Jedro

Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o tem zakaj je sodišče prve stopnje inkriminirane besede zapisane v "Vlogi za postavitev skrbnika za posebni primer in določitev terminov obiskov matere" (Vloga), ocenilo kot objektivno žaljive ter da je obdolženec z njimi podcenjeval zasebno tožilko in ni spoštoval njenega osebnega dostojanstva ter je o njej podal žaljivo vrednostno oceno. Glede na obseg inkriminiranih besed v Vlogi, ki bi morala biti v celoti namenjena predlogu, da se materi J.P. postavi skrbnik za posebni primer in se mu določi termin obiskov, kar je obdolžencu kot prava vešči osebi bilo znano ter upoštevaje okoliščine, v času katerih je bila vloga poslana na Center za socialno delo (CSD), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zaničevalni namen obdolženca.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega M.P. in pooblaščenke zasebne tožilke D.F. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec in zasebna tožilka sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer vsak v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 8599/2017 z dne 31. 1. 2018 pod točko A izreka obdolženega M.P.spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v katerim mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka (iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP) ter po drugem odstavku 105. člena ZKP zasebno tožilko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko B izreka je obdolženega M.P. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena ZKP. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je stroške tega dela postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter izdatke in nagrado njegovega zagovornika, dolžna plačati zasebna tožilka. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je zasebno tožilko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zoper obsodilni del sodbe (pod točko A izreka) zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo pod točko A izreka spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje; - zoper oprostilni del sodbe (pod točko B izreka) pooblaščenka zasebne tožilke, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. členu ZKP, in sicer bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo pod točko B izreka spremeni, tako da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo zagovornikov obdolženca je odgovorila pooblaščenka zasebne tožilke, ki predlaga, da se pritožba zoper obsodilni del sodbe kot neutemeljena zavrne in obdolžencu naloži plačilo strokov postopka.

Na pritožbo pooblaščenke zasebne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženca, ki predlagajo, da se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v oprostilnem delu potrdi, zasebni tožilki pa naložijo stroški kazenskega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolženca zoper obsodilni del (pod točko A izreka):

5. Kot neutemeljeno se izkaže zatrjevanje pritožbe, da je v izpodbijani sodbi povsem izostala presoja objektivne žaljivosti zapisanih besed, prav tako da so pomanjkljivi razlogi o tem, zakaj sodišče prve stopnje ocenjuje, da je obdolženec vlogo podal z namenom zaničevanja, zaradi česar je po mnenju pritožbe podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je obramba prikrajšana za obrazloženo sodno odločbo, ki jo ocenjuje kot arbitrarno.

6. Zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o tem zakaj je sodišče prve stopnje inkriminirane besede zapisane v „Vlogi za postavitev skrbnika za posebni primer in določitev terminov obiskov matere“ (Vloga), ocenilo kot objektivno žaljive ter da je obdolženec z njimi podcenjeval zasebno tožilko in ni spoštoval njenega osebnega dostojanstva ter je o njej podal žaljivo vrednostno oceno. Glede na obseg inkriminiranih besed v Vlogi, ki bi morala biti v celoti namenjena predlogu, da se materi J.P. postavi skrbnik za posebni primer in se mu določi termin obiskov, kar je obdolžencu kot prava vešči osebi bilo znano ter upoštevaje okoliščine, v času katerih je bila vloga poslana na Center za socialno delo (CSD), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zaničevalni namen obdolženca. Ne drži zatrjevanje pritožbe, da je takšna ocena sodišča prve stopnje o skrajni žaljivosti zapisanih besed in zaničevalnem namenu obdolženca preveč pavšalna in arbitrarna ter da je z njo obdolžencu bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker je potrebno razloge iz 26. in 27. točke izpodbijane sodbe brati v kontekstu celotne obrazložitve sodbe, zlasti dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič in upoštevaje dejansko stanje, na katero se besedilo v Vlogi nanaša (sodba str. 7 - 10). V kolikor se pritožba s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne potrjuje pa v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zagovorniki v pritožbi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je sodišče prve stopnje izostanek zasebne tožilke z naroka 18. 10. 2017 štelo za opravičenega, čeprav bi po mnenju pritožbe moralo šteti, da je njen izostanek neopravičen in da je zasebna tožilka umaknila zasebno tožbo ter izdati ustrezno odločbo. Ker tega ni storilo, je v škodo obdolženca kršilo določbo prvega odstavka 58. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker bi sodišče prve stopnje namesto obsodilne sodbe, moralo izdati sodbo, ki bi bila za obdolženca ugodnejša. 8. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 18. 10. 2017 izhaja, da je na glavno obravnavo pristopila pooblaščenka, ki je izostanek zasebne tožilke D.F. opravičila zaradi nujne operacije oči. Sodišče prve stopnje je tak izostanek zasebne tožilke utemeljeno opravičilo, ker je pooblaščenka v spis vložila tudi listinsko dokazilo, to je dopis UKC Maribor, ki je razlog za izostanek zasebne tožilke (zaradi operacije oči 18. 10. 2017 ob 9. uri) potrjeval. Pritožba, ki takšno procesno odločitev sodišča prve stopnje graja in se sklicuje, da bi v posledici neopravičenega izostanka zasebne tožilke, sodišče prve stopnje moralo šteti, da je zasebno tožbo umaknila, pa očitno prezre določbo drugega odstavka 306. člena ZKP, ki ustavitev postopka predvideva le v primeru, če na glavno obravnavo ne pride v redu povabljen zasebni tožilec in hkrati tudi ne njegov pooblaščenec. Ker je na glavni obravnavi 18. 10. 2017 pooblaščenka bila navzoča in je opravičila izostanek zasebne tožilke, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo glavno obravnavo v odsotnosti zasebne tožilke. Iz navedenih razlogov se tako ni mogoče strinjati s pritožbo, da je v škodo obdolženca bila storjena kršitev prvega odstavka 58. člena ZKP oziroma bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

9. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj določno ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so inkriminirane besede objektivno žaljive, zaradi česar je pritožba mnenja, da dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. S takšnimi izvajanji pritožba zatrjevano kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, ker je kazenski zakon lahko kršen le tedaj, če sodišče pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje in nato napačno uporabi kazenski zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10. Zato se v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, pokažejo kot neutemeljene. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

11. Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov obdolženca pa le še dodaja:

12. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja in ob povzemanju posameznih inkriminiranih besed zaključuje, da besede niso objektivno žaljive. Prav tako se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec besede v Vlogi zapisal z namenom zaničevanja, saj že sam naslov Vloge jasno kaže namen obdolženca, katerega je vodila skrb, nemoč in stiska, v kateri se je znašel zaradi bolne in nemočne mame.

13. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Že sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca, ki ga ponavlja tudi pritožba, da je Vlogo na CSD podal z namenom varovanja lastnih upravičenj ter upravičenih koristi njegove mame in da posamezne inkriminirane besede v njej niso objektivne žaljive, zavrnilo s tehtnimi in prepričljivi razlogi. S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki poudarja, da je pri presoji ali je obdolženec z besedami v Vlogi storil kaznivo dejanje razžalitve, potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec Vlogo za postavitev skrbnika za posebni primer in določitev terminov obiskov matere na CSD poslal po dogodku 31. 10. 2016, ko mu je zaradi zapore z gumami s strani A.F., bila onemogočena nadaljnja vožnja in obisk matere na naslovu G. 9, Z.L. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je skrb obdolženca za varstvo matere in kdaj ter kako bo obiskoval mater v prihodnje, bila razumljiva, ni pa se mogoče strinjati s pritožbo, da inkriminirane besede v Vlogi, niso objektivno žaljive oziroma da niso bile podane z namenom zaničevanja zasebne tožilke.

