Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker ima tožnik po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP ocenitveno dolžnost, v skladu s katero je v obravnavanem primeru v dopolnitvi tožbe spremenil sporno vrednost, na naroku pa to vrednost ponovno zvišal, je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožnik lahko sporno vrednost spremenil že pred samim narokov, posledično ta ne bi bil potreben in toženki stroški s pristopom na narok ne bi nastali.
Takšna krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP
I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: ,,Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 603,45 EUR.”
II. Sicer se pritožba zavrne.
III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da mora tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženka) pravdne stroške v znesku 603,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Ocenilo je, da so toženki nastali stroški po krivdi tožnika, zato ji jih je na podlagi prvega odstavka 156. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžan povrniti.
2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, hkrati pa toženko zaveže k povrnitvi vseh pravdnih stroškov tožnika. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje zmoten, saj ima opravičljiv razlog za to, da je šele na naroku navedel novo vrednost spornega predmeta. Nobeni stranki ne gre dvakratno plačilo za isto storitev. Doda, da se o stroških odloča v končni odločbi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prejudiciralo pravdni uspeh, brez vsebinske in materialne obravnave tožbenega zahtevka. Opozori, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa, s katerim bi ugotovilo novo vrednost spornega predmeta, kar je procesna predpostavka za izdajo sklepa o stvarni nepristojnosti, s čemer je bistveno kršilo določbe ZPP - 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena. Kršitvi pa sta podani tudi v delu, ko je sodišče toženki priznalo zakonske zamudne obresti, čeprav niso bile zahtevane, in DDV brez, da bi se v spisu nahajala odločba DURS oziroma brez, da bi obstajal dokazni predlog za pridobitev navedenih podatkov. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. V skladu z določilom prvega odstavka 366. in 366.a člena ZPP je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
5. Iz razlogov prvostopenjske odločitve izhaja, da je tožnik po sklepu sodišča prve stopnje z dne 21. 1. 2011 dopolnil tožbo tako, da je navedel vrednost spornega predmeta za vsakega izmed tožbenih zahtevkov (za zahtevka pod točki 1. in 2. primarnega tožbenega zahtevka ter enako za podredni tožbeni zahtevek). Na naroku dne 24. 10. 2012 (v nadaljevanju narok) je navedel višjo vrednost spornega predmeta, s katero se je toženka strinjala, zato je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da Okrajno sodišče v M. ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v M.. Toženka je uveljavljala povrnitev stroškov za pristop na narok. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi lahko tožnik že pred narokom posredoval sodišču novo vrednost tožbenih zahtevkov, posledično bi sodišče o stvarni nepristojnosti odločilo izven naroka, zatorej ta 24. 10. 2012 ne bi bil potreben. Stroški toženke s pristopom na narok dne 24. 10. 2012 so bili krivdno povzročeni (prvi odstavek 156. člena ZPP).
6. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Ker slednji tega ni navedel v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP, je bil pozvan na dopolnitev tožbe (108. člen ZPP v zvezi s 45. členom istega zakona). Korekturna dolžnost sodišča, ki jo predpisuje tretji odstavek 44. člena ZPP(1), nastopi šele takrat, če bi tožnik v takem primeru navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če bi navedel le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper toženko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Gre za tiste primere, ko navedena vrednost očitno občutno odstopa od razumnih razponov vrednosti enakovrstnih sporov(2). Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnik na naroku spet zvišal sporno vrednost, ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi ter izdalo sklep o stvarni nepristojnosti.
