Jedro

Drugostopenjski organ je listine, ki jih je pritožbi priložil tožnik, ocenil drugače kot tožnik, pri čemer tožnika s svojo presojo listin pred sprejeto odločitvijo o zavrnitvi pritožbe ni seznanil, kar pomeni, da mu ni omogočil, da se do nje opredeli, hkrati pa je svojo odločitev utemeljil na ugotovitvi (da je tožnik sporne GERK vpisal na svoje kmetijsko gospodarstvo 27. 5. 2016, vendar jih je dne 1. 6. 2016 iz svojega kmetijskega gospodarstva izbrisal), na kateri izpodbijana odločba ni temeljila, pri čemer z njo prav tako ni seznanil tožnika in mu s tem omogočil enakega varstva pravic, zato je podana tudi absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-55491/2016/17 z dne 24. 5. 2017 v 2. točki izreka v delu, v katerem se zavrne tožnikov zahtevek EK - trajno travinje 33,27 hektarov, odpravi in se v tem obsegu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 314,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim delom odločbe zavrnila tožnikov zahtevek EK - trajno travinje v obsegu 33,27 hektarov. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo z upravnim pregledom ugotovljeno, da upravičenec za GERK, na katerem uveljavlja EK, ni pridobil certifikata za ekološko pridelavo, zato se plačilo zahtevka EK za GERK-PID: ... na podlagi drugega odstavka 155. člena Uredbe o ukrepih kmetijsko - okoljska - podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014- 2020 (Uradni list RS št. 16/16 in naslednji, v nadaljevanju Uredba EK) zavrne.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani del odločbe prvostopenjskega organa. Sklicuje se na 131. člen Uredbe EK, v kateri je med pogoji za izvajanje podukrepa EK določeno, da mora upravičenec pridobiti certifikat za ekološko pridelavo oz. pridelavo kmetijskih pridelkov oz. živil za tekoče leto v skladu z Uredbo 834/2007/ES in predpisom, ki urejajo ekološko pridelavo in pridelavo kmetijskih pridelkov oz. živil. Navaja, da tožnik tožbi prilaga certifikat za ekološko kmetovanje št. 22135, ki ga je 8. 6. 2016 izdal Inštitut Kon-Cert, ki velja za obdobje od 8. 6. 2016 do 31. 12. 2017, in zapisnik o kontroli na kraju samem z dne 7. 5. 2016, iz katerega je razvidno, da sporni GERK niso bili kontrolirani. Navaja še, da je preveril podatke v registru kmetijskih gospodarstev, iz katerega je razvidno, da je tožnik sporne GERK v registru vpisal na svoje kmetijsko gospodarstvo 27. 5. 2016, vendar jih dne 1. 6. 2016 iz svojega kmetijskega gospodarstva izbrisal. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, na katerem izpodbijana odločba temelji, da za navedene GERK ni pridobil certifikata za ekološko pridelavo. Certifikat je bil pridobljen, tožnik pa ga je predložil skupaj s pritožbo in zapisnikom. Ne strinja se s trditvijo oz. se mu zdi nejasna navedba drugostopenjskega organa, da sporni GERK niso bili kontrolirani, saj iz zapisnika in potrditve inštituta, ki je verificiran organ, izhaja prav nasprotno. V zvezi s tem tožbi prilaga dodatni izvod zapisnika, v katerem je tožnik poudaril mesto, iz katerega izhaja, da so bili sporni GERK predmet kontrole. Poudarja, da je zapisnik kontrolnega organa morda res sestavljen nekoliko nerodno, vendar ga je treba gledati kot celoto. Ob takšnem gledanju je jasno, da so bili tudi sporni GERK pregledani. To potrjuje tudi končni seštevek vseh površin. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu odpravi in v tem delu vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke za izplačilo spornega dela zahtevka ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v višini 511 odvetniških točk in 22 % DDV.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ter dodatno opozarja, da je zadnja stran zapisnika o kontrolnem pregledu, ki je bila priložena tožbi, drugačna od tiste, ki jo je pritožbi priložil tožnik, zato je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče upoštevati.

5. Tožnik navedbe toženke prereka in pojasnjuje, da je zapisnik lahko le eden in to le original. Iz zapisnika, ki je bil priložen tožbi izhaja, da je enak originalu. Priznava, da je v kopiji zapisnika, ki jo je priložil pritožbi in tisti, ki jo je priložil tožbi sicer res razlikovanje, vendar je to lahko posledica fotokopiranja. Ponovno poudarja, da seštevek površin, ki izhaja iz zapisnika, potrjuje in izkazuje, da so bili predmet pregleda tudi sporni GERK.

