Jedro

Pri tožniku je bila zaradi akutne stresne reakcije, ko je ob osebnostnih potezah začel izgubljati sposobnost presoje realnosti in ni bil niti zmožen presoditi, da potrebuje bolniški stalež, podan utemeljen razlog zaradi katerega osebni zdravnici ni mogel sporočiti zadržanosti od dela, pri čemer je bil v tem obdobju tudi sicer nezmožen za delo zaradi bolezni. Zato so izpolnjeni pogoji iz 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, da se začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni oceni za več kot tri dni za nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranski intervenient krije stroške pritožbe sam.

III. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 6. 6. 2014. Tožencu je naložilo, da tožniku plača 936,11 EUR stroškov postopka, in sklenilo, da stranski intervenient stroške postopka nosi sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Obremenjena je s kršitvijo iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj temelji na izvedenskem mnenju, izdelanim predvsem na podlagi razgovora s tožnikom. To pa je dejanje, ki ni del sodnega spisa in pri katerem ni imel možnosti sodelovati ter se se o njem izjaviti. Po sodni teoriji in praksi (II Ips 772/2005) izdelava izvedenskega mnenja na podlagi izvedenčevih listin, s katerimi nasprotne stranke niso bile seznanjene ali pri njih niso imele možnosti sodelovati, pomeni kršitev načela enakega varstva pravic in načela kontradiktornosti. Ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izdelano izvedensko mnenje, ne da bi sodeloval pri aktivnostih sodnega izvedenca, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. To načelo je bilo kršeno tudi zato, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se mu vroči zapiske sodnega izvedenca o razgovoru s tožnikom. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je bil tožnik od 3. 3. do 7. 3. 2014 začasno nezmožen za delo in da iz utemeljenih razlogov osebni zdravnici ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost od dela. Sodbo je oprlo na izpoved tožnikove osebne zdravnice, ni pa upoštevalo izpovedi nadomestne zdravnice o tožnikovem stanju od 3. 3. do 7. 3. 2014, ki je tožnika 12. 3. 2014 pregledala, z obrazložitvijo, da slednja ni specialistka psihiatrične stroke. Ker to ni niti osebna zdravnica, ni prepričljivo obrazloženo, zakaj je sledilo osebni in ne nadomestni zdravnici. Osebna zdravnica tožnika 12. 3. 2014 sploh ni pregledala. Poleg tega tožnik ne hodi pogosto na preglede, zato ni mogla dati relevantnih podatkov o njegovem psihičnem stanju v točno določenem obdobju. Tudi sicer je osebna zdravnica pristranska, zato dokazna ocena ne bi smela temeljiti na njeni izpovedi. Nasprotno pa sodišče ni sprejelo izpovedi nadomestne zdravnice, ki je tožnika pregledala in ga seznanila z zmožnostjo, da si uredi bolniški stalež, zato je njena izpoved edina relevantna za razjasnitev dejanskega stanja. Izpovedala je, da je bilo dogajanje v službi 12. 3. 2014 povod za očitno poslabšanje psihičnega stanja, enako pa je izpovedal tudi sodni izvedenec, ki je potrdil, da je do očitnega poslabšanja prišlo šele 12. 3. 2014, jakost bolezni pred 12. 3. 2014 pa ni bila enaka kot 12. 3. 2014. Oba sta izpovedala tudi, da lahko osebe s takšno diagnozo, kot jo ima tožnik, v službi povsem normalno funkcionirajo, dokler ne pride do poslabšanja. Iz njunih izpovedi naj bi jasno izhajalo, da pri tožniku pred sprožilnim dejavnikom od 3. 3 do 7. 3. 2014 ni bil podan utemeljen zdravstveni razlog niti za odsotnost z dela niti za to, da osebni zdravnici ni sporočil razlogov za zadržanost. Sodišče je izvedensko mnenje v celoti sprejelo, kljub temu pa je v obrazložitvi povzelo le del podanega mnenja, zato je obrazložitev pomanjkljiva in v nasprotju z listinami v spisu. Sodba temelji tudi na razpoložljivi medicinski dokumentaciji, ki pa ne daje relevantnih medicinskih podatkov o zdravstvenem stanju od 3. 3. do 7. 3. 2014, saj iz nje izhaja le, da je tožnik 12. 3. 2014 poiskal pomoč zaradi psihičnih težav in da je bil od 13. 3. do 30. 4. 2013 hospitaliziran. Tudi sodni izvedenec se ni mogel opreti na nobeno konkretno medicinsko dokumentacijo, kar je potrdil tudi na zaslišanju, temveč je izvedensko mnenje izdelal zgolj na podlagi razgovora s tožnikom. Sodišče prve stopnje se do pripomb, podanih na izvedensko mnenje, ni opredelilo, zato sodba v tem delu nima razlogov. Izvedensko mnenje je pavšalno, splošno in nekritično, zato je za namene dokazovanja neuporabno. Sodni izvedenec se ni opredelil do izpovedi nadomestne zdravnice, da je bilo dogajanje v službi 12. 3. 2014 povod za poslabšanje zdravstvenega stanja, niti do tega, da je bil tožnik od 10. do 12. 3. 2014 v službi, da 12. 3. 2014 nadomestni zdravnici ni omenjal zdravstvenih težav pred 12. 3. 2014, da je odklonil bolniški stalež in da je bil 13. 3. 2014 sposoben obiskati odvetnika. Mnenje je izdelano na predpostavki, da so bile okoliščine februarja 2014 res takšne, kot jih zatrjuje tožnik. Tožnik v obravnavanem obdobju ni bil preobremenjen, njegove delovne obveznosti so bile primerljive z obveznostmi sodelavcev. V postopku pred sodiščem prve stopnje je zato predlagal zaslišanje nadrejenih in sodelavcev, vendar predlogu ni bilo ugodeno. Priče bi lahko izpovedale tudi, da tožniku dopust ni bil niti ustno odobren, kar mu je bilo znano, sodišče pa je sledilo tožnikovi izpovedi. Tožnik z delovnega mesta 12. 3. 2014 ni bil odstranjen, temveč sta ga vročevalca le pospremila do izhodnih vrat. Tudi sicer je že sam izvedenec izpovedal, da lahko le interpolira in ugiba, vendar se sodišče tudi do tega ni opredelilo. Tožnik si je bil v obdobju od 3. 3. do 7. 3. 2014 zmožen urediti bolniški stalež, zato pogoji za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za nazaj niso izpolnjeni. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi uveljavljanih.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam postopka

