Jedro

Tožnica je upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imela za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne. Bistveno je le, da je to delo dejansko opravila z vednostjo delodajalca.

Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tč. I/3 in 4, III in IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tj. tč. I/1, 2, 5 in 6 izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova plače za december 2011 izplača neto znesek 404,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje, za mesec januar 2012 obračuna bruto znesek 809,99 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje, za mesec februar 2012 obračuna bruto znesek 813,48 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje in za mesec marec 2012 obračuna bruto znesek 650,78 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje (tč. I/1 izreka); iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in prehrana) za meseca januar in februar 2012 tožnici izplača znesek 125,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 (tč. I/2 izreka); iz naslova odpravnine tožnici izplača znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila (tč. I/3 izreka); iz naslova odškodnine obračuna bruto znesek 3.239,96 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje (tč. I/4 izreka); iz naslova opravljenih ur obračuna bruto znesek 1.444,74 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 (tč. I/5 izreka) in iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust obračuna znesek 477,60 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila (tč. I/6 izreka), vse v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust (nad zneskom 477,60 EUR do zneska 764,16 EUR) je zavrnilo (tč. II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.203,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (tč. III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. IV izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede zahtevka iz naslova 363 opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa navaja, da je direktor tožene stranke izpovedal, da je nastopil funkcijo v oktobru 2011, da je prekinil dotedanjo prakso, in da je dal kadrovski službi, glede koriščenja letnega dopusta in viška ur, pisna navodila. Opravljanje nadur ni bilo več dovoljeno. Sodišče prve stopnje se do izpovedbe direktorja ni opredelilo. Uprava oziroma direktor tožene stranke nista bila seznanjena z evidencami ur, kar potrjuje okoliščina, da evidence niso bile potrjene s strani uprave družbe. Kljub navedenemu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožničinim navedbam, da je uprava potrdila evidence, čeprav ta trditev v dokaznem postopku ni bila potrjena. Priča A.A. je sama izpovedala, da evidenca v pisni obliki ni bila potrjena s strani njenih nadrejenih. Tožnica ni dokazala, da je bilo njeno delo potrebno, da ji je bilo odrejeno in da so bile ure dejansko opravljene in potrjene. Izpovedba priče A.A., da je bilo delo potrebno in da viška ur zaradi načina dela niso mogli koristiti, ni prepričljiva. Tožena stranka ne razume, kako naj bi dokazovala, da tožnica teh ur ni opravila. Dokazno breme je na strani tožnice in ne na strani tožene stranke.

Glede neizkoriščenega letnega dopusta navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na sporno evidenco. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da je tožnica le enkrat v letu podala pisno zahtevo za koriščenje dopusta. Sicer za dopust ni zaprosila, čeprav je to možnost imela. Tožnica ni dokazala, da je zaprosila za koriščenje letnega dopusta v letu 2011. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnice, da je ustno zaprosila za koriščenje dopusta. Nejasno ostaja, ali je tožnica to storila zgolj enkrat ali večkrat niti, kdaj je to storila. Pisne zahteve za koriščenje dopusta ni predložila. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da je direktor tožene stranke svojo funkcijo nastopil šele v oktobru leta 2011, in da je prepoved glede koriščenja dopusta veljala le za koriščenje dopusta v januarju 2012. Dogovor o prenosu koriščenja dopusta med pravdnima strankama ni bil sklenjen.

Glede vtoževane odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odpravnine tožena stranka navaja, da bi morala tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v roku 8 dni po dnevu pisnega opomina delodajalcu na izpolnitev obveznosti, kot to določa 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Na kršitev določil tega člena je tožena stranka izrecno opozorila na glavni obravnavi. Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala šele 5. 3. 2012, zato je zamudila 8 dnevni rok. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da ni znano, ali je bila ta odpoved tožnici sploh vročena. Tožnica sama je namreč trdila, da ji je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 27. 2. 2012. Finančne posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov niso enake kot v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi delavca, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Z ozirom na navedeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke kot svojega bivšega delodajalca vtožuje neizplačano plačo za mesec december 2011 ter januar, februar in marec 2012, povračilo stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in prehrana) za meseca januar in februar 2012, odpravnino, odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, plačilo za opravljene ure dela preko polnega delovnega časa in nadomestilo oz. odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2011 in 2012. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku (z izjemo dela, ki se nanaša na neizkoriščen letni dopust za leto 2012) ugodilo.