6. Tožena stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi opozarja na ugotovitev drugostopenjskega organa, da je imel tožnik sporne GERK na svojem kmetijskem gospodarstvu vpisane le od 27. 5. 2016 do 1. 6. 2016. Sklicuje se na določbe Uredbe o izvedbi ukrepa kmetijske politike za leto 2016 in Uredbe EK, po katerih mora imeti upravičenec v uporabi kmetijske površine, na katerih uveljavlja ukrep EK, ves čas trajanja obveznosti, z izjemo dopustne spremembe obsega površin iz 127. člena prej navedene uredbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka EK - trajno travinje v obsegu 33,27 hektarjev (GERK_PID: ... (del 2. točke izreka), saj meni, da temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik za navedene GERK ni pridobil certifikata za ekološko pridelavo.

9. Sodišče ugotavlja, da zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je ni dopolnil niti drugostopenjski organ, navedenega tožbenega ugovora ne more preizkusiti, posledično pa tudi ne pravilnosti izpodbijane odločbe, kar je bistvena kršitev določb postopka in je to razlog za njeno odpravo na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

10. Izpodbijana odločba glede spornega zavrnilnega dela izreka v obrazložitvi navaja le, da je bilo z upravnim pregledom ugotovljeno, da upravičenec za GERK, na katerem uveljavlja EK, ni pridobil certifikata za ekološko pridelavo, zato se zahtevek v tem delu na podlagi drugega odstavka 155. člena Uredbe EK zavrne. Pri tem ni navedeno niti kdaj je bil tak pregled opravljen, na katerih dejstvih ali dokazih navedena ugotovitev temelji, ali je imel tožnik možnost, da se do teh ugotovitev opredeli in podobno.

11. Kljub temu, da je tej ugotovitvi, na kateri izpodbijana odločba temelji, v pritožbi tožnik izrecno nasprotoval, in pritožbi priložil certifikat za ekološko kmetovanje, kateremu je priložil tudi zapisnik, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je certifikacijski organ predmetne GERK kontroliral, pa ni našel nobenih nepravilnosti v zvezi z ekološkim kmetovanjem, je drugostopenjski organ, ne da bi tožniku dal možnost, da se do te ugotovitve opredeli, drugače kot tožnik zaključil, da iz priloženih listin (zapisnika) izhaja, da sporni GERK niso bili kontrolirani. Navedene ugotovitve ni pojasnil, prav tako tudi ne, kakšno so njene posledice. Zavrnitev pritožbe pa utemeljuje še na ugotovitvi, da je v Registru kmetijskih gospodarstev ugotovil, da je tožnik sporne GERK vpisal na svoje kmetijsko gospodarstvo 27. 5. 2016, vendar jih je dne 1. 6. 2016 iz svojega kmetijskega gospodarstva izbrisal, pri čemer prav tako ne navede, kaj naj bi navedena ugotovitev pomenila.

12. Ker je drugostopenjski organ listine, ki jih je pritožbi priložil tožnik, ocenil drugače kot tožnik, pri čemer tožnika s svojo presojo listin pred sprejeto odločitvijo o zavrnitvi pritožbe ni seznanil, kar pomeni, da mu ni omogočil, da se do nje opredeli, hkrati pa je svojo odločitev utemeljil na ugotovitvi (da je tožnik sporne GERK vpisal na svoje kmetijsko gospodarstvo 27. 5. 2016, vendar jih je dne 1. 6. 2016 iz svojega kmetijskega gospodarstva izbrisal), na kateri izpodbijana odločba ni temeljila, pri čemer z njo prav tako ni seznanil tožnika in mu s tem omogočil enakega varstva pravic, je podana tudi absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, po kateri gre v vsakem primeru za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Navedene pomanjkljivosti obrazložitve ne more nadomestiti toženka v pripravljalni vlogi tekom upravnega spora.

13. Zaradi navedenih bistvenih kršitev postopka, ki sta jih v upravnem postopku zagrešila tako prvo kot tudi drugostopenjski organ, sodišče torej ne more preizkusiti tožbenega ugovora, da je ugotovitev, na kateri izpodbijana odločba temelji, da tožnik za sporne GERK ni pridobil certifikata za ekološko pridelavo, napačna.

14. Glede na navedeno je sodišče odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek brez presoje ostalih tožbenih navedb. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene kršitve odpraviti. Sodišče je odločilo na seji na podlagi prve alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je tožniku priznalo priglašene stroške postopka v višini 511 odvetniških točk (257,50 EUR), povišanih za 22 % DDV (56,65 EUR), saj je zahtevani znesek v okviru zneska, ki ga prizna Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).