Jedro

Ker niti iz upravnega spisa ne izhaja podatek, da bi bila v zvezi z obsodilno sodbo, za katero tožnik želi obnovo postopka, izdana kakršnakoli sodba, s katero bi bil kdorkoli spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, tega pa sodišču ni niti zatrjeval niti takšne sodbe ni predložil tožnik, je zaključek tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1579/2017 z dne 11. 1. 2018, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) A.A., tožnika v tem upravnem sporu, zavrne kot neutemeljena. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilec 25. 9. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je zaprosil za dodelitev BPP zaradi obnove postopka, v katerem je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. I K 37999/2010 z dne 17. 9. 2012, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu je bila na podlagi odločitve Višjega sodišča v Celju, v sodbi, št. II Kp 379999/2010 z dne 26. 3. 2013, izrečena kazen 1 leta in 3 mesecev zapora. Prosilec je v prošnji navajal, da so bile v kazenskem postopku uporabljene ponarejene listine, na katere je sodišče oprlo sodbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se mora v skladu z drugim odstavkom 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v primeru ponarejanja listin, kar lahko v skladu s 1. točko prvega odstavka tega člena predstavlja obnovitveni razlog, to dokazati s pravnomočno obsodilno sodbo oziroma, da so bile osebe, ki so ponarejale listine, spoznane za krive tega kaznivega dejanja, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. To ne izhaja niti iz listin spisa niti tega ni izkazal prosilec v dopolnitvi prošnje, ko je na poziv tožene stranke navedel, da je odvetnik, ki ga je zastopal v navedenem kazenskem postopku, deloval pomanjkljivo, saj ni uspel na sodišču doseči, da bi priče potrdile svojo vlogo, priložil pa je le zgoraj navedeno sodbo, s katero je bil obsojen zaradi poslovne goljufije. Po stališču tožene stranke bodo izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve za obnovo navedenega kazenskega postopka šele, ko bo oziroma če bo ugotovljena krivda določene osebe za kaznivo dejanje ponarejanja listin. Tako prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh oziroma izgledov za uspeh v postopku za obnovo postopka sploh nima, zaradi česar ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP. Iz teh razlogov je tožena stranka zaključila, da prosilec ni upravičen do dodelitve BPP, zato je njegovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik v tožbi navaja, da navedena sodba Okrožnega sodišča v Celju, s katero je bil obsojen na zaporno kazen, temelji na ponarejenih listinah. Nadalje navaja, da sodnica v kazenskem postopku ni dovolila zaslišanja določenih prič in da je nujna dodelitev BPP zaradi obnove navedenega kazenskega postopka. Kot je navedel, vlaga prošnjo za dodelitev BPP s človeškim razumom, torej smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru slednji pogoj ni izpolnjen, saj prosilec nima možnosti za uspeh.

7. Sodišče takšnemu stališču tožene stranke sledi. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, predstavlja eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov v prvem odstavku 410. člena ZKP tudi primer, ko se dokaže, da sodba temelji na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača (1. točka prvega odstavka 410. člena ZKP). Drugi odstavek tega člena določa, da se mora v tem primeru s pravnomočno sodbo dokazati, da so bile omenjene osebe spoznane za krive teh kaznivih dejanj. Ker niti iz upravnega spisa ne izhaja podatek, da bi bila v zvezi z obsodilno sodbo, za katero tožnik želi obnovo postopka, izdana kakršnakoli sodba, s katero bi bil kdorkoli spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, tega pa sodišču ni niti zatrjeval niti takšne sodbe ni predložil tožnik, je zaključek tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, pravilen.

8. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, zaradi česar ugotavljanje subjektivnega pogoja ni potrebno, saj morata biti pogoja podana kumulativno.

9. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.