6. Nobena od zatrjevanih kršitev načela kontradiktornosti, torej kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu z ničemer ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Čeprav je sodišče prve stopnje sodbo oprlo predvsem na sodno izvedensko mnenje, ki je izdelano tudi na podlagi psihiatričnega pregleda oziroma razgovora s tožnikom, pri katerem stranski intervenient ni sodeloval, načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Sodni izvedenec nastopa kot pomočnik sodišča, ko je potrebno za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Dolžan je izdelati izvid in mnenje. V izvidu navede dejstva, ki jih je ugotovil, v mnenju pa ta dejstva oceni s stališča stroke in odgovori na postavljena vprašanja. Pri delu je dolžan upoštevati določila zakonov in svoje delo opraviti redno, vestno ter v skladu s pravili znanosti in stroke (2. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih; Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami).

8. Sodišče prve stopnje je postavilo sodnega izvedenca psihiatra in mu naložilo, da izvedensko mnenje izdela tudi na podlagi tožnikovega osebnega pregleda.(1) Potek pregleda oziroma ugotovitve izvedenca so razvidni iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 22. 4. 2016(2) , ki je bilo stranskemu intervenientu vročeno in je imel možnost nanj podati pripombe. Torej se je s potekom pregleda oziroma razgovora seznanil, zato kontradiktornost po stališču pritožbenega sodišča ni bila kršena, čeprav na pregledu ni bil prisoten. Da bi moral biti na pregledu prisoten, oziroma na njem aktivno sodelovati, ne izhaja niti iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 772/2005, na katerega se neutemeljeno sklicuje pritožnik, saj je šlo za povsem drugačen primer. V citirani zadevi je izvedenec opravil vrsto testov in preiskav, pri katerih stranke niso mogle sodelovati in zato tudi ne preverjati korektnosti izpeljave teh postopkov ter uporabe podatkov, ki so bili pridobljeni s temi postopki, izvedensko mnenje pa predstavlja vrsto zaključkov izpeljanih iz podatkov, ki so bili pridobljeni s temi testi, zato so bile stranke upravičene do seznanitve z izvedenčevimi postopki in izsledki teh postopkov. V obravnavanem primeru je šlo le za klinični psihiatrični pregled oziroma razgovor s tožnikom, stranski intervenient je bil seznanjen tako s tem, da bo pregled opravljen, kot tudi z njegovim potekom in ugotovitvami izvedenca, kot je razviden iz pisnega mnenja. Iz tega razloga je sodišče tudi utemeljeno zavrnilo predlog stranskega intervenienta, da se mu vroči izvedenčeve zapiske s pregleda, kar je tudi ustrezno obrazložilo.(3) Zatrjevanje, da naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, zato ne more biti uspešno.

9. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog stranskega intervenienta, da se zasliši priče, ki bi izpovedale, da tožnik v obravnavanem obdobju ni preobremenjen in da mu dopust ni bil niti ustno odobren, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar ni neomejena. Sodišče tako med drugim ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

10. Sodišče prve stopnje je že v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2016, enako pa še v obrazložitvi izpodbijane sodbe, obrazložilo, da je dejansko stanje obravnavane zadeve dovolj razjasnjeno na podlagi izvedenih dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca in njegovim zaslišanjem, zaslišanjem tožnika ter njegove osebne in nadomestne zdravnice, popolno in pravilno razčiščeno, zato so bili ostali dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni.

11. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pripomb, podanih na izvedensko mnenje in do nekaterih drugih navedb stranskega intervenienta. Kršitev dolžnosti opredelitve sicer pomeni kršitev načela kontradiktornosti, saj pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani in da se, v kolikor so za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Vendar se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Do slednjih se je sodišče prve stopnje opredelilo. Prav zaradi podanih pripomb stranskega intervenienta je sodnega izvedenca na naroku zaslišalo.

12. V kolikor stranski intervenient z zatrjevanjem, da je sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejelo, kljub temu pa v obrazložitvi povzelo le del podanega mnenja, zato naj bi bila obrazložitev pomanjkljiva in v nasprotju z listinami v spisu, uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, le ta ni podana, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. S tem v zvezi pa ni podana niti kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo.

Predmet sodne presoje in pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

13. Predmet presoje tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 6. 6. 2014, s katero je bilo ugodeno pritožbi stranskega intervenienta zoper odločbo z dne 24. 4. 2014 in ta odločba spremenjena tako, da je ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo tožnika od 3. 3. do 7. 3. 2014 neutemeljeno. Z odločbo z dne 24. 4. 2014 je bilo odločeno, da je začasna nezmožnost za delo od 3. 3. do 7. 3. 2014 utemeljena zaradi bolezni. Sporno je, ali obstaja utemeljen primer oziroma razlog, da tožnik ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, da bi se mu začasna zadržanost z dela lahko ugotovila več kot tri dni za nazaj.

14. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo. S sklepom, opr. št. 238/2015 z dne 24. 9. 2015 je ugodilo pritožbi stranskega intervenienta in sodbo, s katero je bila na podlagi medicinske dokumentacije in izpovedi tožnika ter njegove osebne zdravnice odpravljena dokončna odločba z dne 6. 6. 2014, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjeno je bilo, da se začasna zadržanost zavarovanca od dela na podlagi 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami) ugotavlja za naprej, torej z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Le ob pogojih iz 232. člena POZZ se izjemoma lahko oceni za nazaj. Največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri osebnem zdravniku ugotovi začasno zadržanost z dela osebni zdravnik, razen če zaradi praznikov v tem času ni bil dosegljiv. V primeru, da je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, pa je pristojnost imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije, da oceni odsotnost, daljšo od treh dni. Prvostopenjskemu sodišču je bila naložena ugotovitev obstoja oziroma neobstoja utemeljenih razlogov iz 232. člena POZZ. Šele v tem primeru je mogoča tudi ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

15. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zaslišalo še tožnikovo nadomestno zdravnico in pridobilo izvedensko mnenje psihiatra A.A. Iz dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe izhaja, da je v celoti sledilo pisnemu izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca in njegovi izpovedi na glavni obravnavi, med tem ko je izpoved nadomestne zdravnice sprejelo le delno, to je v zvezi s tožnikovim osebnim pregledom 12. 3. 2014, ne pa tudi v zvezi z ugotavljanjem njegovega psihičnega stanja od 3. 3. do 7. 3. 2014. Utemeljeno je zaključilo, da so podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih tožnik osebnemu zdravniku ni mogel sporočiti razlogov za začasno zadržanost od dela, in da je bil bolniški stalež od 3. 3. do 7. 3. 2014 utemeljen.

