Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da zaradi zastaranja terjatve drugotožene stranke ni bilo pogojev za pobot, kajti po 314. členu OZ se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni zastarala. To sicer drži, vendar pa sodišče po uradni dolžnosti ne more ugotavljati ali je terjatev zastarana kot je to storilo v tej zadevi. Zastaranje terjatve sodišče ugotavlja le na ugovor stranke, tega pa tožeča stranka ni podala (primerjaj 2. odst. 314. člena OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki solidarno 277,37 EUR (66.470,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 dalje v 8-ih dneh od v pravnomočnosti te sodbe ter ji povrniti stroške postopka.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 107,63 EUR ter stroške pritožbenega postopka v znesku 209,91 EUR vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 277,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 294,34 EUR s pp.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bil dolg iz sodbe po opr. št. P 324/98 zastaran in zato pobot ni mogoč. Prezrlo je, da če nastanejo pogoji za pobot šele po zastaranju ene terjatve, pobot ravno tako nastane, če dolžnik zastarane terjatve ne uveljavlja ugovora zastaranja. Iz spisa pa ni razbrati, da bi tožeča stranka uveljavljala zastaranje v zadevi pod opr. št. P 324/89. Prezre prvo sodišče tudi, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naturalna obveznost ali moralna obveznost. Tudi sicer je odločitev o obstoju obveznosti plačila v breme solidarne odgovornosti obeh toženih strank brez vsakršne materialnopravne podlage. Pooblastilno razmerje med prvotoženo stranko kot odvetnikom in drugotoženo stranko kot njegovo stranko ne daje nikakršne podlage sodišču za takšno odločitev. Odvetnik je zastopnik stranke in napram tožeči stranki ne odgovarja v konkretnem primeru. Gre namreč za notranje razmerje med odvetnikom in stranko in nima nikakršne zveze s tretjimi. Le toliko, da odvetnik nastopa v imenu in na račun stranke.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine, le materialno pravo je po mnenju pritožbenega sodišča, napačno uporabilo. Ugotovilo je, da je tožnik moral drugotoženki po sodbi pod opr. št. P 173/93 plačati 1.759.530,00 SIT, plačal pa ji je 1.826.000,00 SIT, s tem da je ta znesek izročil njenemu pooblaščencu odvetniku E.D.; preplačilo torej znaša 66.470,00 SIT. Drugotožena stranka pa je v pobot uveljavljala svojo terjatev v znesku 178.922,00 SIT iz naslova pravnomočne sodbe v zadevi pod opr. št. P 324/89. Pobotno izjavo je tožena stranka dala 5.1.2004 že pred vložitvijo tožbe, še enkrat pa v odgovoru na tožbo dne 1.9.2004. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ne gre za procesno pobotanje ampak za pobot po pravilih materialnega prava, ki je možen tudi v pravdi. Po določbi 312. člena OZ pobot ne nastopi takoj, ko se iztečejo pogoji zanj, temveč mora ena stranka to drugi izjaviti. Da je bila dana izjava drugotožene stranke o pobotu je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal, ko so se stekli pogoji zanj. Pogoji za pobot pa so se stekli 27.12.2003 kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno štelo, da zaradi zastaranja terjatve drugotožene stranke ni bilo pogojev za pobot, kajti po 314. členu OZ se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni zastarala. To sicer drži, vendar pa sodišče po uradni dolžnosti ne more ugotavljati ali je terjatev zastarana kot je to storilo v tej zadevi. Zastaranje terjatve sodišče ugotavlja le na ugovor stranke, tega pa tožeča stranka ni podala (primerjaj 2. odst. 314. člena OZ). Terjatev tožeče stranke je torej ugasnila s pobotom, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem pa je potrebno povedati tudi še to, da se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v tej pravdi legitimirana tudi prvotožena stranka, to je pooblaščenec drugotožene stranke. Pooblaščenec nastopa v imenu in na račun stranke zato v primeru, ko prejme plačilo za stranko, po materialnem pravu ni legitimiran za vrnitev le – tega. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je moralo odločiti tudi o stroških postopka katere mora tožeča stranka povrniti toženi stranki. Ti stroški se nanašajo na zastopanje tožene stranke in na taksne stroške katere je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo na 107,63 EUR. Ker je tudi v pritožbi tožena stranka uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so bili prav tako odmerjeni skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo v znesku 209,91 EUR.