Tožnica se zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka) ne pritožuje, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v delu odločitve, ki se nanaša na tožničin zahtevek iz naslova plačila odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka(tč. I/3 in 4 izreka) bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine v enaki višini, kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v primeru izredne odpovedi delavca, zaradi razlogov na strani delodajalca, mora sodišče ugotoviti, ali je bila izredna odpoved delavca utemeljena in skladna z zakonom. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pri izplačilu plače tožnici očitno ravnala v nasprotju z zakonsko obveznostjo iz 134. člena ZDR in ugotovilo, da držijo trditve tožnice iz njene zahteve na izpolnitev obveznosti z dne 23. 2. 2012 (priloga A4), pri čemer za takšen svoj zaključek oziroma ugotovitve ni navedlo razlogov. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je tožnica toženi stranki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh očitala (pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je treba pravnoodločina dejstva navesti v razlogih sodbe in ne zadošča, če se sodišče zgolj sklicuje na dokaze) in ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 112. člena ZDR, to je, ali je tožnica izredno odpoved podala v 8 dneh po tem, ko je predhodno pisno opomnila toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo.

Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da izpodbijane sodbe v tem delu ni moč preizkusiti kar pomeni, da je podana, sicer tudi po uradni dolžnosti upoštevana, bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Poleg navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ustrezno pojasnilo, zakaj šteje, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici (priloga B4). Sodišče prve stopnje je zgolj zaključilo, da iz te odpovedi ni razvidno, kdaj je bila tožnici vročena. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožnica sama trdila, da ji je bila ta odpoved vročena 27. 2. 2012 (prva pripravljalna vloga tožnice z dne 31. 5. 2012). Pritožbeno sodišče zato opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju najprej razčistiti, na podlagi katere odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredne, ki jo je podala tožnica ali redne, ki jo je podala tožena stranka) je tožnici prenehalo delovno razmerje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je plačilo vtoževane odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odpravnine, neodvisno od tega ali je tožnici prenehalo delovno razmerje po izredni odpovedi ali na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, je namreč napačno. Delavec, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delodajalcu, je namreč upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (drugi odstavek 112. člena ZDR). Delavec, kateremu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je upravičen le do odpovednega roka, do denarnega povračila namesto odpovednega roka pa le izjemoma (94. člen ZDR).

