja in dokazovanja lojalnosti ni izrabila, ne da bi ji vsaj v pripravljalnem postopku to možnost dalo. Konkretna dejstva in okoliščine, če bi jih tožnica v pripravljalnem postopku navedla, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Pri tem bi bila tožnica lahko uspešna le, če bi ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bi dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Šele na tej podlagi bi lahko sodišče prve stopnje odločilo o zakonitosti odločbe tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe z vidika tožničine pravice, da dokazuje lojalnost A.S., ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.