Jedro

Izrek upravne odločbe mora biti določen. V njem mora biti natančno navedeno, kaj se inšpekcijskemu zavezancu nalaga. Iz izreka izpodbijane odločbe, ki tožnici nalaga, da mora otroka vključiti v program obveznega cepljenja, pa ni razvidno, kaj natančno mora tožnica storiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Zdravstvenega inšpektorata RS, št. 06120-319/2010-25 z dne 15. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Maribor odločil, da mora tožnica kot zakonita zastopnica mld. sina A.A., rojenega ..., v roku 3 mesecev vključiti v program obveznega cepljenja in o odpravljenih nepravilnostih obvestiti inšpektorja. Iz obrazložitve izhaja, da je zdravstveni inšpektorat prejel prijavo Zdravstvenega doma Adolf Drolca Maribor, ker tožnica ne dovoli, da se mld. A.A. cepi. Tekom postopka je trdila, da ni stranka postopka, ker je njen sin že dopolnil 16 let, in zato sam odloča o sebi in o posegih v svoje telo. Prvostopni organ je to tožničino navedbo zavrnil, saj je tožnica kot mati mld. A.A. njegova zakonita zastopnica. Cepljenje je obvezno na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in Pravilnika o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni. Glede na to je zdravstvena inšpektorica na podlagi 8. točke 47. člena ZNB in 12. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane prvostopne odločbe.

Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za zdravje pa je z odločbo št. 021-144/2010/4 z dne 15. 2. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je obvezno cepljenje urejeno v 22. členu ZNB, morebitni razlogi za opustitev cepljenja pa v 22.a členu ZNB. A.A. še ni opravil vseh obveznih cepljenj po programu imunoprofilakse in kemoprofilakse, prav tako pa niso bili ugotovljeni razlogi za opustitev cepljenja. Razen tega drugostopni organ pojasnjuje, da stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik (47. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Ker A.A. še ni poslovno popolnoma sposoben, lahko procesna dejanja v njegovem imenu in na njegov račun opravlja njegova zakonita zastopnica.

Tožnica v vloženi tožbi, v kateri predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podredno vrne prvostopnemu organu in le-temu naloži, naj postopek ustavi, navaja, da njen sin cepljenje zavrača. Kot mladoletnik odloča o sebi sam in ona na to odločitev ima vpliva. Pri tem se sklicuje na 4. člen Zakona o pacientovih pravicah, razen tega pa še na 26., 20., drugi odstavek 35. in 30. člen tega zakona. Zatrjuje, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil postopka in je tudi zaradi tega treba izpodbijano odločbo odpraviti. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, navedene v drugostopni odločbi, dodaja pa še, da je cepljenje proti nalezljivim boleznim, ki so določene v 1. alinei prvega odstavka 22. člena ZNB, obvezno. Tožeča stranka razlogov za opustitev cepljenja, ki jih odloča drugi odstavek 22.a člena ZNB, ne navaja. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se mora mld. A.A. cepiti, tožeča stranka pa je kot zakonita zastopnica dolžna to zagotoviti. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane prvostopne odločbe, se z njo tožnici kot zakoniti zastopnici mld. sina A.A. nalaga, da otroka vključi v program obveznega cepljenja. Z njo se torej tožnici nalaga izpolnitev nedenarne obveznosti, ta pa mora biti natančno opredeljena. Šesti odstavek 213. člena ZUP določa, da mora biti izrek določen. V njem mora torej biti natančno navedeno, kaj se inšpekcijskemu zavezancu nalaga, iz izpodbijane prvostopne odločbe pa to ni razvidno. Iz izreka, da mora tožnica otroka vključiti v program obveznega cepljenja namreč ni razvidno, kaj natančno mora tožnica storiti.

ZNB v 22. členu določa, proti katerim boleznim je obvezno cepljenje. Redni program cepljenja in zaščito z zdravili ter pogoje in način izvedbe letnega programa pa določi minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštituta zavarovanja zdravja RS (25. člen ZNB). ZNB torej določa, proti katerim boleznim je cepljenje obvezno, vendar pa je program cepljenja določen z letnim programom, ki ga določi minister, pristojen za zdravje. Odločba, ki inšpekcijskemu zavezancu nalaga le, da otroka vključi v program obveznega cepljenja, torej ni dovolj določna, saj ne nalaga natančno, kaj mora inšpekcijski zavezanec storiti, torej ne, kje se mora zglasiti in ne katera cepljenja mora opraviti. Pri tem se ni mogoče zadovoljiti s sklicevanjem na 22. člen ZNB v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj kot izhaja iz dopisa Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor z dne 11. 6. 2010, ki se nahaja v upravnem spisu, A.A. ni več obveznik za vsa cepljenja glede na svojo starost. Ker pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo upoštevano določilo šestega odstavka 213. člena ZUP, je bila s tem storjena bistvena kršitev postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovno odločanje.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).