14. Pritožba v zvezi s tem izpostavlja besede iz zasebne tožbe, ki se nanašajo na zasebno tožilko, „da životari na naslovu G. 9 od konca leta 2010, da jo je delodajalec postavil na cesto, da se jo je okolica začela izogibati in jo skoraj mesec dni ni nihče videl, da so bile govorice, da naj bi bila vmes droga, da je nov šok sledil, ko smo pri čiščenju garsonjere naleteli na igle“ ter s podajo lastne dokazne ocene zaključi, da zapisane besede niso objektivno žaljive, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Pri presoji vsebine inkriminiranih besed ni mogoče izhajati iz jezikovne razlage posameznih zapisanih besed, ampak je potrebno v presojo vzeti celotno vsebino Vloge, zlasti njen namen in dejstvo, da je obdolženec prava vešča oseba, kateri glede na izobrazbo ve, kakšna mora biti vsebina Vloge in da upoštevaje vse navedeno, obdolženec ni imel razloga niti dejanske podlage, da v tej Vlogi piše o življenju zasebne tožilke (vnukinje J.P.). Način pisanja in izražanja o življenju zasebne tožilke, ki seže vse do leta 2010 nazaj, pa upoštevaje pravilno ugotovljena dejstva s pričami I.F., A. F. in J.F., katerim je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero (sodba str. 6-9), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje, da so inkriminirane besede objektivno žaljive. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da obdolženec z inkriminiranim besedilom v Vlogi nikakor ni varoval svojih pravic oziroma upravičenih koristi, niti ni nič povedal o namenu Vloge, ki jo je vložil, ampak je zasebno tožilko na tak način hotel osramotiti, jo blatil in podcenjeval, izražal nespoštovanje do njenega človeškega dostojanstva ter podal o njej negativno vrednostno sodbo. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da obdolženec ni mogel vedeti oziroma utemeljeno sklepati, da se bo zasebna tožilka seznanila z besedami v Vlogi. Drugače namreč izhaja iz Vloge, v kateri je obdolženec predlagal skupni sestanek s sestro I.F., mamo zasebne tožilke, ki je tudi skrbnica matere J.P. Zato ni dvoma, da je obdolženec vedel, da se bo v okviru postopka, pri mami zasebne tožilke preverjalo tudi njegove trditve v Vlogi, z njimi pa se bo seznanila tudi zasebna tožilka, kar se je dejansko tudi zgodilo.

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da obdolženec pri zapisu inkriminiranega teksta ni ravnal z zaničevalnim namenom, s čimer naj bi bil izkazan temelj za izključitev protipravnosti obdolženca. Pri ugotavljanju, ali je v konkretnem primeru podan namen zaničevanja obdolženca, gre za presojo, ali je obdolženec besede zapisal z namenom uresničevanje svojih pravic oziroma upravičenih koristi ali je besede zapisal z namenom izkoristiti jih za osebni napad in obračunavanje z zasebno tožilko. Sodišče prve stopnje je pri takšni presoji poleg načina izražanja, izobrazbe ter osebnosti obdolženca, utemeljeno upoštevalo tudi odnos med obdolžencem in zasebno tožilko, katera se je obdolženca zaradi domnevnih spolnih napadov v času otroštva bala in se ga od selitve iz garsonjere leta 2010, izogibala. Pomembna okoliščina je tudi obseg inkriminiranega besedila glede na celotno vsebino Vloge in okoliščine, zaradi katerih je bila Vloga na CSD vložena ter dejstvo, da je obdolženec Vlogo na CSD poslal skoraj en mesec po dogodku 31. 10. 2016, ko je bil zaradi dogodka manj razburjen in je lahko v miru in dobro premislil, kaj bo v Vlogi, zapisal. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec inkriminirane besede v Vlogi zapisal z namenom zaničevanja zasebne tožilke, kar vse je storil z direktnim naklepom, da razžali zasebno tožilko. Zato pritožba, ki tudi v preostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornikov obdolženca, vložena zoper prvostopni krivdni izrek (pod točko A izreka), neutemeljena.