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka tudi v delu odločitve, ki se nanaša na tožničin zahtevek iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta in opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Izpodbijana sodba namreč v tem delu vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena. Prav tako ni podanih očitanih nasprotij med tem kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v tem delu kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka temu tožničinemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da ne ve, če so bile ure dejansko opravljene, ker po njenem o tem ni verodostojnega dokumenta. Glede predložene listine – evidence opravljenih ur (priloga A10) je trdila, da je ta dokument neverodostojen, ker ga ni podpisala odgovorna oseba tožene stranke. Te njene navedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljene. Tudi pritožbeno sodišče namreč predloženo listino – evidenco opravljenih ur (priloga A11) ocenjuje kot verodostojen dokaz, ki potrjuje tožničine trditve, da je opravila 363 ur dela preko polnega delovnega časa. Priča A.A.je prepričljivo izpovedala, da se je tovrstna evidenca pri toženi stranki vodila po ustaljenem načinu. Vsak mesec je podatke o številu opravljenih ur (in tudi podatke o koriščenju letnega dopusta) za vsakega delavca posredovala na sedež družbe. Podatke je nato dobila vrnjene brez pripomb. Verodostojnost spornih podatkov iz te listine pa potrjuje tudi predložena listina z dne 13. 12. 2011 (priloga A12), ki je podpisana s strani predsednika uprave in iz katere prav tako izhaja, da je tožnica do 30. 11. 2011 opravila 363 ur preko polnega delovnega časa. Z ozirom na navedeno so izpodbite pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila seznanjena s številom ur dela, ki jih je tožnica opravila preko polnega delovnega časa. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo izpovedbe direktorja tožene stranke, da je po nastopu funkcije oktobra 2011 glede koriščenja ur in letnega dopusta spremenil dotedanjo prakso in s tem v zvezi dal kadrovski službi pisna navodila za delo ter da je prepovedal opravljanje nadur. Te zatrjevane okoliščine niso pravnoodločilne v tem sporu. Tožena stranka namreč ni trdila (še manj pa dokazala), kakšna so bila ta nova navodila niti da je bila tožnica, ki je posredovala podatke toženi stranki, z njimi seznanjena. Direktor tožene stranke pa je izpovedal, da je on kontaktiral le s kadrovsko službo in ne s tožnico. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja. Sodišče prve stopnje se zato iz navedenih razlogov do navedene izpovedbe direktorja že iz tega razloga upravičeno ni opredelilo. Tožena stranka v pritožbi prav tako navaja, da tožnica ni dokazala, da ji je bilo delo odrejeno, da so bile ure dejansko opravljene in potrjene. Pritožbeno sodišče poudarja, da tovrstne navedbe tožene stranke predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje natančneje (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP), ampak zgolj pojasnjuje, da je tožnica upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imela za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne. Bistveno je le, da je to delo dejansko opravila z vednostjo delodajalca (sodba Pdp 1234/2010 z dne 17. 3. 2011). Tožena stranka ni trdila, da je tožnica delo opravila brez vednosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožnica dokazala, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa. Tožena stranka tožničinemu zahtevku po višini ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo število ur in vrednost urne postavke, kot ju je opredelila tožnica. V skladu z določbo 42. člena ZDR je ena od temeljnih obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Glede na to, da tožena stranka te obveznosti ni izpolnila, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa utemeljeno ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 o predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR, oziroma nadomestila iz 2. odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta, zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmera namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, je torej mogoča le podredno, glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi z že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedel, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo (točka 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (glej odločitev pritožbenega sodišča Pdp 960/2012 z dne 24. 1. 2013).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici ostalo iz leta 2011 še 15 dni neizkoriščenega letnega dopusta, katerega ni izkoristila vse do prenehanja delovnega razmerja, torej do 31. 3. 2012. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tega dopusta ni mogla izkoristiti, čeprav je za koriščenje zaprosila. Tožničino izpovedbo, da ji direktor tožene stranke ni dovolil koristiti dopusta, tudi pritožbeno sodišče namreč ocenjuje kot verodostojno, saj je sam direktor tožene stranke izpovedal, da je bilo potrebno v januarju 2012 opraviti inventuro, zaradi česar je bilo koriščenje dopusta v tem obdobju neizvedljivo. Tudi priča A.A. je izpovedala, da je tožnica zaprosila za koriščenje dopusta decembra in januarja 2012. Navedeno pa nenazadnje potrjuje tudi predložena listina (priloga A14), iz katere izhaja, da je direktor tožene stranke tožnici odobril koriščenje dopusta le od 5. 1. 2012 do 8. 1. 2012 in ne do 31. 1. 2012 kot je to želela tožnica. Sicer pa je priča A.A. tudi pojasnila, da je bila narava dela pri toženi stranki takšna, da dopusta in viška ur delavci niso mogli koristiti, zamenjave za delavce pa ni bilo. Potrebno pa je upoštevati tudi okoliščino, da je bila tožnica v mesecu marcu 2012 v bolniškem staležu (potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela – priloga B2), kar pomeni, da v tem obdobju dopusta ni mogla izkoristiti tudi iz objektivnih razlogov. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni omogočila koriščenje pripadajočega letnega, da je bila tudi sicer narava dela pri toženi stranki takšna, da dopusta ni mogla koristiti ter okoliščine, da tožnica letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, je tožnica upravičena do nadomestila/odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Tožena stranka ni prerekala višine postavljenega zahtevka iz tega naslova, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ugodilo v zahtevani višini.

V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku iz naslova neizplačanih plač za mesece december 2011, januar, februar in marec 2013 in povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in prehrana), tožena stranka ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (tč. 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zaradi navede bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi, izpodbijano sodbo v tč. I/3 in 4 izreka in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tč. III in IV izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zaobseženo v tč. I/1, 2, 5 in 6 izreka, zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da v tem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo preostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev postopka in sodbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti, pri čemer naj upošteva napotke, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo tekom svoje obrazložitve. Nato naj o tožničinem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu ponovno odloči. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.