Jedro

opazila sem, da odločba II Ips 157/2005 nima jedra. Prosim, da ga vneste in sicer z naslednjo vsebino: Če bi zavarovanka tožene stranke vozila s prižganimi bleščečimi lučmi, bi sicer imela možnost opaziti približujočega se ji mopedista z neprižgano lučjo na večji razdalji, vendar bi ji prav to nalagalo obveznost takojšnjega nadaljevanja vožnje z zasenčenimi lučmi (1. točka drugega odstavka 91. člena ZTVCP) in nenadejanega ravnanja mopedista, ki bi bilo povod za kakršnokoli reakcijo zavarovanke tožene stranke glede na dotedanji način njene vožnje, ne bi mogla zaznati prej kot v soju zasenčenih luči.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 45.000 SIT (sedaj 187,78 EUR) s pripadki terjane odškodnine za premoženjsko škodo, zavrže; V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.095.000 SIT s pripadki, ki ga je tožnik terjal od tožene stranke kot 45 % odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (po odbitku na 55 % ocenjenega lastnega prispevka k škodi), nastalo mu v prometni nesreči 24.7.1996 kot vozniku kolesa z motorjem ob trčenju z osebnim avtomobilom, ki ga je upravljala zavarovanka tožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik izključno sam odgovoren za nastalo mu škodo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija jo v celoti iz "vseh" revizijskih razlogov. Vztraja pri trditvi, da bi ga zavarovanka tožene stranke zanesljivo lahko zaznala prej kot na njuni medsebojni razdalji 30 m in da prepozna reakcija pomeni njeno nedopustno ravnanje. Obširno graja ugotovljen način gibanja v prometni nesreči udeleženih vozil pred trčenjem, sicer pa je iz obilice revizijskih očitkov na račun ugotovljenega dejanskega stanja v sodbah sodišč prve in druge stopnje mogoče izluščiti tudi očitek zmotne presoje sodišč obeh stopenj o tem, da je bila uporaba zasenčenih luči med vožnjo avtomobila zavarovanke tožene stranke primerna. V oporo drugačnemu mnenju tožnik povzema besedilo določb 91. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa glede pogojev za uporabo bleščečih oziroma zasenčenih luči. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija je bila po 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija v delu zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo - to je za znesek 45.000 SIT oz. sedaj 187,78 EUR s pripadki - ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena. Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe o tožnikovem zahtevku za povrnitev njegove premoženjske škode pa znaša 187,78 EUR (prej 45.000 SIT) in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,93EUR (prej 1.000.000 SIT). V tem obsegu je torej revizija tožnika vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. Obrazložitev sodbe o zavrnitvi revizije v dovoljenem delu: Tožnik v uvodu revizije sicer navaja, da izpodbija pravnomočno sodbo iz "vseh" zakonsko predvidenih revizijskih razlogov. Vendar je treba upoštevati, da je v postopku z revizijo z določbo 371. člena ZPP izključen sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar ga v obravnavanem primeru vsebina revizijskih navedb ne terja, niti ne omogoča. Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, na kakršno se opira odločitev sodišča druge stopnje (dejanska podlaga izpodbijane sodbe). To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali pa dejanskim zaključkom celo izrecno nasprotujejo. Zato na tovrstne revizijske navedbe, ki prepredajo pretežen del revizije v obravnavani zadevi, ne bo odgovorjeno. Z vidika preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve so torej upoštevne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, iz katerih izhaja, da se je tedaj petnajstletni tožnik poškodoval v prometni nesreči 24.7.1996 v naselju Šmarje Sap ob 23.45 uri, ko se je na kolesu z motorjem, brez izpita o poznavanju prometnih predpisov, brez čelade, z neprižgano sprednjo lučjo in v alkoholiziranem stanju (1,44 g/kg alkohola v krvi) peljal iz smeri Mali vrh proti Cikavi in na ravni cesti zavil na levi vozni pas, po katerem je iz nasprotne smeri z osebnim avtomobilom vozila po svojem voznem pasu zavarovanka tožene stranke s hitrostjo približno 50 km/h (dovoljena 60 km/h) s prižganimi zasenčenimi lučmi; ko je opazila, da se je na njenem voznem pasu nenadejano pojavil mopedist z neprižgano lučjo, je poskušala preprečiti trčenje z zaviranjem in predvsem z umikanjem v levo (glede na smer njene vožnje), medtem pa se je tudi mopedist z zavojem v desno (glede na smer njegove vožnje) vrnil na svoj vozni pas, kjer je prišlo do trčenja. Ob tako ugotovljenem poteku dogodkov je stališče sodišč prve in druge stopnje o nastali škodi kot posledici izključno tožnikovega protipravnega ravnanja materialnopravno pravilno - vključno z oceno ustreznosti ravnanja zavarovanke tožene stranke, ki je bilo spontano, determinirano z ravnanjem tožnika in usmerjeno izključno v poskus preprečitve nastanka škode. Stališču sodišč prve in druge stopnje ugovarja tožnik tudi z očitkom (edinim, ki še terja vsebinsko presojo v okviru preizkusa v postopku z revizijo glede na doslej obrazloženo) zavarovanki tožene stranke, da je vozila avtomobil s prižganimi zasenčenimi lučmi in se pri tem sklicuje na določbe 91. člena v času škodnega dogodka še veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Na tak očitek sta tožniku že odgovorili sodišči prve in druge stopnje, ki vožnje avtomobilistke z zasenčenimi lučmi v danih okoliščinah pravilno nista ocenili kot protipredpisne. Z določbami 91. člena ZTVCP, na katere se sklicuje tožnik, je bila namreč vozniku motornega vozila za vožnjo ponoči zapovedana le uporaba prižganih "najmanj" zasenčenih luči (tretji odstavek 91. člena), določene pa so bile tudi prometne situacije, v katerih je bila uporaba zasenčenih luči obvezna (drugi odstavek 91. člena), medtem ko je bila uporaba bleščečih luči za osvetljevanje ceste "praviloma" predvidena (prvi odstavek 91. člena). Sicer pa je treba v oporo sklepu o neutemeljenosti tudi tega revizijskega očitka dodati še sledeče: če bi zavarovanka tožene stranke vozila s prižganimi bleščečimi lučmi, bi sicer imela možnost opaziti približujočega se ji mopedista z neprižgano lučjo na večji razdalji, vendar bi ji prav to nalagalo obveznost takojšnjega nadaljevanja vožnje z zasenčenimi lučmi (1. točka drugega odstavka 91. člena ZTVCP) in nenadejanega ravnanja mopedista, ki bi bilo povod za kakršnokoli reakcijo zavarovanke tožene stranke glede na dotedanji način njene vožnje, zopet ne bi mogla zaznati prej kot v soju zasenčenih luči. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožnikovo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.