17. Zagovorniki se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pritožbeni preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo odločbe o kazenski sankciji v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen ter ustrezno dolgo preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

18. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe (pod točko A izreka) po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

19. Izrek o stroških tega dela pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7222) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

K pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke zoper oprostilni del sodbe (pod točko B izreka):

20. Pooblaščenka zasebne tožilke v uvodu pritožbe uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki ju v obrazložitvi podrobneje ne konkretizira, saj ne obrazloži iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP oziroma 372. člena ZKP ju uveljavlja. Pritožbeno sodišče zato pritožbe v tej smeri ni moglo preizkusiti in je uveljavljanje teh kršitev povsem brez podlage. Kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

21. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da obdolženec besed v pisni izjavi (ovadbi) poslani na Policijsko postajo S.B., ni zapisal z namenom obrekovanja zasebne tožilke, ampak ker je utemeljeno menil, da je zasebna tožila D.F. nagovorila brata A.F. k opisnemu dejanju. Tako svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja pooblaščenke zasebne tožilke, v katerih si prizadeva, predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe.

22. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker je obdolženec z opisom domnevnega ravnanja zasebne tožilke, v izjavi dani na Policijsko postajo S.B. dne 29.11.2016, o zasebni tožilki raznašal neresnične stvari, pri čemer je vedel, da je to kar raznaša neresnično.

23. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo zagovoru obdolženca, da je besede v ovadbi zapisal, ker je glede na dogajanje 31. 10. 2016, ko mu je brat zasebne tožilke, A.F., naredil zaporo z gumami in mu preprečil nadaljnjo vožnjo do hiše, pri čemer naj bi glede na izpovedbo priče A.F. to storil zato, da bi ga vprašal o domnevnih spolnih zlorabah zasebne tožilke, kar je med njima povzročilo spor, priča A.F. pa naj bi obdolžencu izrekel tudi grožnje, utemeljeno menil, da obstaja velika verjetnost, da je zasebna tožilka brata A.F. pregovorila k opisanemu dejanju. Pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo, da iz zapisa v ovadbi ne izhaja direkten očitek obdolženca, kot je naveden v zasebni tožbi, „da je zasebna tožilka napeljala svojega brata A.F.“ h „grožnjam in ogrožanju varnosti“ temveč mnenje obdolženca, da obstaja velika verjetnost, da je ravno zasebna tožilka brata nagovorila in pregovorila k opisanemu dejanju. Da je šlo za mnenje obdolženca in ne trditev, je razvidno tudi iz njegovih nadaljnjih izvajanj, da z veliko verjetnostjo trdi, da je ravno D.F. glavni vzrok za opisan neljubi dogodek, kot nekakšno maščevanje njemu, kot njenemu stricu, ki ji je pomagal celo več kot svojima lastnima otrokoma. Vse navedeno pa ne daje podlage za zaključek, da se je obdolženec zavedal, da raznaša o zasebni tožilki nekaj, kar je neresnično, kot to napačno zatrjuje pritožba, temveč je glede na dogajanje in vsebino razgovora z bratom zasebne tožilke, utemeljeno menil, da je verjetno, da je A.F. to storil zato, ker ga je k temu nagovorila zasebna tožilka. Iz tega razloga se tudi ni mogoče strinjati s pritožbo, da je navedbe v ovadbi dani na Policijo podal z namenom, da bi škodoval oškodovankini časti in dobremu imenu, ampak je naznanil dejanje, ki se mu je zgodilo 31. 10. 2016 in ob tem podal svoje mnenje kaj je vzrok za neljubi dogodek. Pritožba, ki v nadaljevanju povzema celotno vsebino ovadbe in podajala lastno oceno zapisanega besedila prezre, da je pod obtožbo le zapis „da je zasebna tožilka napeljala svojega brata A.F. h grožnjam in ogrožanju varnosti zoper obdolženega M.P.“ in ne celotno besedilo, zato se vsa ostala izvajanja pritožbe izkažejo kot neutemeljena in z vidika krivde obdolženca, tudi kot nerelevantna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženec z opisanim ravnanjem ni storil niti kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime.

24. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe (pod točko B izreka) po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

25. Glede na izid postopka je zasebna tožilka na podlagi prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je sodno takso odmerilo skladno z ZST-1 in Taksno tarifo (tarifa št. 7222).