Jedro

Slab finančni položaj delodajalca oz. njegova insolventnost ne more vplivati na pravice delavcev do izplačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih so upravičeni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati v neto zneskih regres za letni dopust za leto 2010, obračunati bruto znesek 709,26 EUR in izplačati neto znesek 582,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje; na račun neizplačane plače za mesec december 2010 obračunati bruto plačo v znesku 572,85 EUR, odvesti vse prispevke in davke ter izplačati plačo v neto znesku 405,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje; na račun neizplačanih stroškov v zvezi s prevozom in z dela za mesec december 2010 izplačati neto znesek 58,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje; na račun neizplačane malice za mesec december 2010 izplačati znesek 67,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje in na račun nadomestila zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2010 obračunati bruto znesek 490,35 EUR, odvesti prispevke in davke ter izplačati neto znesek 303,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje (1. odstavek izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse nastale pravdne stroške v znesku 309,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka), pri čemer je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od neizplačane plače, neizplačanih stroškov v zvezi s prevozom na delo in z dela in neizplačane malice za mesec december od 19. 12. 2010 do 19. 11. 2011 (3. odstavek izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je v finančnih težavah, zaradi česar posledično trenutno ni sposobna (blokada poslovnega računa) izplačati tožnici sorazmerni del regresa za letni dopust 2010, kakor tudi plačo za mesec december 2010 in s tem povezane stroške prevoza ter prehrane.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pritožba ne izpodbija sodbe iz razloga, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe zmotno razsodilo o tožničinih zahtevkih, temveč se v pritožbi sklicuje zgolj na trenutno slabo finančno stanje oz. nesolventno poslovanje tožene stranke, zaradi česar ni mogla poravnati tožnici pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede priznanega regresa za letni dopust za leto 2010 je pravilno izhajalo iz določbe 1. odstavka 131. člena ZDR, po kateri je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Glede odločitve o priznani plači za mesec december 2010 je pravilno izhajalo iz določb od 126. do 129. člena ZDR ter iz določbe 134. člena ZDR, sprejeta odločitev pa je skladna tudi z določbo 4. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010) ter iz določbe 1. točke zneska minimalne plače in predhodnega zneska minimalne plače (Ur. l. RS, št. 3/2011). Glede odločitve priznanih prevoznih stroškov in stroškov za prehrano med delom je pravilno izhajalo iz določbe 130. člena ZDR ter pri priznanem nadomestilu zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010 iz določbe 166. člena ZDR. V tej zvezi je obrazložilo tudi namen in cilje Direktive 2003/887 ES, ki ureja letni dopust in določa minimalne zahteve, namenjene za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavcev. Na podlagi tako ugotovljenih pravnih razlogov je tožnica v celoti upravičena do prisojenih denarnih prejemkov, ki ji pripadajo iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožba opozarja na trenutno slabo finančno stanje oz. blokado poslovnega računa tožene stranke, zaradi česar ni sposobna poravnati tožnici zaostale prejemke iz delovnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča to ne more biti sprejemljivo, saj slab finančni položaj delodajalca oz. njegova nesolventnost ne more v ničemer vplivati na pravice delavcev do izplačila zaslužka in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih so upravičeni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).