7. Tožnik v pritožbi opozarja, da se o stroških odloča v končni odločbi, vendar pri tem spregleda, da ZPP v šestem odstavku 163. člena omogoča, da se o stroških odloča tudi med postopkom. Gre za tako imenovane separatne stroške, ki se povrnejo ne glede na izid pravde, nastanejo pa po krivdi ali po naključju, ki se primeri eni od strank (prvi odstavek 156. člena ZPP). Krivda je neločljivo povezana z dolžnostjo stranke. Če ta ne prekrši kakšne svoje obveznosti, ni mogoče govoriti o njeni krivdi. Tožnik ima pravico oceniti svoj interes, ki ga zasleduje s tožbo, oziroma oceniti interes, da bi v pravdi uspel(3), vendar mora to storiti že v tožbi oziroma dopolnitvi tožbe. Njegov interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar ne more biti poljuben. V tem primeru se tožnikova dispozicija umakne oceni sodišča.(4) Ker ima tožnik po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP ocenitveno dolžnost, v skladu s katero je v obravnavanem primeru v dopolnitvi tožbe spremenil sporno vrednost, na naroku pa to vrednost ponovno zvišal, je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožnik lahko sporno vrednost spremenil že pred samim narokov, posledično ta ne bi bil potreben in toženki stroški s pristopom na narok ne bi nastali. S takšnim ravnanjem je tožnik tudi po oceni sodišča druge stopnje prekršil svojo obveznost in toženki krivdno povzročil stroške naroka. Dodati je, da pa tudi sicer ZPP in sodna praksa ne omogočata spreminjanja v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta, niti sporazumno s tožencem.(5)
8. Izpostaviti je, da je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) uvedel plačilo ene nagrade za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, kar pomeni, da odvetniku pripada ena nagrada ne glede na število narokov. Namen zakonodajalca ob sprejemanju ZOdvT je bil, da se določi takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranki spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadev. Takšna krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP, hkrati pa so v nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejetju ZOdvT, ki je sicer za narok določil enotno nagrado, ne glede na število izvedenih narokov, vendar pa je ta ista nagrada tista, ki bo v bodoče s svojo kaznovalno funkcijo pri uporabi v zvezi s 156. členom ZPP vodila pooblaščence pravdnih strank k bolj vestnemu in skrbnemu ravnanju pri zastopanju pravdnih strank in jih spodbujala k čim hitrejši rešitvi zadeve brez vsakršnega neutemeljenega in nepotrebnega odlašanja.(6) V obravnavanem primeru dejanje tožnika na naroku – spremenjena vrednost tožbenega zahtevka, na podlagi katerega se je Okrajno sodišče v M. izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču, po oceni sodišča druge stopnje predstavlja krivdno ravnanje, ki dodatno utemeljuje uporabo 156. člena ZPP.
9. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZOdvT se pri ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Tako ne gre slediti pritožbeni navedbi, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, ker je kumuliralo ločene zahtevke (seštelo je vrednosti pod točko 1. in točko 2. primarnega tožbenega zahtevka). Dodati je, da so bili priglašeni stroški za pristop na narok nižji, kot jih za takšno dejanje glede na vrednost spornega predmeta priznava Tarifa (2. člen ZPP v zvezi s tar. št. 3102). Nadalje ne gre slediti pritožbenim izvajanjem, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu toženke neutemeljeno priznalo 20 % DDV, saj je pooblaščenec toženke s tem, ko je priglasil DDV zatrjeval, da je davčni zavezanec, o čimer se je sodišče druge stopnje prepričalo z vpogledom v register davčnih zavezancev. Pritrditi pa je pritožbi v delu, ko opozarja, da toženka ni priglasila zakonskih zamudnih obresti, sodišče prve stopnje pa ji je te priznalo. V skladu z 2. členom ZPP v zvezi s 365. členom istega zakona je sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti.
10. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji tožnika je ugotoviti, da sodišče prve stopnje na naroku resda ni izdalo sklepa, s katerim bi ugotovilo novo vrednost spornega predmeta, vendar je mogoče iz zapisnika (l. št. 38) smiselno razbrati, da je glede sporne vrednosti sledilo navedbi tožnika, s katero je soglašala tudi toženka. Navedena pomanjkljivost pa v obravnavanem primeru niti ni relevantna.
11. Ker je sodišče prve stopnje okoliščine primera pravilno ugotovilo, pri odločanju pa glede obrestnega dela zahtevka preseglo zahtevek, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz tretje točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izrek v delu o teku zakonskih zamudnih obrestih spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.
12. Tožnik je s pritožbo sicer delno uspel (glede postranske terjatve), vendar ker pa to ne predstavlja vsebinskega uspeha v pravdi, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena istega zakona.
Op. št. (1): Namen te določbe je v tem, da v primeru nedenarnega zahtevka stvarna pristojnost in pravica do revizije nista v celoti prepuščeni tožniku – tako VS RS sklep II Ips 705/2004 z dne 11. 4. 2005. Op. št. (2): Lojze Ude,... [et al], Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 231. Op. št. (3): Lojze Ude,... [et al], Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 230. Op. št. (4): VS RS sklep II Ips 705/2004 z dne 11. 4. 2005. Op. št. (5): Lojze Ude,... [et al], Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 230. Op. št. (6): VSM sklep I Cp 814/2012 z dne 20. 11. 2012.