Jedro

Ker je obdolženec med zaslišanjem priče le-tej dejal, da laže, bi bila upravičena tožilka ta priča, ne pa njen mož, zato je bilo treba zasebno tožbo v tem delu zavrniti na podlagi 2. točke 349. člena ZKP v zvezi s 5. točko 1. odstavka 364. člena ZKP.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbe zagovornika obd. in po uradni dolžnosti se zasebna tožba za kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS opisano pod tč. 2 izpodbijane sodbe zavrne na temelju 2. tč. 349. čl. ZKP in se izreče zavrnilna sodba v zvezi z očitnim kaznivim dejanjem obd., da naj bi drugega razžalil s tem, da je na glavni obravnavi 30.4.1993 rekel priči M.Ž. "lažeš" in da je s tem storil kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS.

Zasebni tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka glede zavrnilnega dela sodbe v znesku 10.000,00 SIT.

II. s k l e n i l o : Ob delni ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se naslov izpodbijane odločbe spremeni in sicer tako, da se glasi "sklep." Sicer pa se pritožba obdolženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega dveh kaznivih dejanj razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS, ter mu izreklo sodni opomin. Obdolžencu je bilo tudi naloženo plačilo potrebnih izdatkov zasebnega tožilca in plačilo povprečnine.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče oprosti obdolženca očitanih dveh kaznivih dejanj razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS, podrejeno pa, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zoper sodbo se je pritožil tudi zasebni tožilec, vendar je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo zavrglo kot prepozno s sklepom, zoper katerega ni bilo pritožbe.

Pritožba zagovornika je deloma utemeljena, sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo pritožbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP s tem, ko je sodni opomin izreklo s sodbo, ne pa s sklepom kot to določa 447. čl. ZKP, ne strinja pa se, da bi šlo v tem primeru za absolutno bistveno kršitev določb ZKP. Na osnovi navedenega je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi deloma ugodilo, ob tem pa je tudi po uradni dolžnosti spremenilo naslov izpodbijane odločbe tako, da se sedaj pravilno glasi sklep.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da prav tako ni podana kršitev 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP, ki naj bi jo po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker iz izreka sodbe ni razvidno, koga naj bi obdolženi razžalil, posledica tega pa naj bi bila, da odločbe ni možno preizkusiti. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je namreč povsem razvidno, da so bile inkriminirane besede podane s strani obdolženca pri dejanju opisanem pod tč. 1 namenjene zasebnemu tožilcu, pri dejanju opisanem pod tč. 2 pa M.Ž., zato iz pritožbe izhajajoča trditev, da odločbe ni mogoče preizkusiti, ne drži. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče na prvi stopnji napačno uporabilo kazenski zakon, ko je kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS povezalo s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve po IV. odst. 108. čl. KZ RS, po mnenju pritožbe se kaznivo dejanje razžalitve stori samostojno in tu ni potrebna nobena povezava.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje napravilo povezavo med kaznivim dejanjem razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS in kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve po IV. odst. 108. čl. KZ RS, le v tej meri, da je skladno s IV. odst. 108. čl. KZ RS obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve zaradi tega, ker je uspel z dokazom resnice, čemur pritožba ne oporeka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem primeru ni podana kršitev kazenskega zakona.

Navajanje kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS v zvezi s IV. odst. 108. čl. KZ RS pomeni v tem primeru le to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje razžalitve šele po tem, ko je ugotovilo, da ne gre za žaljivo obdolžitev. Tega res ni potrebno navajati v izreku in bi povsem zadostovalo zgolj navajanje v obrazložitvi.

Sodišče druge stopnje se nadalje ne strinja z navedbami pritožbe, da besede, ki jih je obdolženi napisal v odgovoru na motenjsko tožbo naj ne bi predstavljale napada na čast in dobro ime zasebnega tožilca, saj naj bi jih obdolženi zapisal v cilju obrambe svojih pravic, poleg tega pa je tudi dokazal, da so vse z njegove strani zapisane trditve resnične. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je besede, ki jih je obdolženec napisal v odgovoru na motenjsko tožbo zasebnega tožilca ocenilo kot sredstvo, s katerim je obdolženi prizadel čast in dobro ime zasebnega tožilca, tako, da so bili izpolnjeni vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja razžalitve. To še zlasti potrjujejo tudi besede, zapisane v motenjski tožbi: - da bi s tem zavajal sodišče, to je očitno njegova specialiteta in zlonamernost - saj je prav zasebni tožilec znan po svoji večkratni kaznovanosti, obrekovanju, grožnjah, razžalitvah, vnašanjem nemirov in sporov med sosedi, kakor tudi drugje, kjerkoli se pač nahaja - saj je odkrila nehuman odnos njega in njegove družine do gospe R.Ž.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obdolženec tega ni napisal v obrambi svojih pravic, temveč z namenom razžaliti zasebnega tožilca, saj besede, ki jih je zapisal, ne bi imele nobenega vpliva na izid pravde, ki je tekla med obdolžencem in zasebnim tožilcem.

V zvezi z navedbami pritožbe glede kaznivega dejanja opisanega pod tč. 2. pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem primeru ni bila vložena zasebna tožba s strani upravičenega tožilca, kot to navaja pritožba, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolženega spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja opisanega pod št. 2. zagrešilo bistveno kršitev določb ZKP iz 5. tč. I. odst. 364. čl. ZKP, ki jo sodišče druge stopnje upošteva tudi po uradni dolžnosti skladno s 1. tč. I. odst. 376. čl. ZKP. Besedo, ki jo je obdolženi izrekel med pričanjem M.Ž., se ni nanašala na zasebnega tožilca, temveč na pričo. Res je, da je bil zasebni tožilec upravičeno lahko prizadet, saj je obdolženi naslovil besedo "lažeš" na njegovo ženo in v tem primeru tudi na pričo, ki jo je on predlagal, ne moremo pa sklepati, ko je to storilo sodišče prve stopnje, da je bila beseda ravno zaradi prej navedenih dejstev naslovljena tudi nanj. Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče razsodilo, da se obtožba za kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS opisani pod tč. 2 na temelju 2. tč. 349. čl. zavrne, saj je tekel postopek brez zahteve upravičenega tožilca.

Ob preizkusu odločbe prve stopnje po uradni dolžnosti skladno s 1. in 2. tč. I. odst. 376. čl. ZKP pritožbeno sodišče razen že navedenih in saniranih drugih kršitev ni ugotovilo, zato se pritožba obdolženčevega zagovornika razen v delih, kjer ji je ugodeno, skladno s čl. 387. ZKP, zavrne.

Zasebni tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 10.000,00 SIT skladno s 3. odst. 99. čl. ZKP, saj je pritožbeno sodišče razsodilo, da se obtožba vložena s strani zasebnega tožilca za kaznivo dejanje opisano pod tč. 2. zavrne.

Po 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije - Ur. l. RS št. 1/91-I se uporabljeni zvezni predpisi ZKP in KZ SFRJ uporabljajo kot republiški.