Dejanske okoliščine obravnavanega primera

16. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali so bili pri tožniku od 3. 3. do 7. 3. 2014 podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih osebni zdravnici ni mogel sporočiti zadržanosti od dela, razčiščevalo tudi s sodnim izvedencem. Ocenil je, da je podan utemeljen psihični razlog, zaradi katerega razlogov za zadržanost ni mogel sporočiti osebni zdravnici. Prisotni so bili bolezenski znaki, ki so mu onemogočali, da svojo začasno nezmožnost za delo sporoči osebni zdravnici. Bil je v akutni stresni reakciji, ki se je kazala z anksioznostjo, depresivnostjo, jezavostjo, splošnim nemirom, dekoncentracijo in dezorganizacijo, kar se je še bolj poglobilo in zaostrilo z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi 12. 3. 2014. Pojasnil je, da je tožnik okoliščine v službi konec februarja 2014 doživljal kot hud stresor, ki je ogrozil njegovo funkcioniranje. Začel je izgubljati sposobnost presoje realnosti in je zaradi osebnostnih potez (čustveno neuravnovešena osebnostna motnja) in aksiozno depresivne motnje ter nespečnosti, ki sta se razvili v sklopu akutne stresne reakcije, neustrezno ukrepal. 17. Pri takšnem mnenju je sodni izvedenec vztrajal tudi na zaslišanju, ko se je opredelil do pripomb stranskega intervenienta na podano mnenje. Strinjal se je z izpovedjo nadomestne zdravnice, da je 12. 3. 2014 z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prišlo do očitnega poslabšanja psihičnega stanja. V tem delu je izpoved nadomestne zdravnice celo skladna z mnenjem sodnega izvedenca. Vendar je sodni izvedenec v nasprotju z izpovedjo nadomestne zdravnice, da ni mogoče podati mnenja o tem, ali je bil od 3. 3. do 7. 3. 2014 zmožen za delo ali ne, prepričljivo izpovedal, da je bil že pred tem povodom oziroma sprožilnim momentom tožnik v akutni stresni situaciji. Utemeljeval je, da stresna reakcija ne nastane v trenutku, temveč je obstajala že prej. Tožnik je bil po oceni sodnega izvedenca nedvomno že prej v stresu. Poleg tega ima čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo z značilno težnjo k impulzivnemu reagiranju. Sam, upoštevaje njegovo strukturo osebnosti, v spornem obdobju po prepričljivi izpovedi sodnega izvedenca ni bil zmožen presoditi, da potrebuje bolniški stalež. Pritožbene navedbe v smeri, da pri tožniku pred sprožilnim dejavnikom 12. 3. 2014 od 3. 3 do 7. 3. 2014 ni bil podan utemeljen zdravstveni razlog niti za odsotnost z dela niti za to, da osebni zdravnici ni sporočil razlogov za zadržanost, so zato neutemeljene. Sodni izvedenec se je izrecno opredelil do določenih tožnikovih ravnanj, ko je 13. 3. 2014 obiskal odvetnika, ko je nadomestni zdravnici rekel, da se bo v zvezi z bolniškim staležem posvetoval z odvetnikom, in ko je 10., 11. in 12. 3. 2014 prišel v službo. Po mnenju sodnega izvedenca gre za deloholika, ki je želel na vsak način opraviti svoje delo, bolniški stalež pa mu 12. 3. 2014 ni bil pomemben, temveč le to, da je izgubil službo. Zato so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe, da se do teh ravnanj ni opredelil. Stranski intervenient je sodnemu izvedencu postavljal ravno vprašanja v tej smeri. Na zaslišanju sodnega izvedenca je bil prisoten in zanj ni imel še dodatnih vprašanj.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki v celoti, tudi v zvezi s tožnikovim psihičnim stanjem od 3. 3. do 7. 3. 2014 sledi izvedenskemu mnenju specialista ustrezne stroke, ne pa izpovedi nadomestne zdravnice, ki ni psihiatrinja, temveč splošna zdravnica in je obravnavala le tožnikovo stanje na dan 12. 3. 2014. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje prepričljivo in strokovno ter izdelano na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in kliničnega psihiatričnega pregleda. Zato predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil pri tožniku od 3. 3. do 7. 3. 2014 zaradi akutne stresne reakcije, ko je ob osebnostnih potezah začel zgubljati sposobnost presoje realnosti in ni bil niti zmožen presoditi, da potrebuje bolniški stalež, podan utemeljen razlog zaradi katerih osebni zdravnici ni mogel sporočiti zadržanosti od dela, pri čemer je bil v tem obdobju tudi sicer nezmožen za delo zaradi bolezni, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Odločitev pritožbenega sodišča

19. Iz vseh predhodno navedenih razlogov, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da stranski intervenient krije sam svoje stroške pritožbe. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, njegove stroške krije sam (155. člen ZPP).

(1) Sklep sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 1563/2015 z dne 17. 12. 2015. (2) Na strani 9 izvedenskega mnenja.

(3) 4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.